LEX LOCALIS - REVIJA ZA LOKALNO SAMOUPRAVO Let. 6, št. 1, stran 125-130, januar 2008 Teritorialne členitve Republike Češke MIRO ŠINCEK, ROK ŢLENDER * KLJUČNE BESEDE: Republika Češka ustavnopravni razvoj decentralizacija teritorialne členitve 1 Splošni podatki o drţavi članici EU 1 URADNO IME: DRŢAVNA UREDITEV: Republika Češka parlamentarna republika TERITORIALNE ENOTE: regije (kraji) - 14 občine - 6.254 ČLANICA EU OD: 2004 POVRŠINA: 78.866 km 2 ŠT. PREBIVALCEV: 10.306.709 GOSTOTA: 131 preb./km2 GLAVNO MESTO: Praga URADNI JEZIK: češčina DENARNA ENOTA: češka krona (CZK) 2 Mejniki ustavnopravnega razvoja Češka se prvič pojavi konec 9. stoletja, ko je bila zdruţena pod Přemyslom. V 16. stoletju postane del habsburške monarhije in se po koncu prve svetovne vojne leta 1918 po razpadu avstro-ogrske monarhije zdruţi s sosednjimi Slovaki v skupno drţavo Češkoslovaško, ki temelji na češkoslovaški ustavi, sprejeti 29. februarja leta 1920. Takrat je bila Češkoslovaška demokratična (unitarna) republika. Priključitev dela tega NASLOVI AVTORJEV: Miro Šincek (študent), Rok Ţlender (študent), Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Mladinska ulica 9, 2000 Maribor, Slovenija. ISSN 1581-5374 Print 2008 Inštitut za lokalno samoupravo in javna naročila Maribor UDK: 352/354(437.1) 342.25(437.1) Članek je dostopen na svetovnem spletu http://pub.lex-localis.info od 30 julija 2008.
126 LEX LOCALIS - REVIJA ZA LOKALNO SAMOUPRAVO območja Tretjemu rajhu, potrjena z münchenskim sporazumom leta 1938, ter kasnejša zasedba ostalega dela drţave je vodila v njen razpad. Po drugi svetovni vojni je Češkoslovaška padla v sovjetsko interesno območje in se podredila novi, leta 1960 sprejeti socialistični ustavi. Nato je bila januarja 1969 uvedena federalna ureditev. Po»ţametni revoluciji«novembra 1989-1993 se zgodi padec komunizma ter»ţametna ločitev«. 1. januarja 1993 se je skupna drţava Čehov in Slovakov miroljubno razdelila na ločeno Češko in Slovaško. Ena izmed prvih sprejetih listin po osamosvojitvi Češke je bila Ustava Češke Republike, ki je bila sprejeta ţe 16. 12. 1992, v veljavo pa je stopila 1. 1. 1993 (z dodanimi amandmaji v letih 1997, 2000, 2001, 2001 ter 2002). Ţe sama ustava vsebuje določbe, ki se nanašajo na ureditev lokalne samouprave v drţavi in tako določa, da je zagotovljena samouprava teritorialnih samoupravnih enot; da lahko poda predlog zakona tudi predstavniško telo višjih samoupravnih teritorialnih enot; ne nazadnje se na področje teritorialne samoupravne ureditve nanaša celotno sedmo poglavje češke ustave. Poleg temeljnega drţavnega pravnega akta pa področje lokalne samouprave urejajo tudi številni zakonski predpisi, kot npr. Zakon o občinah (2000), Zakon o ustanovitvi regij (2000), Zakon o glavnem mestu Pragi (2000) ter številni drugi predpisi. 3 Pregled temeljnih značilnosti teritorialnih členitev 3.1 Drţavna raven Zakonodajna oblast Češka republika ima dvodomni parlament, ki ga sestavljata Predstavniški dom in Senat: zakonodajni organ je Predstavniški dom, v katerem sedi 200 poslancev, katerih mandat traja štiri leta. Uporabljajo proporcionalni volilni sistem. drug organ, ki prav tako sodeluje pri zakonodaji, je Senat. Le-ta ima 81 sedeţev, njihovi člani pa so voljeni za dobo šestih let, s tem da vsaki dve leti na novo izvolijo tretjino mandatov. Senat sestavljajo regionalni predstavniki, ki so neposredno voljeni. Predsednik republike Na skupnih sejah obeh domov (Predstavniški dom in Senat) se voli predsednika republike. Mandat predsednika traja pet let z moţnostjo dvakratne zaporedne izvolitve. Predsednik drţave sklepa mednarodne pogodbe, imenuje ministrskega predsednika in ima pravico do odloţilnega veta v odnosu do parlamenta. Je tudi vrhovni poveljnik oboroţenih sil. Izvršilna oblast Izvršilna veja oblasti je vlada in je politično odgovorna obema domovoma. Predsednika vlade imenuje predsednik republike. Ministre na predlog predsednika vlade imenuje predsednik republike.
LEX LOCALIS - REVIJA ZA LOKALNO SAMOUPRAVO 127 3.2 Regionalna raven Češka republika ima dvonivojski sistem teritorialne samouprave. Sama ustava namreč določa občine kot osnovne in regije kot višje samoupravne enote. Kar zadeva teritorialno samoupravo, le-ta ne pozna vertikalne hierarhije, saj ima vsaka teritorialna samoupravna enota svoje pristojnosti, v katere druga ne more posegati. Češka republika uporablja t.i. join model of public administration, kar pomeni, da imajo občine in regije poleg svojih pristojnosti tudi prenesene pristojnosti drţavne uprave. Regije oz. kraji so določene z ustavnim aktom, ki je stopil v veljavo 1.1.2000, sprejet pa je bil tri leta pred tem. Formalno so regije pričele delovati 1. januarja leta 2000, medtem ko so bile prve volitve v regionalne svete šele novembra istega leta. Ozemlje Češke Republike se tako deli na 14 višjih teritorialnih samoupravnih enot regij (vključno z glavnim mestom Prago). oznaka ime regije glavno mesto št. prebivalcev A Praga (Praha) Praga 1.194.407 S Osrednječeška regija (Středočeský kraj) uradi v Pragi 1.181.374 C Juţnočeška regija (Jihočeský kraj) České Budějovice 630.487 P Plzenska regija (Plzeňský kraj) Pilsen (Plzeň) 555.491 K Karlovarska regija (Karlovarský kraj) Karlovy Vary 305.348 U Usteška regija (Ústecký kraj) Ústí nad Labem 824.490 L Libereška regija (Liberecký kraj) Liberec 431.523 H Kralovehraška regija (Královéhradecký kraj) Hradec Králové 550.168 E Pardubiška regija (Pardubický kraj) Pardubice 508.250 M Olomouška regija (Olomoucký kraj) Olomouc 640.248 T Moravsko-šlezijska r.(moravskoslezský kraj) Ostrava 1.249.337 B Juţnomoravska regija (Jihomoravský kraj) Brno 1.133.636 Z Zlinska regija (Zlínský kraj) Zlín 589.897 J Visočinska regija (Vysočina) Jihlava 512.053 Regije v Republiki Češki (vir: http://en.wikipedia.org/wiki/ceska#regions_and_districts)
128 LEX LOCALIS - REVIJA ZA LOKALNO SAMOUPRAVO 3.3 Lokalna raven Občine (obeci) kot samoupravne enote so bile ustanovljene leta 1990 z Zakonom o občinah. Ozemlje občine sestavlja eno ali več t.i. katastrskih okolišev. Vsak del ozemlja Češke Republike je del ozemlja neke občine, razen če posamezen specialni zakon določa drugače. Leta 2005 se je število občin v Republiki Češki povečalo in od takrat naprej jih ima 6254. Češka Republika ima torej več vrst samoupravnih teritorialnih enot. Najmanjša osnovna enota se imenuje občina. Vsaka občina, ki ima najmanj 3000 prebivalcev, je hkrati klasificirana kot mesto (mestno področje, mĕstys, township), če tako določi predsednik predstavniškega doma. Mesto avtonomno upravlja mestni svet, ostali mestni organi pa so še mestni odbor, ţupan, pisarna mestne oblasti in specialna mestna telesa. Največja mesta se imenujejo statutarna mesta. Osnovne značilnosti Kategorizacija glede na št. prebivalcev skupaj 6.254 občin manj kot 1.000 79,86% največja: Praga 1.001-5.000 16,21% 496 km 2 5.001-10.000 2,14% 1.186.855 prebivalcev 10.001-50.000 1,74% najmanjša: Vlkov 50.001-100.000 0,27% 0,42 km 2 več kot 100.000 0,07% 20 prebivalcev povprečje: 12,7 km 2 1.644 prebivalcev Osnovne značilnosti Češke Republike in kategorizacija glede na število prebivalcev (Vir: Bureš P., Fejtek P., Holenda T. in dr., Public administration in the Czech Republic, 2004, str. 26) 4 Pristojnosti posameznih teritorialnih enot ter njihova notranja struktura 4.1 Regije Naloge in pristojnosti čeških regij so določene z zakoni in drugimi predpisi in se delijo med izvirne regionalne ter prenesene drţavne. Pri slednih regija nima regulatornih funkcij, pač pa le izvaja z zakonom predpisane naloge. Sredstva za izvedbo prenesenih pristojnosti prejemajo regije iz drţavnega proračuna. Naloge in pristojnosti regij so povezane in se nanašajo na promet (razen avtocest, ki so v drţavni pristojnosti), kulturo (muzeji, galerije), zdravstvo, regionalni in lokalni nadzor, varstvo okolja ter zraka, prostorsko načrtovanje in deloma na spomeniško varstvo ter socialo itd. Notranja struktura regij Najvišji organ regij je regionalni svet (šteje med 45 in 64 članov), katerega predstavniki se volijo direktno, po proporcionalnem volilnem sistemu, za obdobje štirih let (poklicno opravljanje funkcije). Med seboj izvolijo tudi predsednika in namestnika/e. Regionalni svet lahko med drugim predlaga zakon v obravnavo drţavnemu parlamentu.
LEX LOCALIS - REVIJA ZA LOKALNO SAMOUPRAVO 129 Predstavniki regionalnega sveta volijo in razrešijo izvršilno regijsko oblast, regionalni odbor, ki šteje 9-11 članov. Sestavljajo ga predsednik regionalnega sveta, njegov namestnik/i ter člani, ki jih svet izvoli med seboj. Regionalni odbor pripravlja predloge za obravnavo na regionalnem svetu in jih izvršuje, določa število zaposlenih v regionalni upravi ter potrebna proračunska sredstva za njihove plače, odreja naloge upravi in nadzoruje njihovo izvrševanje ter odloča o drugih organizacijskih in finančnih zadevah. Regijo navzven predstavlja predsednik regionalnega sveta, ki mora biti drţavljan Republike Češke. Predsednik lahko ima enega ali več namestnikov, ki ga nadomešča/jo v času odsotnosti. Predsednik lahko tudi zadrţi odločitev regionalnega sveta, če meni, da je odločitev nezakonita, o tem pa ponovno odloča svet na naslednji seji. Upravo regije predlaga predsednik regionalnega sveta, imenuje in razrešuje direktorja regionalne uprave po predhodnem soglasju ministra za notranje zadeve ter opravlja druge pristojne naloge. 4.2 Občine V pristojnost občine spadajo zadeve občine in njihovih prebivalcev, razen v določenih primerih, ko so te zadeve z zakonom zaupane oblastem v regiji oz. če gre za prenesene pristojnosti občinskih teles ali pa so za neke zadeve drţavne uprave pristojna upravna telesa na podlagi specialne zakonodaje. Občina izvaja svoje naloge avtonomno v skladu s svojimi pristojnostmi, ki so navedene v zakonu in se nanašajo na: upravljanje, sprejemanje občinskega proračuna in zaključnega računa, urejanje denarnih skladov, objavljanje splošno zavezujočih aktov, lokalni referendum, izvedbo varnostnih predpisov, nalaganje kazni za upravne prekrške, razvojni program občinskih katastrskih okroţij, katastrski načrt in razvojni plan, načrt sodelovanja z ostalimi občinami itd. Občine morajo na podlagi pristojnosti znotraj svojega teritorija med drugim skrbeti tudi za javno zdravje in zadovoljstvo pri zagotavljanju potreb svojih prebivalcev (bivanjske potrebe, zaščita zdravja, izobraţevanje, razvoj, kulturni napredek ). V skladu s posameznimi specialnimi zakoni pa lahko ima občina tudi neodvisne pristojnosti pri določanju lokalnih pristojbin, izvajanju finančne kontrole, ustanovitvi prostovoljnega gasilskega društva itd. Pristojnosti, prenesene od drţave na posamezne občine, se nanašajo na predšolsko vzgojo in osnovno izobraţevanje, občinski promet, kulturo, javni red in mir, kmetijstvo itd. Občine v določanju svojih pristojnosti vodi zakon in nekatere zakonske uredbe. Notranja struktura občine Občino avtonomno upravlja občinski svet. Ostali organi so še: občinski odbor, ţupan, občinska pisarna in specialna telesa občine. Najvišje telo, ki neodvisno vodi občino, je občinski svet. To predstavniško telo je direktno izvoljeno s strani prebivalcev občine. Seje občinskega sveta morajo biti najmanj vsake tri mesece in imajo javno naravo. Občinski svet si sam določi pravila
130 LEX LOCALIS - REVIJA ZA LOKALNO SAMOUPRAVO svojega delovanja. Izmed svojih članov izvoli občinski odbor, ţupana ter podţupana/e, ki nadomeščajo ţupana med njegovo odsotnostjo. Občinski odbor je izvršilno telo občine, ki za svoje ravnanje odgovarja občinskemu svetu. Sestavljajo ga ţupan, podţupan/i ter ostali člani. Seje občinskega odbora po potrebi skliče ţupan, ki je hkrati tudi odgovoren za pripravo ustrezne dokumentacije. Seje so zaprte za javnost. Ţupan je javni usluţbenec, ki zastopa in predstavlja občino. Voli ga občinski svet, kateremu le-ta tudi odgovarja. Ţupan vodi občinski odbor, upravno pisarno in je vodja občinskih organov za nadzor reda. V manjših občinah, kjer odbor ni izvoljen, ţupan izvaja funkcijo le-tega, prav tako izvaja funkcijo šefa upravne pisarne v občinah, kjer ta funkcija ni ustanovljena. Upravna pisarna je izvršilno telo občine, ki ga vodi ţupan, sestavljajo pa ga še podţupan/i, šef upravne pisarne ter ostali usluţbenci. Izvršuje pristojnosti, ki sta mu jih določila občinski svet in odbor, prav tako pa prenesene pristojnosti, za izvedbo katerih odgovarja okrajni pisarni. Literatura / References Bureš, P. & Fejtek, P. & Holenda T. et al. (2004) Public administration in the Czech Republic. pp. 26. Čepin, M. (2007) Lokalna samouprava v Češki republiki. (Maribor: Pravna fakulteta Maribor). http://www.cor.europa.eu/document/documents/decentralisationen.pdf. http://sl.wikipedia.org/wiki/%c4%8ce%c5%a1ka. http://en.wikipedia.org/wiki/ceska#regions_and_districts.