[Praga, 29. julij 1920] Četrtek, pozneje. Da ne bo kakšnega dvoma, Milena:

1 Si zdrava? Na sliki iz Neu Waldegga si očitno bolna, tam je gotovo podoba nekoliko pretirana, toda vendar le pretirana. Tvoje resnične fotografije še nimam. Na eni vidim mlado izbrano nežno negovano dekle, ki ga bodo že kmalu, v enem ali dveh letih vzeli iz samostanske šole (ustni kotički so nekoliko povešeni, toda le iz omikanosti in cerkvene pobožnosti), na drugi sliki pa gre za pretirano propagandno sliko:»tako živimo zdaj na Dunaju.«Sicer pa si na tej drugi sliki spet neverjetno podobna mojemu skrivnostnemu prvemu prijatelju; nekoč Ti bom povedal kaj več o njem. Ne, na Dunaj ne bom prišel, navzven bi bilo to mogoče le s pomočjo laži, tako da bi v pisarni rekel, da sem bolan, ali pa na dva zaporedna praznika. To pa so le zunanje ovire, ubogi moj fant (samogovor). Je bila Staša tako pogosto pri Tebi v Veleslavinu? Vsak dan sem pisal, boš že še dobila pisma. Telegram, hvala, hvala, vse očitke preklicujem, pa saj sploh ni šlo za očitke, le božal sem Te s hrbtiščem dlani, ker je že tako dolgo nevoščljivo dlani. Pravkar je bil pri meni pesnik grafik (v bistvu pa je glasbenik), kar naprej prihaja, danes mi je prinesel dva lesoreza (Trotzki in njegova razglasitev, vidiš, njegov svet ni majhen); njemu na ljubo, da bi si približal stvari, sem vzpostavil povezavo s Teboj, dejal sem, da bom stvari poslal prijatelju na Dunaj, kar je nenamerno privedlo do tega, da sem dobil dva izvoda in ne le enega (Tvojega Ti bom shranil ali pa ga želiš takoj?). Nato pa je prišel telegram; medtem ko sem bral in bral in sploh nisem mogel končati od samega veselja in hvaležnosti, je on nemoteno govoril dalje (ob tem pa sploh ni hotel motiti, ne, sploh ne; rekel sem mu, da imam delo, in ko sem to dejal tako glasno, da sem ga predramil, je stavek prekinil na sredini in pobegnil, a sploh ni bil užaljen). Celotno sporočilo je zelo pomembno, toda podrobnosti bodo še pomembnejše. Predvsem pa: le kako bi lahko pazila nase, ko pa je to nemogoče, vsaj meni ne bo noben zdravnik govoril česa tako nesmiselnega. Ah, torej je le nekaj hudega, a vsekakor hvala, hvala. Da ne bo kakšnega dvoma, Milena: [Praga, 29. julij 1920] Četrtek, pozneje

2 Morda zdaj ni najboljše stanje, morda bi lahko prenesel še več sreče, še več gotovosti, še več polnosti pa čeprav ni rečeno, da je tako, vsaj ne v Pragi, vseeno lahko, če gledam na splošno, rečem, da sem dobro in vesel in svoboden, česar si ne zaslužim, počutim se srhljivo dobro, in če bodo sedanje okoliščine trajale še nekaj časa brez prevelikih prevratov in bom vsak dan prejel vsaj kakšno besedo od Tebe in Ti zaradi tega ne boš trpela prehudih muk, bo že zgolj to verjetno zadoščalo, da me vsaj napol ozdravi. Prosim, Milena, ne muči se več in tudi fizike nisem nikdar razumel (kvečjemu, ko je šlo za ognjeni steber, saj to vendar tudi spada na področje fizike, mar ne?) in vaha světa 1 prav tako ne razumem in tudi ona me verjetno prav tako slabo razume (ko stopim na takšno neverjetno tehtnico s svojimi 55 kilogrami, tega sploh ne opazi in se zaradi mene prav gotovo ne bo zganila), in jaz sem tukaj, kakor sem bil na Dunaju, Tvoja dlan je v moji, dokler jo boš pustila v njej. Werflova pesem je kot portret, ki vsakogar opazuje, tudi mene gleda in predvsem hudobneža, ki jo je vrh vsega še napisal. Tvoje pripombe glede dopusta ne razumem v celoti. Kam bi šla? [Praga, 30. julij 1920] Petek Milena, vedno hočeš vedeti, ali Te imam rad, toda to je vendar težko vprašanje, na katero ni mogoče odgovoriti v pismu (niti v zadnjem nedeljskem pismu). Ko se bova spet videla, Ti bom to gotovo povedal (če mi ne bo zatajil glas). Toda o potovanju na Dunaj ne piši; ne bom prišel, vsakršna omemba tega je kot plamen, ki mi ga držiš ob goli koži, tako da je nastala že cela grmada, ki pa ne dogori, temveč žge z vselej enako, celo vse večjo močjo. Tega prav gotovo ne želiš. Rože, ki si jih dobila, me zelo žalostijo. Od žalosti niti ne morem razbrati, kakšne rože so. In zdaj stojijo v Tvoji sobi. Če bi bil jaz res omara, bi se pri belem dnevu potisnil iz sobe. V predsobi bi ostal vsaj toliko časa, dokler rože ne bi ovenele. Ne, to ni lepo. Kako daleč smo prišli, pa vendar imam kljuko Tvojih vrat tako tesno pred očmi kot lastni črnilnik. 1 [Pravilno bi bilo: váha] tehtnica sveta

3 Na desnem robu prve strani pisma: [Ne, ta moški je res prav posebnež, zanimajo ga samo avstrijske znamke, morda lahko, če nisi prejela tiste znamke za krono, uporabljaš znamke z manjšimi vrednostmi, na primer po 25 h ali kaj podobnega.] Ah, ne, kar pusti, prosim, prosim, pusti vse skupaj. 2 No, ja, sicer imam Tvoj včerajšnji, ne, predvčerajšnji telegram, toda tudi tedaj rože še niso uvele. In zakaj si jih tako vesela? Če so Tvoje»najljubše«, potem moraš biti vesela vseh, kar jih je te vrste po vsem svetu, zakaj potem prav teh? Morda pa je to tudi pretežko vprašanje, na katero je mogoče odgovoriti le ustno. Ja, toda kje si potem? Si na Dunaju? In kje je to? Ne, teh rož se ne morem otresti. Ulica Kärtnerstraße, kakšna zgodba o duhovih ali pa gre za sanje, ki jih sanjamo na nočen dan [ ], 3 rože pa so resnične, čutijo vazo (náruč 4, praviš in jih prižemaš k svojemu telesu), niti poseči ne morem vmes, ker so pač Tvoje»najljubše rože«. Le počakajte, da bo Milena odšla iz sobe, takrat vas bom potegnil iz vaze in zagnal dol na dvorišče. Zakaj si potrta? Se je kaj zgodilo? Pa mi tega ne poveš? Ne, to vendar ne more biti res. Na levem robu druge strani pisma: In zakaj si žalostna? Sprašuješ po Maksu, a saj Ti je sam že davno odgovoril, sam sicer ne vem, kaj Ti je napisal, toda v nedeljo je pismo oddal v moji navzočnosti. Si pravzaprav dobila moje nedeljsko pismo? Včeraj je bil nadvse nemiren dan, ne mučno nemiren, le nemiren, morda bom kdaj drugič povedal kaj več o tem. Predvsem sem imel v žepu Tvoj telegram in z njim se hodi povsem drugače. Obstaja posebna človeška dobrota, za katero ljudje ne vedo. Na primer, ko se približuješ Češkemu mostu, izvlečeš telegram in ga prebereš (vsakokrat je nov; ko ga med branjem vpijaš, je papir prazen, toda komaj si ga spet pospravil v žep, je ponovno popisan). Nato pa se ozreš naokrog in mislil bi si, da boš uzrl mrke obraze, ne ravno zavistne, toda vendarle poglede, ki govorijo:»kako? Prav ti si dobil ta telegram? To bomo pa takoj javili višji instanci. Ali pa vsaj nemudoma na Dunaj poslali rože (polno naročje rož). Vsekakor pa smo odločeni, da telegrama ne bomo kar tako trpeli.«toda namesto tega je vse mirno, kolikor 2 Besedilo v oklepaju prečrtano s svinčnikom. Zadnji stavek podčrtan z modro in rdečo. 3 6 besed prečrtanih. 4 (polno naročje)

4 daleč seže oko, ribiči še naprej lovijo ribe, opazovalci jih še vedno opazujejo, otroci igrajo nogomet, človek ob mostu prosi za krajcarje. Če pogledaš bolj natančno, opaziš, da je prisotna nekakšna nervoza, ljudje so se prisilili, da ostanejo pri svojih opravilih in ne izdajo svojih misli. Toda prav dejstvo, da se prisilijo, je nadvse ljubeznivo, Na levem robu zadnje strani pisma: In zakaj si žalostna? ta glas, ki govori iz vsega tega:»prav je, telegram ti pripada, strinjamo se s tem, ne bomo se spuščali v to, ali si upravičen do njega, za to se ne bomo menili in tudi Tebi tega ni treba dokazovati.«in ko čez hip ali dva spet izvlečem telegram, bi si lahko kdo mislil, da jih bom s tem dražil, ker nisem vsaj tiho in ker se ne skrijem, ne, ne draži jih, ostajajo takšni, kot so bili. Zvečer sem se spet pogovarjal z nekim palestinskim Judom, česar Ti ne morem pojasniti v pismu, vsaj ne njegovega pomena zame, majhen, skoraj droban, šibak, bradat enook mož. Toda v spominu me je stal pol noči. Še drugič več o tem. Ti torej nimaš potnega lista in ga tudi ne boš dobila? [Praga, 31. julij 1920] Sobota Trenutno sem raztresen in žalosten, izgubil sem Tvoj telegram oz. saj ne more biti izgubljen, toda že to, da ga moram iskati, je dovolj hudo. Je pa to sicer Tvoja krivda; če ne bi bil tako lep, ga ne bi imel ves čas v rokah. Tolaži me le to, kar si povedala glede zdravnika. Torej kri ni pomenila ničesar, kar sem kot domnevo izrekel tudi sam, jaz stari medicinec. No, kaj pa pravi o pljučnem defektu? Stradanja in prenašanja kovčkov gotovo ni predpisal. Se je strinjal, da mi bodi še naprej naklonjena? Ali pa o meni sploh ni bilo govora? Toda le kako naj bom zadovoljen, če zdravnik ni našel nobene moje sledi? Ali pa je v Tvojih pljučih našel moj defekt? Ali res ni hudo? In ali res ne ve povedati drugega, kakor da te za 4 tedne pošlje na deželo? To je pravzaprav zelo malo.

5 Ne, proti potovanju nimam nič kaj več proti kot proti dunajskemu življenju. Kar pojdi, prosim, pojdi. Nekje pišeš o upanju, ki si ga obetaš od te poti; to je tudi zadosten razlog, da si je želim tudi sam. Potovanje na Dunaj, ponovno. Kadar resno pišeš o tem, je najhuje, kajti takrat se začnejo tla tukaj zares zibati in samo prežim, ali me bodo izpljunila. Pa me ne. O zunanji prepreki o notranjih nočem govoriti, kajti kljub temu, da so močnejše, me, vsaj mislim, ne bi mogle zadržati, pa ne zato, ker sem močan, temveč ker sem prešibak, da bi se pustil zadrževati proč od Tebe sem že pisal, potovanje bi lahko omogočil le z lažjo in laži se bojim, ne kot poštenjak, temveč kot šolar. Poleg tega imam Na levem robu prve strani pisma: Ali prav berem? Je na ovojnici velik T? Pečat ravno zakriva črko in ne vem natančno. občutek ali pa vsaj slutim možnost, da se bom nekoč ne glede nase in nate moral odpeljati na Dunaj, in dvakrat pač ne bi mogel lagati niti kot lahkomiselni šolar. Ta možnost laži je torej moja rezerva, od katere živim, kot od Tvoje obljube, da boš nemudoma prišla. Zato zdaj ne bom prišel; namesto gotovosti teh 2 dni prosim, ne opisuj ju, Milena, s tem me skorajda mučiš, ni še nujna, a brezmejno potrebna imam trajno možnost. Kaj pa rože? So seveda že ovenele? So se ti rože že kdaj»zataknile v grlu«, kakor meni te? To je namreč zelo neprijetno. V boj med Teboj in Maksom se ne bom vmešaval. Ostal bom ob strani, priznal, da imata vsak po svoje prav in tako ostal na varnem. Nedvomno imaš prav pri tem, kar praviš, toda zamenjajva za hip položaj. Ti imaš svojo domovino in se ji lahko tudi odpoveš in morda je to tudi najboljše, kar lahko z domovino storiš, posebno zato, ker se ne odpoveš tistemu na njej, čemur se ne moreš odpovedati. On pa nima domovine in se zato ničemur ne more odpovedati in se miselno ves čas ukvarja s tem, da jo išče in gradi, ves čas, pa naj vzame klobuk s stojala ali na bazenu leži na soncu ali piše knjigo, ki naj bi jo Ti prevedla (ob tem je morda še najmanj napet toda uboga Ti, ljuba moja, koliko dela si si naprtila iz občutka krivde, vidim te, kako se sklanjaš nad delo, z razkritim vratom, stojim za Teboj, Ti pa tega ne veš prosim, ne prestraši se, ko boš na tilniku začutila moje ustnice, nisem te hotel poljubiti, to je le nemočna ljubezen), ja, Maks, torej, mora ves čas misliti na to, tudi kadar piše Tebi. In čudno, kako se Ti pravzaprav v celoti gledano ustrezno braniš pred njim, pa vendar si mu v posameznih stvareh podrejena. Očitno je pisal o življenju pri starših in o Davosu. Oboje ni res. Gotovo je življenje pri starših zelo slabo, toda ne le življenje, tudi to, da potoneš v ta krog

6 dobrote, ljubezni, Ti ne poznaš pisma očetu, potrzavanja muhe na lepljivem muholovcu, sicer pa je na tem gotovo tudi kaj dobrega, nekdo pač teče maraton, drugi se bori v jedilnici, bog vojne in boginja zmage sta namreč vsepovsod prisotna. Toda mehanična selitev proč, le kakšen smisel bi to imelo, celo če bi jedel doma, kjer je trenutno zame vendarle najbolje. O Davosu drugič. Edino, kar naj obvelja od Davosa, je poljub ob slovesu. Na levem robu zadnje strani pisma: Ja, prosim, pošlji mi besedilo Nesrečnost, sem Te že hotel prositi za to. Neprijetno ga je iskati po vsej Tribuni. [Praga, 31. julij 1920] Sobota, pozneje Kakorkoli obračam današnje pismo, ljubo, zvesto, vedro in osrečujoče pismo, še vedno je to»rešiteljsko«pismo. Milena med rešitelji! (Če bi bil med njimi tudi sam, ali bi bila potem že pri meni? Ne, gotovo ne.) Milena med rešitelji, pa čeprav na lastnem telesu okuša, da drugega lahko rešimo le s svojim obstojem in z ničimer drugim. Potem ko me je že rešila s svojim obstojem, to zdaj poskuša še z drugimi, neprimerno manj učinkovitimi sredstvi. Če nekdo nekoga reši pred utopitvijo, je to seveda zelo veliko dejanje, če pa nato rešencu podari še članarino za plavalni tečaj, le kaj mu bo? Le zakaj si hoče rešitelj tako olajšati stvar, zakaj noče onega drugega vedno znova reševati s svojim obstojem, s svojim vselej pripravljenim obstojem, zakaj hoče nalogo prevaliti na ramena plavalnega učitelja in hotelirja v Davosu? Poleg tega namreč tehtam kar 55,40 kilogramov! In le kako naj poletim, ko pa se drživa za roke? Če pa bova odletela oba, je to mar kaj slabega? Poleg tega pa to je v bistvu temeljna misel prej povedanega se nikdar več ne bom odpeljal tako daleč od Tebe. Saj sem se šele vrnil iz Meranskega ujetništva. Sobota zvečer To je že bilo napisano, danes pa sem hotel pisati še o drugih stvareh, ki pa so zdaj postranskega pomena. Prišel sem domov in v temi na mizi zagledal nepričakovano pismo, ga preletel, nato so me poklicali k večerji, pojedel sem nekaj, kar žal na drugačen način ni želelo izginiti s krožnika, kakor da sem to pogoltnil, nato pa sem pismo natančno prebral, počasi, hitro, divje, srečno, enkrat začuden skoraj ne bi verjel, pa vendar piše tako, res ne

7 verjamem, a se sklonim in vendarle verjamem, naposled obupan, obupan, z razbijajočim srcem.»ne morem priti«, to sem vedel ob prvi vrstici in vedel sem ob zadnji, vmes pa sem bil večkrat na Dunaju, kakor se ti v nespečni nadvse budni noči desetkrat po pol minute nekaj sanja. Nato sem odšel na pošto, Ti telegrafiral, se nato nekoliko pomiril in tako sedaj sedim tu. Sedim tu z žalostno nalogo, da Ti dokažem, da ne morem priti. Saj praviš, da nisem šibak, torej mi bo morda uspelo, predvsem pa mi bo morda uspelo preživeti naslednje tedne, katerih vsaka ura se mi že zdaj posmehuje z vprašanjem:»torej res nisi bil na Dunaju? Prejel si to pismo, pa vendar nisi bil na Dunaju? Nisi bil na Dunaju? Nisi bil na Dunaju?«Ne razumem glasbe na splošno, toda to glasbo žal razumem bolje od vseh muzikalnih ljudi. Nisem mogel priti, ker se v službi ne morem zlagati. V službi sicer lahko tudi lažem, toda le iz 2 razlogov, namreč iz strahu (to je torej stvar službe, saj spada zraven, da lažem brez predpriprave, na pamet, navdihnjeno) in v skrajni stiski (če bi na primer»elza zbolela«, Elza, Elza, ne Ti, Milena, Ti ne boš zbolela, to bi bila res povsem skrajna sila, o kateri sploh ne govorim), torej v skrajni stiski bi lahko nemudoma lagal, a potem ne bi potreboval telegrama, stiska je nekaj, kar se lahko zoperstavi službi, saj bi se v tem primeru odpeljal z dovoljenjem ali brez. Toda v vseh primerih, kjer bi se med poglavitnimi razlogi za laganje nahajala tudi sreča, stiska sreče, ne bi mogel lagati, ne bi mogel, kakor ne morem dvigovati 20 kg težkih uteži. Če bi z Elzinim telegramom prišel k direktorju, bi mi ta gotovo padel na tla, in če bi padel, bi se zagotovo spotaknil ob laž, in če bi to storil, bi gotovo stekel proč od direktorja, ne da bi ga karkoli prosil. Pomisli, Milena, pisarna vendar ni kar neka poljubna neumna ustanova (seveda je tudi to, in še kako, a o tem tukaj ne govorim, sicer pa je bolj fantastična kot neumna), temveč predstavlja moje dosedanje življenje, od katerega se seveda lahko odtrgam, in morda to sploh ne bi bilo slabo, toda doslej je bilo to pač moje življenje, s katerim lahko brezbrižno ravnam, delam manj kot kdorkoli drug (to tudi počnem), zanemarjam delo (tudi to počnem), a se kljub temu ponašam z njim (tudi to), a goji do mene kar najbolj ljubezniv odnos, kar si jih je mogoče predstavljati v pisarni, in to sprejemam kot ustrezno, ne morem pa lagati na tak način, da bi se nenadoma kot svoboden človek, kar kot le začasno nastavljeni uradnik tudi sem, odpeljal tja, kamor me ne žene»nič drugega«kot samoumevno bitje srca. Še preden sem prejel Tvoje pismo, sem Ti hotel napisati, da želim še ta teden podaljšati ali sicer urediti svoj potni list, da bi lahko kar najhitreje prišel, kadar bi bilo to nujno. Ponovno preberem, kar sem napisal, a tega nisem mislil tako, saj vendar nisem»močan«, toda kaj, ko tega nisem znal pravilno povedati [še to: tam znam morda slabše lagati kot kdo drug,

8 ki se mu (takšna je večina uradnikov) po njegovem mnenju vseskozi godi krivica, ki prekomerno dela če bi bil tudi sam takšnega mnenja, bi bil to že skoraj hitri vlak na Dunaj in ki na pisarno gleda kot na neumno voden stroj ta bi to storil mnogo bolje stroj, ki ga prav zaradi neumnosti vodstva uporabljajo na napačnem mestu po svojih sposobnostih je nad-nad-kolo, zdaj pa mora opravljati naloge pod-pod-kolesa ali nekaj podobnega, meni pa se pisarna in enako je bilo z osnovno šolo, z gimnazijo, univerzo in družino, vse se mi zdi kot živ človek, ki me opazuje s svojimi nedolžnimi očmi, kjerkoli sem, človek, s katerim sem povezan na sebi nepoznan način, ki pa mi je kljub temu bolj tuj od ljudi, ki jih slišim, kako se v avtomobilih pravkar vozijo po ringu. Tuj mi je torej do nesmiselnosti, toda prav zato moram biti uvideven; svoje tujosti pravzaprav ne skrivam, toda kadar jo, to takšna nedolžnost nemudoma opazi in zato pač ne morem lagati], ne, močan nisem, pisati tudi ne znam in sploh ničesar ne znam. Zdaj pa se še Ti, Milena, odvračaš od mene, ne za dolgo, saj vem, ampak glej, človek ne zdrži dolgo brez utripa srca, in le kako naj bije, dokler si Ti obrnjena proč od mene? Ko bi mi vsaj lahko telegrafirala po tem pismu! To je vzklik, ne prošnja. Le če to lahko storiš brez težav, stori. Le v tem primeru, glej, teh vrstic niti podčrtal nisem. Pozabil sem še nekaj tretjega, kar bi mi dopuščalo laž: če bi bila Ti poleg mene. V tem primeru bi šlo za najbolj nedolžno laž na svetu, kajti v direktorjevi pisarni ne bi bilo nikogar razen Tebe. [Praga, 1. avgust 1920] Nedelja Še vedno ne vem, kaj boš porekla na večerno sobotno pismo, in tega še dolgo ne bom vedel, vsekakor pa zdaj sedim tukaj v pisarni, nedeljsko delo (čudna navada, samo sediš tam in to že zadošča, toda nekateri v nedeljo delajo manj kot sicer, jaz pa enako), turobno, včasih kaže na dež, drugič me pri pisanju moti svetloba izmed oblakov, vreme ustreza počutju, žalostnemu in težavnemu. In ko pišeš, da imam voljo do življenja, je danes skorajda nimam; le kaj mi bo, pa tudi današnja noč, današnji dan? Globoko v sebi jo imam kljub vsemu (pojavi se od časa do časa, draga beseda), na površini pa le malo. Takšen si nisem všeč, sedim tukaj pred direktorjevimi vrati, direktorja ni, toda ne bi se začudil, če bi stopil iz pisarne in dejal:»tudi meni niste všeč, zato Vas bom odpustil.hvala,«bi rekel,»to sem nujno potreboval za

9 potovanje na Dunaj.Tako, tako,«bi dejal on,»zdaj ste mi pa spet všeč in odpoved preklicujem.ah,«bi dejal jaz,»zdaj torej spet ne morem na pot.o, ja,«bi rekel on,»kajti zdaj mi spet niste več všeč in Vam dajem odpoved.«in tako bi šlo v nedogled. Danes sem prvič, vsaj mislim, odkar sem v Pragi, sanjal o Tebi. Sanje proti jutru, kratke in težke, po slabi noči sem vendarle ujel še nekaj spanca. Le malo se jih spominjam. Bila si v Pragi, hodila sva po ulici Ferdinandstraße, tam nekje nasproti Vilimeka, v smeri proti obrežju, na drugi strani ulice so šli mimo neki Tvoji znanci, ozrla sva se k njim, Ti si govorila z njimi, morda je bilo govora tudi o Krasi [ni ga v Pragi, to vem, pozanimal se bom po njegovem naslovu]. Govorila si tako kot sicer, vendar je bilo v tem moč čutiti nekaj nedoumljivo, nepredstavljivo odklanjajočega, ničesar takšnega nisem rekel, toda preklel sem se in s tem le izgovoril besede prekletstva, ki je viselo nad menoj. Nato sva bila v kavarni, verjetno v Unionu (ležala je na poti, je pa to tudi kavarna, v kateri je Rainer preživel svojo poslednjo noč), neki moški in dekle sta sedela za najino mizo, ne morem se ju podrobneje spomniti, nato moški, ki je bil na pogled zelo podoben Dostojevskemu, toda mlad, z vranje črno brado in lasmi, vse je bilo zelo izrazito, na primer obrvi, pravi oboki nad očmi. Poleg tega pa sva bila tam še Ti in jaz. Tvojega hladnega odnosa navzven spet ni bilo mogoče opaziti, pa vendar je šlo za odklanjanje. Tvoj obraz je bil od mučne začudenosti sploh nisem mogel odvrniti pogleda napudran, premočno, nespretno, slabo, verjetno je bilo tudi vroče in tako so se na Tvojem obrazu zarisale cele risbe iz pudra, še zdaj jih vidim. Vedno znova sem se sklanjal, da bi Te vprašal, zakaj si napudrana; ko si opazila, da hočem nekaj vprašati, si me ustrežljivo vprašala odklanjanja res ni bilo mogoče opaziti navzven»kaj bi rad?«. Toda ničesar Te nisem mogel vprašati, nisem si upal, ob tem pa sem nekako slutil, da je bil ta puder nekakšen preizkus zame, nadvse odločilen preizkus, ter da bi moral vprašati, kar sem tudi hotel, a si nisem upal. Tako so me mučile žalostne sanje. Mučil pa me je tudi moški, podoben Dostojevskemu. Po svojem vedenju do mene je bil nadvse podoben Tebi, pa vendar na nekoliko drugačen način. Če sem ga kaj vprašal, je bil zelo prijazen, sočuten, nagnjen naprej, odkritosrčen, vendar jaz potem nisem več vedel, kaj bi ga vprašal ali kaj bi rekel to se je dogajalo vedno znova, tako da se je sunkovito umaknil, se zatopil v knjigo, ni se več zavedal sveta okrog sebe, predvsem ne mene, ter izginil v svoji bradi in laseh. Ne vem, zakaj se mi je to zdelo tako nevzdržno, vedno znova sem ga moral nisem mogel drugače opozoriti nase z vprašanji in vedno znova sem po lastni krivdi zapravil njegovo pozornost. Majhna tolažba mi vendarle ostaja in te mi danes ne smeš prepovedati, Tribuna leži pred menoj, ni mi je bilo treba kupiti in s tem kršiti prepovedi, saj sem si jo izposodil od svaka, ne, svak mi jo je posodil. Prosim, pusti mi to srečo. Saj ne gre za to, kaj piše, hočem le slišati

10 glas, moj glas! sredi hrupnega sveta, pusti mi to srečo. Saj je vendar vse tako lepo! Ne vem, kako to, saj berem vendar le z očmi, zdaj pa za vse ve tudi že moja kri in vse to tako vroče nosi v sebi? Pa tudi duhovito je. Seveda pripadam drugi skupini; uteži na nogah so skorajda moja lastnina in nikakor se ne strinjam s tem, da se moje povsem osebne zadeve javno objavljajo; nekdo je nekoč dejal, da plavam kot labod, toda to ni bil kompliment. Poleg tega je vznemirljivo. Sam sebi se zdim kot velikan, ki z iztegnjenimi rokami drži občinstvo proč od Tebe vendar je to težko, saj naj bi držal občinstvo proč, pa vendarle nočem zamuditi niti ene same Tvoje besede ali sekunde pogleda nate, to verjetno kljub vsemu zategnjeno, nadvse neumno in poleg tega poženščeno občinstvo, ki morda kliče:»kje je moda? Kje je končno moda? Doslej smo videli 'le' Mileno.«Le, in od tega»le«živim. In nato zgrabim preostanek sveta kot Münchhausen podstavke kanonov na Gibraltarju ter ga zaženem v morje. Kako? Ves ostanek? Kaj pa laži? Ne moreš lagati v pisarni? No, ja, sedim tukaj, prav tako turobno je kot prej in jutri ne bo nobenega pisma in sanje so zadnja novica, ki jo imam od Tebe. [Praga, 1. avgust 1920] Nedelja zvečer Samo na hitro, to je možnost, ki jo imava vsak teden; le kako to, da se je nisem prej domislil; vendar moram najprej dobiti potni list, saj to ni tako preprosto, kot si misliš in brez Ottle skoraj nemogoče: V soboto zvečer se odpeljem s hitrim vlakom in pridem okrog (jutri se bom pozanimal glede natančnega voznega reda) 2 ure ponoči na Dunaj. Ti v petek že kupiš nedeljsko vozovnico za hitri vlak v Prago ter mi telegrafiraš, da jo imaš; brez tega telegrama ne bi mogel oditi iz Prage. Počakaš me na železniški postaji, tako da imava več kot 4 ure drug z drugim, nato pa se ob 7h zopet odpeljem. To je torej možnost, sicer nekoliko klavrna, saj sva lahko skupaj le 4 utrujene nočne ure (in kje? V katerem izmed hotelov v bližini železniške postaje Franca Jožefa?), je pa možnost, ki jo je mogoče neverjetno polepšati s tem, da mi Ti toda ali ta možnost obstaja? prideš naproti do Gmünda in tam prenočiva. Saj je Gmünd še avstrijski? Tam torej ne potrebuješ potnega lista. Jaz bi prispel tja okrog 10h zvečer, morda še prej, in se v nedeljo odpeljal s hitrim vlakom (v nedeljo verjetno zlahka dobiš prostor) ob 11. uri dopoldne, če kakšen ustrezen potniški vlak odpelje pozneje, pa še pozneje. Ne vem pa, kakšne možnosti imaš Ti, da prideš do tja in se odpelješ nazaj. Kaj praviš? Čudno, da Te moram zdaj to vprašati, ko pa sem se ves dan pogovarjal s Teboj.

11 Krasev naslov: Marienbad Hotel Stern [Praga, 2. avgust 1920] Ponedeljek Vozni red je dosti boljši, kot sem si mislil, upam, da je pravi. Tako je torej: I. možnost, vendar slabša: v soboto se ob 4.12 popoldne odpeljem od tukaj in ob 11.10 prispem na Dunaj, kjer imava nato 7 ur, kajti ob 7. uri zjutraj spet odpotujem. Predpogoj za teh 7 ur pa je, da noč pred tem vsaj malo spim (kar ni lahka naloga), sicer boš imela pred seboj le ubogo bolno žival. II. možnost, ki se je spričo voznega reda dobesedno razmahnila: prav tako se odpeljem ob 4.12, vendar sem že (že! že!) ob 7.28 zvečer v Gmündu. Tudi če bi se v nedeljo odpeljal z dopoldanskim vlakom, ta odide šele ob 10.46, imava 15 ur, od katerih lahko nekaj ur tudi spiva. Toda najboljše šele prihaja. Sploh ni treba, da bi odšel s tem vlakom, popoldne ob 4.28 napreč pelje v Prago še en potniški vlak, s katerim bi torej odšel. To bi bilo torej 21 skupnih ur, ki bi jih lahko, vsaj teoretično (samo pomisli!), imela vsak teden. Pri vsem skupaj je le ena težava, za katero mislim, da ni hudo resna, vendar pa bi se morala Ti pozanimati. Železniška postaja v Gmündu je namreč češka, mesto pa avstrijsko; ali morda z norostjo glede potnih listov tako močno pretiravajo, da Dunajčan potrebuje potni list, da lahko gre skozi češki kolodvor? V tem primeru bi tudi prebivalci Gmünda za pot na Dunaj potrebovali potni list s češkim vizumom, tako da tega kljub vsemu ne verjamem, saj bi bila to prava zarota proti nama [ ]. 5 Dovolj hudo je že to, da bom moral morda čakati eno uro zaradi carinskega pregleda v Gmündu, preden me bodo spustili s kolodvora, s čimer bo tistih 21 ur okrnjenih. Po teh velikih stvareh ni več kaj pisati. Najlepše se Ti zahvaljujem, da me tudi danes nisi pustila brez pisma, kako pa bo jutri? Telefoniral ne bom, ker je to prvič preveč razburljivo, drugič pa nemogoče (sem se že pozanimal), in tretjič, ker se bova [ ] 6 kmalu videla. Žal Ottla danes ni imela časa, da bi šla na policijsko upravo glede potnega lista, jutri. Ja, z znamkami odlično ravnaš (žal sem ekspresne znamke nekam založil, tisti človek se je skoraj 5 Približno 10 besed prečrtanih. 6 Prečrtana ena ali več besed.

12 razjokal, ko sem mu to povedal). Zahvalo za moje znamke si si sicer nekoliko olajšala, toda tega sem vesel, in to tako zelo, da Ti bom, pomisli, poslal še legionarske znamke. Danes nisem prave volje, da bi pripovedoval pravljice. Moja glava je kot kolodvor, vlaki odhajajo in prihajajo, carinska kontrola, vrhovni obmejni inšpektor preži na moj vizum, toda tokrat je pravi, izvolite, tukaj je;»ja, v redu, tamle je izhod z železniške postaje.prosim, gospod vrhovni obmejni inšpektor, bi bili morda tako prijazni in mi odprli vrata, saj jih sam ne morem. Morda sem tako šibak, ker [ ] 7 zunaj čaka Milena?O, izvolite,«reče on,»tega pa nisem vedel.«in vrata se na široko odprejo [Praga, 2. in 3. avgust 1920] Ponedeljek zvečer Pozno je že, za menoj je kljub vsemu nekoliko turoben dan. Jutri verjetno ne bo nobenega Tvojega pisma, sobotno sem prejel, nedeljsko bi lahko dobil šele pojutrišnjem, dan bo torej minil brez neposrednega vpliva pisem. Čudno je, kako me Tvoja pisma slepijo, Milena. Že kakšen teden ali še dlje čutim, da se Ti je nekaj zgodilo, nekaj nenadnega ali postopnega, nekaj temeljnega ali slučajnega, nekaj jasnega ali le napol zavestnega; vsekakor pa vem, da je prisotno. Tega ne razbiram toliko iz podrobnosti v pismih, pa čeprav se v njih takšne podrobnosti pojavljajo, kakor iz tega, da so pisma polna spominov (in to polna prav posebnih spominov), da sicer odgovarjaš na vse kakor sicer, pa vendarle ne na vse, da si žalostna brez razloga, da me pošiljaš v Davos, da si tako nenadno želiš srečanja (moj nasvet, da ne hodiš sem, si takoj sprejela; Dunaj si razglasila za neprimeren kraj za srečanje; rekla si, da se pred Tvojim potovanjem ne smeva sestati, zdaj pa se v zadnjih dveh ali treh pismih nenadoma tako mudi. Tega bi moral biti zelo vesel, toda ne morem biti, kajti v Tvojih pismih se skriva neki pritajeni strah, ne vem, ali je meni v prid ali v škodo, strah se skriva v tej nenadnosti in naglosti, s katero hočeš, da se sestaneva. Zelo vesel sem, da sem našel možnost, in vsaj možnost to zagotovo je. Če ne moreš čez noč ostati izven Dunaja, lahko žrtvujeva nekaj skupnih ur in doseževa tudi to. Z nedeljskim hitrim vlakom se okrog 7. ure zjutraj odpelješ v Gmünd (tako kot jaz takrat) in prideš tja ob 10. uri, jaz Te čakam in ker odhajam šele ob pol petih popoldne, sva lahko kljub vsemu 6 ur skupaj. Ti se nato z večernim hitrim vlakom odpelješ nazaj na Dunaj, kamor prispeš ob petnajst čez enajsto, majhen nedeljski izlet.). 7 2 besedi prečrtani.

13 Zato sem torej nemiren, ali pa morda ne nemiren, tako močna je Tvoja oblast nad menoj. Namesto da bi bil nemirnejši kot nemiren, ker mi Ti v pismih glede nečsa molčiš ali mi nekaj moraš zamolčati, namesto da bi bil zaradi tega torej še bolj nemiren, ostajam miren, tako veliko je moje zaupanje vate ne glede na Tvoj videz. Če mi nečesa ne poveš, je tudi ta molk upravičen, si mislim. Toda še iz nekega drugega zares izjemnega razloga ostajam ob tem miren. Tvoja posebnost je mislim, da sodi k bistvu Tvoje biti in krivda drugih je, da ne deluje povsod, česa takega še pri nikomer nisem zasledil in ki si tega kljub temu, da sem našel pri Tebi, ne morem dobro predstavljati. Gre za posebnost, da ne znaš povzročati trpljenja. Ne povzročaš ga, toda ne iz usmiljenja, temveč ker ga preprosto ne znaš povzročati. Ne, to je res neverjetno, skoraj vse popoldne sem razmišljal o tem, zdaj pa si tega ne drznem zapisati, morda je vse skupaj vendarle le bolj ali manj dobro opravičilo za objem. Zdaj pa v posteljo. Le kaj počneš zdaj, v ponedeljek ob enajstih zvečer? Torek Kako slabo poznaš ljudi, Milena. To že od nekdaj pravim. Dobro, Elza je zbolela, to bi bilo možno in zaradi tega bi bilo morda treba oditi na Dunaj, toda da je zbolela stara teta Klara? Misliš, da bi lahko odšel k direktorju, če na vse druge sploh ne pomislim, in govoril o teti Klari, ne da bi me posilil smeh? (Seveda, v tem se spet skriva poznavanje ljudi, vsak izmed Judov ima teto Klaro, toda moja je že dolgo mrtva.) To je torej povsem nemogoče. Še dobro, da je ne potrebujeva več. Naj kar umre, saj ni sama, pri njej je še Oskar. Kdo pa sploh je Oskar? Teta Klara je teta Klara, toda kdo je Oskar? Samo da je pri njej. Upajmo, da ne bo zbolel še on, ko se že toliko prilizuje za dediščino. Pa sem vendarle prejel pismo, in to kakšno! Za večerna pisma ne velja to, kar sem dejal v začetku, toda to (kakor sem rekel: mirno) vznemirjenje se tudi teh ne more izogniti, ko je že enkrat tukaj. Kako dobro, da se bova videla. Morda Ti bom jutri ali pojutrišnjem telegrafiral (Ottla je danes že šla urejat glede potnega lista), ali bi lahko že to soboto prišel v Gmünd (za Dunaj je ta teden že prepozno, kajti treba bi bilo kupiti nedeljsko vozovnico za hitri vlak). Telegrafsko mi odgovori, ali boš tudi Ti prišla. Pojdi torej vsak večer na pošto, da boš telegram kmalu dobila. Torej bo tako: telegrafiral bom»nemogoče«, kar pomeni, da ta teden ne morem priti. V tem primeru ne pričakujem telegrafskega odgovora in o vsem drugem se bova pogovorila v pismih (srečanje v naslednjih 4 tednih je seveda odvisno od tega, kam na

14 deželo boš šla, verjetno še dlje od mene, toda potem se en mesec ne bova mogla videti). Ali pa bom telegrafiral:»v soboto sem lahko v Gmündu.«Kot odgovor na to pričakujem bodisi»nemogoče«ali pa»v soboto bom v Gmündu«ali»v nedeljo bom v Gmündu«. V obeh zadnjih primerih je torej dogovorjeno, tako da ni potreben noben nadaljnji telegram (ne, da boš vedela, da je Tvoj telegram prispel, Ti bom to še potrdil), oba odideva v Gmünd in se še to soboto ali nedeljo vidiva. Vse zveni tako preprosto. Izgubil sem skoraj dve uri, saj sem moral odložiti pismo: Otto Pick se je oglasil. Utrujen sem. Kdaj se vidiva? Zakaj sem v uri in pol komaj trikrat slišal Tvoje ime? Tudi če marsikaj razkrijem, priznam, da sem bil na Dunaju, a se z nikomer nisem pogovarjal, saj najino druženje vendar ni bilo»pogovarjanje«? Kje si? Na poti na vas, kjer je koča? Tudi sam sem na poti, na dolgem potovanju. Toda ne muči se zaradi tega, prosim, saj sva kljub vsemu na poti, in drugega, kakor da odideva, ne moreva storiti. [Praga, 4. avgust 1920] Sreda To, kar pišeš o mojem potovanju (čekáž až to Tobě bude nutné), 8 bom raje spregledal, saj je prvič zastarano, drugič boli, čeprav je tudi nekoliko upravičeno, zakaj bi sicer bila sobotna večerna in nedeljska jutranja pisma tako obupana? Tretjič pa se morda že v soboto vidiva (prvega izmed 3 telegramov očitno v ponedeljek zjutraj še nisi prejela, upam, da boš tretjega pravočasno prejela). Obup spričo očetovega pisma razumem le do te mere, da Te vsaka nova potrditev že tako dolgo trajajočega mučnega odnosa ponovno spravi v obup. Iz pisma ne moreš razbrati ničesar novega. Niti jaz, ki še nikdar nisem bral očetovega pisma, iz njega ne morem razbrati česa novega. Prisrčen in tiranski je ali pa vsaj misli, da mora biti tiranski, če želi zadostiti srcu. Podpis res ne pomeni kaj dosti, je reprezentacija tirana, zgoraj pa vendarle piše»líto«9 in»strašně smutně«10, kar vse odtehta. 8 (Ti čakaš, dokler Ti tega ne potrebuješ) 9»žal«10»grozljivo žalostno«

15 Morda pa Te plaši nesorazmerje med Tvojim in njegovim pismom, Tvojega sicer ne poznam, toda pomisli po drugi strani na nesorazmerje med njegovo»samoumevno«pripravljenostjo pomagati in Tvojim»nerazumljivim«kljubovanjem. In zdaj Te mučijo dvomi, kaj naj odgovoriš? Ali pa si dvomila, kajti pišeš, da zdaj že veš, kaj boš odgovorila. To je čudno. Če bi že odgovorila in me vprašala:»kaj sem odgovorila?«bi brez oklevanja odgovoril, da si gotovo odgovorila v mojem smislu. Na levem robu prve strani pisma: Zbiratelj znamk je vzhičen, kako iskreno veselje. Seveda, nobenega dvoma ne more biti o tem, da v odnosu do Tvojega očeta ni nikakršne razlike med Tvojim možem in menoj, kajti za Evropejca imamo vsi enak črnski obraz, toda ne glede na to, da trenutno o tem ne moreš povedati ničesar zanesljivega, zakaj to sodi v odgovor? In zakaj je potrebno lagati? Mislim, da lahko odgovoriš le to, kar bi Tvojemu očetu moral reči nekdo, ki nima oči za nič drugega in napeto in z razbijajočim srcem opazuje Tvoje življenje in bi o Tebi govoril nekako takole:»vsi 'predlogi,' vse 'določene resne zveze' so nesmiselne, kajti Milena živi svoje življenje in ne bo mogla živeti drugače. Milenino življenje je sicer žalostno, je pa vsaj tako»zdravo in mirno«kot v sanatoriju. Milena Vas prosi le, da to končno uvidite, sicer pa Vas ničesar ne prosi, posebej ne za kakšno 'ustanovo'. Prosi Vas le, da se v odnosu do nje ne zapirate krčevito, temveč sledite njenemu srcu in se z njo pogovarjate, kakor se človek pogovarja z enakovrednim človekom. Če boste to kdaj storili, boste Mileninemu življenju odvzeli velik del njegove 'žalosti' in ne bo več treba, da bi Vam bilo 'žal'.«kaj misliš s tem, da odgovor za očeta pade na Tvoj rojstni dan? Se pa res začenjam bati tega rojstnega dne. Ne glede na to, ali se bova v soboto videla ali ne, Te prosim, da mi 10. avgusta zvečer na vsak način telegrafiraš. Ko bi vsaj lahko v soboto ali vsaj v nedeljo prišla v Gmünd! To bi bilo res nujno. Potem bi bilo to pravzaprav zadnje pismo, ki bi ga prejela, preden bi se videla iz oči v oči. In te moje oči, ki so pravzaprav že ves mesec brez dela (no, ja, berejo pisma in zrejo skozi okno), Te bodo videle.

16 Sestavek je mnogo boljši kot v nemščini, ima pa še nekaj vrzeli, tako da se bralec po njem sprehaja kot po močvirju, vsakokrat je tako težko dvigniti nogo. Zadnjič mi je neki bralec Tribune dejal, da sem verjetno veliko raziskoval v norišnici.»le v lastni,«sem odvrnil, nakar je poskušal izreči kompliment glede»lastne norišnice«. (V prevodu sta 2 ali 3 nesporazumi.) Prevod bom še za hip obdržal. [Praga, 4. in 5. avgust 1920] Sreda zvečer Zdajle okrog 10h zvečer sem bil v pisarni, telegram je prišel, tako hitro, skorajda bi podvomil, da je odgovor na moj včerajšnji telegram, pa vendar piše na njem: poslano 4. VIII. ob 11h dopoldne. Prispel je že celo ob 7 in je torej potreboval le 8 ur. To je ena izmed tolažb, ki jo telegram nudi sam po sebi, da sva namreč krajevno dovolj blizu: v skoraj 24 urah lahko prejmem tvoj odgovor. In ni treba, da bi se ta odgovor vselej glasil: ne hodi na pot. Ostaja še čisto majhna možnost; morda še nisi prejela mojega pisma, v katerem Ti pojasnjujem, da Ti niti ene noči ni treba biti proč z Dunaja, pa vendar lahko odideš v Gmünd. Toda to si verjetno tudi že sama ugotovila. Vendar pa še razmišljam, ali naj si zaradi te čisto majhne možnosti dam izstaviti vizum, ki velja le 30 dni (Tvoje potovanje med dopustom), in si zagotovim tudi vozovnico za hitri vlak. Tega verjetno ne bom storil, saj je telegram tako odločen, da imaš očitno nepremostljive pomisleke proti takšnemu potovanju. Glej, Milena, nič hudega, saj si niti sam ne bi (vendar le zato, ker nisem slutil, kako preprosta je možnost snidenja) drznil preiti k dejavni želji, da bi Te hotel videti»že«po štirih tednih; če bi se videla, bi se za to imel zahvaliti izključno Tebi in imaš zato (ne glede na to, da je v primeru, da ne prideš, res moralo bilo tako, o tem sem prepričan) vso pravico, da to možnost, ki si jo ustvarila, tudi črtaš, saj mi o tem sploh ne bi bilo treba pisati, vendar pa je tako, da sem to ozko pot iz temačnega stanovanja na plan k Tebi izkusil s tolikšnim veseljem, da se je počasi vse, kar sem, vrglo v ta morda (norost takoj pravi: zagotovo! Zagotovo! Zagotovo!) k Tebi vodeči prehod, ki pa nenadoma namesto k Tebi privede do nepredirnega [ ] 11 kamna prosim-ne-pojdi-na pot, tako da je treba zdaj z vsem, kar sem, počasi odtavati nazaj po tem prehodu, ki sem ga tako na hitro izkopal, [ ] 12, in ga ponovno zasuti. To me torej nekoliko boli, vendar že ne more biti tako hudo, če sem še 11 Približno 5 besed prečrtanih in nečitljivih. 12 Ena beseda prečrtana.

17 sposoben tako obširno pisati o tem. Na koncu človek pač skoplje spet nove hodnike, človek, stari krt. Mnogo huje je to, da bi bilo snidenje zelo pomembno iz razlogov, ki sem jih nakazal včeraj, vsaj mislim, da včeraj. V tem pogledu snidenja nič ne more nadomestiti in zato sem pravzaprav žalosten zaradi telegrama. Toda morda v Tvojem pismu pojutrišnjem najdem tolažbo glede tega. Le eno prošnjo imam: v Tvojem današnjem pismu sta dva zelo ostra stavka. Prvi (a ty neprijedeš poněvadž čekáž až tp Tobě jednou bude nutné, to, abys přijel) 13 je še nekoliko upravičen, drugi (Měj se pěkně Franku nato pa sledi, da boš lahko slišala zven stavka: telegrafovat ti ten falešný Na levem robu druge strani pisma: Sploh nisem proti Tvojemu potovanju. Le kako bi mogel biti in zakaj tako misliš? Telegram nemá tedy smyslu, neposílám ho. 14 Zakaj si ga kljub temu poslala?), ta Měj se pěkně Franku sploh ni upravičen. To sta ta dva stavka. Milena, bi ju lahko kakorkoli preklicala, izrecno preklicala, prvega, če hočeš, le deloma, drugega pa v celoti? Danes zjutraj sem pozabil priložiti očetovo pismo, oprosti. Sicer pa sem tudi spregledal, da je to po 3 letih prvo pismo, in zato šele razumem vtis, ki ga je napravilo nate. S tem pa tudi Tvoje pismo očetu postaja mnogo pomenljivejše, kajti kljub vsemu morajo biti v njem načelno nove stvari. Mimogrede: očitno sem Te vedno napačno razumel v tem smislu, da Tvoj oče in Tvoj mož nikdar nista drug z drugim spregovorila niti besedice. Staša pa je omenila, da sta se večkrat pogovarjala. Le o čem sta se pogovarjala? Ja, v Tvojem pismu je še tretji stavek, ki je morda še bolj uperjen proti meni, kot oba navedena. Gre za stavek o sladkarijah, ki pokvarijo želodec. 13 (Ti pa ne prideš, ker čakaš, da bo nekoč zate nujno, da prideš.) 14 Lepo se imej, Frank [ ] torej nima smisla, da bi Ti telegrafirala napačni telegram, in zato ga ne pošiljam.

18 Četrtek Danes je torej, vrh tega nepričakovano, napočil dan brez pisem, ki sem se ga že tako dolgo bal. Tako resno je bilo torej Tvoje ponedeljkovo pismo, da naslednji dan sploh nisi mogla pisati. Zdaj pa imam vendarle Tvoj telegram kot oporo. [Praga, 6. avgust 1920] Petek Torej Ti gre slabo kot še nikdar, odkar Te poznam. Nepremostljiva oddaljenost skupaj s Tvojim trpljenjem name deluje tako, kakor da bi bil v Tvoji sobi, Ti pa bi me komajda prepoznala, jaz bi nemočno hodil sem ter tja med posteljo in oknom ter ne bi mogel nikomur zaupati, ne zdravniku ne načinu zdravljenja in sploh ne bi več vedel, kaj bi, zato bi gledal v to oblačno nebo, ki se mi po vseh zapletih preteklih let tokrat prvič kaže v svoji resnični brezupnosti, nemočno kot jaz sam. Ležiš? Kdo Ti prinaša hrano? Kakšno hrano? Pa še ti glavoboli. Ko boš lahko, mi napiši kaj več o tem. Nekoč sem imel prijatelja, vzhodnojudovskega igralca, ki je imel vsake četrt leta nekaj dni tako grozljive glavobole, čeprav je bil sicer zdrav, ko pa so prišli ti dnevi, se je moral na ulici nasloniti na zidove hiš in ničesar drugega nisi mogel storiti zanj, kakor da si ure in ure hodil gor in dol ter čakal nanj. Zdravi zapusti bolnika, toda Na levem robu prve strani pisma: Priložil sem 6 legionarskih znamk, dovolj je zahvala, toda v notranjosti pisma, tam je topleje. tudi bolnik zdravega. Gre za stalno ponavljajoče se bolečine? Kaj pa pravi zdravnik? Od kdaj jih imaš? Verjetno zdaj jemlješ tudi tablete? Hudo, hudo, pa niti otroček Ti ne smem reči. Škoda, da si ponovno prestavila odhod, torej boš šla na pot šele prihodnji četrtek. No, te sreče, da bom videl, kako se boš tam ob jezeru, v gozdu in gorah razcvetela, te sreče torej ne bom imel. Toda le koliko sreče še hočem, jaz pohlepni pohlepnež. Škoda, da se moraš še tako dolgo mučiti na Dunaju. O Davosu se bova še pogovorila. Nočem tja, ker je predaleč, predrago in preveč nepotrebno. Če bom odšel iz Prage, kar bo verjetno nujno, bom raje odšel v kakšno vas. Toda kje bi me kdo sprejel? O tem bom moral še razmisliti, toda pred oktobrom gotovo ne bom šel.

19 Včeraj zvečer sem srečal nekega Steina, morda ga tudi Ti poznaš iz kavarn, vedno so ga primerjali s kraljem Alfonzom. Zdaj je pripravnik pri nekem odvetniku, zelo vesel je bil, da me je srečal, rekel je, da mora govoriti z menoj, službeno, saj bi me sicer prihodnji dan poklical po telefonu.»no, kaj pa je?ločitvena zadeva, pri kateri sem tudi sam nekoliko vpleten, kar pomeni, da me on prosi, naj posežem vmes.kako pa?«res sem si moral podržati roko na srcu. Nato pa se je izkazalo, da je šlo le za ločitev staršev nekega pesnika in da je mati, ki je sploh ne poznam, njega, dr. Steina prosila, naj jaz vplivam na pesnika, da bo ta nekoliko bolje ravnal z njo, svojo materjo, ter je ne bo toliko zmerjal. Sicer pa je šlo za nenavaden zakon. Samo pomisli. Žena je bila nekoč že poročena; v času tega zakona je dobila otroka s svojim sedanjim možem, namreč že omenjenega pesnika. Ta torej nosi priimek prejšnjega moža, ne svojega očeta. Nato sta se vendarle poročila, zdaj pa sta se po mnogih letih na željo moža, pesnikovega očeta, ponovno ločila. Ločitev je že izpeljana. Ker pa žena spričo sedanjega pomanjkanja stanovanj ni mogla najti stanovanja, le iz tega razloga zdaj živita skupaj kot zakonca, toda ne da bi to zakonsko sobivanje (zaradi stanovanjske stiske) lahko spravilo moža z njo ali ga celo odvrnilo od ločitve. Ali nismo ljudje tako ubogi, da smo že skoraj komični? Moškega poznam, dober, razumen, zelo delaven in prijeten človek. Seveda mi pošlji spisek želja, kolikor daljši, tem bolje, v vsako knjigo in vsako stvar, ki jo želiš, se bom splazil in se z njo odpeljal na Dunaj (temu direktor ne nasprotuje), nakloni mi čim več možnosti za potovanje. Sestavke, ki so že izšli v Tribuni, pa bi mi lahko posodila. Sicer pa se skoraj veselim Tvojega dopusta, razen slabe poštne zveze. Kajne, da mi boš na kratko opisala, kako je tam, svoje življenje in stanovanje, svoje poti in razgled skozi okno, pa tudi hrano, da bom nekoliko sodoživljal vse to. [Praga, 7. avgust 1920] Sobota Prijazen in potrpežljiv, mar sem res? Tega res ne vem, le vem, da takšen telegram dobro dene celotnemu telesu, to vem, pa vendar je le telegram in ne podana dlan. Toda zveni žalostno, utrujeno, iz bolniške postelje. Žalostno je, pa tudi nobenega pisma ni bilo, spet dan brez pisma, očitno Ti gre res zelo slabo. Le kdo mi jamči, da si telegram oddala sama in da ne ležiš ves dan v postelji, zgoraj v sobi, v kateri živim bolj kot v svoji. Danes ponoči sem zaradi Tebe moril, divje sanje, huda, res huda noč. Podrobnosti skorajda ne vem.

20 Zdaj pa je vendarle prispelo pismo, ki je seveda povsem jasno. Druga sicer niso bila nič manj jasna, toda nisem si drznil prodreti do njihove jasnosti. Toda le kako bi lahko lagala, ko pa nimaš čela, ki bi znalo lagati. Ne krivim Maksa. Gotovo je bilo to, karkoli je pisalo v njegovem pismu, nepravilno, saj se tudi najboljši ne sme vmešavati med naju. Zato sem tudi moril danes ponoči. Nekdo, neki sorodnik mi je v teku pogovora, ki se ga ne spominjam, ki pa se je vrtel okrog tega, da ta ali oni nečesa ni uspel narediti, neki sorodnik mi je torej ironično dejal:»potem pa morda Milena.«Zato sem ga na ne vem kakšen način umoril, ves razburjen sem prišel domov, mama je ves čas tekala za menoj, tudi tukaj se je odvijal podoben razgovor, naposled pa sem ves razgret od besa zakričal:»če bo kdorkoli izrekel kaj slabega o Mileni, na primer oče (moj oče), bom ubil tudi njega ali sebe.«nato sem se prebudil, toda to pravzaprav ni bil ne spanec ne prebujanje. Ponovno se vračam k starejšim pismom, ki so bila pravzaprav podobna pismu, namenjenemu dekletu. Večerna pisma niso bila nič drugega kot žalost spričo jutranjih. Nekoč zvečer si napisala, da je vse možno, le to, da bi Te jaz izgubil, ne pa vendar bi zadostovalo le malo pritiska in že bi se zgodilo nemogoče. Morda pa je ta pritisk celo že bil izvršen in morda se je že zgodilo. Naj bo kakorkoli: to pismo je olajšanje, saj sem bil živ pokopan pod prejšnjimi in sem mislil, da moram ležati pri miru, kajti morda sem bil zares mrtev. Vse to me pravzaprav ni presenetilo, saj sem to pričakoval, in kolikor je bilo mogoče, sem se pripravil, da bi to prenesel, ko bi napočilo; ker pa je napočilo zdaj, seveda še vedno nisem dovolj pripravljen, toda vsaj pobilo me ni. Vse, kar pišeš o svojem siceršnjem položaju in svojem zdravju, je nadvse grozljivo in veliko močnejše od mene. O tem se bova pogovarjala, ko se vrneš s poti, morda se bo tam res zgodil čudež, vsaj telesni čudež, ki ga pričakuješ, glede tega Ti namreč tako neomajno zaupam, da sploh nočem čudeža in Tvojo čudovito, predano, pa vendar nepodredljivo naravo povsem mirno zaupam gozdu, jezeru in hrani, ko vsaj ne bi bilo vsega drugega. Če razmišljam o Tvojem pismu šele enkrat sem ga prebral in vsem, kar pišeš o svoji sedanjosti in prihodnosti, kar pišeš o svojem očetu, kar pišeš o meni, vendarle pridem le do sklepa, ki sem ga nekoč tudi sam že nadvse jasno izrekel, namreč da Tvoja nesreča izvira le

21 od mene in nikogar drugega pri čemer se moram omejiti: Tvoja zunanja nesreča kajti če ne bi bilo mene, bi morda že pred četrt leta odšla z Dunaja, če ne pred četrt leta, pa gotovo zdaj. Nočeš z Dunaja, to vem, prav tako ne bi hotela oditi, tudi če mene ne bi bilo, toda prav zato bi lahko to govorim že iz skrajne ptičje perspektive rekel, da je moj emocionalni pomen zate med drugim v tem, da Ti omogočam, da ostaneš na Dunaju. Toda saj sploh ni treba, da bi šla tako daleč in se spuščala v težavne podrobnosti, dovolj je že samoumevni premislek, da si svojega moža nekoč že zapustila in bi ga pod sedanjim veliko večjim pritiskom še toliko lažje zapustila, seveda pa bi ga lahko zapustila le zaradi samega zapuščanja in ne zaradi nekoga drugega. Toda vsa ta premišljevanja ne prinašajo ničesar drugega kakor odkritost. Dve prošnji imam, Milena, eno majhno in eno veliko. Manjša: prenehaj zapravljati za znamke, saj jih tudi v primeru, da jih boš še poslala, ne bom dal tistemu človeku. To prošnjo sem namreč podčrtal z rdečim in modrim svinčnikom, kar pomeni, da boš vedela v bodoče, najhujšo strogost, kar je premorem. Velika prošnja: prekini dopisovanje z Maksom, sam ga ne morem prositi za to. V sanatoriju je sicer zelo dobro, če po obisku pri bolniku na hodniku zaupljivo vprašamo dobrega zdravnika, kako gre torej»našemu pacientu«. Toda celo v sanatoriju verjetno bolnik zaradi tega škriplje z zobmi v smeri proti vratom. Seveda bom z veseljem priskrbel vse stvari. Mislim le, da bi bilo bolje triko kupiti na Dunaju, kajti zanj bo potrebno izvozno dovoljenje (zadnjič mi na pošti niti knjig niso hoteli sprejeti brez izvoznega dovoljenja, na naslednjem poštnem uradu pa so jih potem brez nadaljnjega vzeli), no, morda pa mi bodo v trgovini znali svetovati. Pismom bom vselej priložil še nekaj denarja. Ko boš rekla»dovolj«, bom nemudoma prenehal. Hvala za dovoljenje, da berem Tribuno. Preteklo nedeljo sem videl neko dekle, ki si je na Vencljevem trgu kupilo Tribuno, očitno le zaradi članka o modi. Ni bila posebej izbrano oblečena, še ne. Škoda, da si je nisem zapomnil, da bi lahko spremljal njeno preobrazbo. Ne, nimaš prav, ko ne ceniš svojih prispevkov o modi. Res sem Ti hvaležen, da jih zdaj lahko povsem odkrito berem (skrivaj sem bil namreč že večkrat tako poreden, da sem jih bral). [Praga, 8. avgust 1920] Nedelja

22 Telegram. Ja, verjetno je res najbolje, če se sestaneva. Kako dolgo bo sicer trajalo, da vse spraviva v red. Od kod se je nabralo vse to med nama? Komaj kakšen korak vidiš pred seboj. Le kako si trpela zaradi tega, ko pa Te tare še toliko drugega. Že davno bi se lahko soočil s tem, saj je bil moj pogled dovolj jasen, le strahopetnost je bila močnejša. Ali mar nisem tudi lagal, ko sem odgovarjal na pisma, pri katerih sem jasno opazil, da mi ne pripadajo, kakor da bi mi pripadala? Upajmo, da Te ni kateri izmed teh»zlaganih«odgovorov odvrnil od potovanja v Gmünd. Sploh nisem tako žalosten, kakor bi si kdo lahko mislil po teh pismih, le da trenutno ne morem reči ničesar drugega. Tako tiho je postalo, da si v tišini ne drznem izgovoriti niti besedice. V nedeljo pa bova skupaj, 5, 6 ur, malo za pogovor, dovolj za molk, za držanje za roke, za pogled v oči. [Praga, z 8. na 9. avgust 1920] Nedelja zvečer Že od nekdaj me pri Tvojem argumentiranju moti nekaj, kar je v zadnjem pismu posebej očitno, saj gre nedvomno za napako, ki jo lahko preveriš: ko praviš, da (kakor je tudi res) svojega moža tako ljubiš, da ga ne moreš zapustiti (že meni na ljubo ne, kar pomeni: zame bi bilo grozljivo, če bi to vseeno storila), Ti to verjamem in Ti dam prav. Ko praviš, da bi ga Ti sicer lahko zapustila, da pa Te on notranje potrebuje in brez Tebe ne more živeti in ga torej zato ne moreš zapustiti, Ti tudi to verjamem in Ti dam prav. Ko pa praviš, da navzven ne bi mogel obvladati življenja brez Tebe in da ga zato (in to proglašaš za poglavitni razlog) ne moreš zapustiti, potem je to bodisi prikrivanje prej navedenih razlogov (ne da bi jih okrepilo, kajti tista dva razloga ne potrebujeta podkrepitve) ali pa gre za eno od tistih potegavščin možganov (o katerih pišeš v zadnjem pismu) [ ], 15 zaradi katerih trpi telo in ne le telo. Na zgornjem in desnem robu prve strani pisma: Hvala za znamke, tako je vsaj znosno, toda tisti mož sploh nič več ne dela, temveč si le očarano ogleduje znamke, kakor jaz eno nadstropje nižje pisma, saj znamke po 10 h namreč obstajajo na trdem in na tankem papirju in Ti, dobra duša, si danes poslala tiste na tankem, ki so redkejše. 15 Prečrtana beseda.