ŠOLSKO GLASILO Šolsko leto 2012/13 DOBRODOŠLI V ŠOLSKEM LETU 2012 /13

Transkript

1 ŠOLSKO GLASILO Šolsko leto 2012/13 DOBRODOŠLI V ŠOLSKEM LETU 2012 /13

2 Teja Wenzel, 5. b MOJA STARŠA Mama je zarja, rada se smeji in govori. Z očetom se imata zelo rada. Kadar mama rabi pomoč, ji oče priskoči na pomoč. Mi, otroci mamice in očkov, nikoli ne damo, ker jih radi imamo. Mama očetu bere vice, oče bere ji novice. Mama in očka sta par od prvega pogleda. Mama je najboljša od vseh ljudi, kar jih poznam, zato je nikoli ne dam. Zala Korošec, 4. a

3 ZA NAŠE DRAGE MAME, učenci 5. a VSE NAŠE MAME IN MOJA MAMA Mame so lahko suhe, gluhe, lepe. Ene imajo velike glave, druge so močnejše postave. Ene mame veliko jedo, druge zelo hujšajo. Ene mame mirno spijo, druge tako smrčijo, da se ves svet strese in to ustvari potrese. Opišimo še mojo mamo. Je lepa, ni takšna kot žoga, zna pa biti stroga!!! Nasploh vse mame so lepe rade, imajo svoje otroke, se pa najde kakšna izjema, ko mama otrok ne objema in jih skoz krega.

4 Samo jaz pa imam srečo, saj imam mamico ljubečo, ki me objema in ni nobena izjema!!!!! Jaz sem mišek Max, ki prepevati zna. Sem brihten in prijazen, saj me vsak pozna. Jaka Smogavec, 4. a MORJE Ko čas počitnic je prišel, vsak od nas je nekam šel. Vsi na morju smo bili in se kopali. Senca nam je prav prišla, potem pa tudi kepica. Teja Wenzel, 5. b MATEMATIKA V matematiki poznamo aritmetiko, v kateri je potrebno imeti tudi estetiko. V aritmetiki pomembna so števila, saj brez njih Maja ne bi množila. Naja računa, sešteva, deli in odšteva, in enačbam števila dodava. Vsako nalogo reši do konca, ker petk ima polnega lonca. Kim Mageš, 5. b JURČEK Trije žametni jurčki so na jasi sedeli in so na toplem soncu napete klobuke greli. Največji zagleda sosedovo Maro,

5 ki se jim bliža z veliko košaro. Zjutraj so se pod listje skrili, tam so se v strahu vsi preznojili. Kmalu najmanjši izpod listja pokuka in usta raztegne prav do klobuka. Bratcem pove, da ne vidi Mare in njene velike požrešne košare. Srečni veseli, so se objeli, in eno gobjo, pesem zapeli. Lorik Gashi, 5. b DRAGI BOŽIČEK Dragi Božiček, ime mi je Nika Bradan. Stara sem devet let. Živim v štiričlanski družini. Mamici je ime Barbara, atiju Jernej, bratcu pa Jošt. V prostem času rada plešem balet. Pri stricu Davidu imamo petnajst konjev. Imam tudi svojo kobilo Evo. Rada jo jaham, češem in čistim. Zdaj ti povem mojo največjo željo, to je čarovniška krogla Bibi. Vem, da nimaš veliko denarja. To si želim, ker sem jo videla pri prijateljici in mi je zelo všeč. Prosim, izpolni še željo mojemu bratcu, ki si želi vlak. Zelo ti bom hvaležna, če mi boš izpolnil to željo Hvala, tvoja Nika Nika Bradan, 4. b

6 Nuša Grifič, 6. b ČUDEŽ Ferdinando spet v sobi zanima, ampak tokrat, kaj je rumena roža. Ali je to luč, s katero astronavti svetijo? Ali je to komet, ki se vsak dan pojavi? Ali je to oče, ki jo z lučko budi? Ali je to goreča žoga, ki ponoči ugasne..? Ne in ne in ne,

7 ji reče soseda Meta. Saj to je sonce, ki nam luč daje, to je sonce, ki nas greje. to je čudež, ki življenje daje. Miha Martinjak, 4. b KAJ JE ZUNAJ Ferdinando zanima, a odgovora ne ve, kakšna krogla zunaj je. In potem se spomni to, da vsako jutro jo zbudi. A še vedno, jo zanima, kaj rumena roža je. Mama zjutraj ji pove, da ta rumena roža je sonce.»sonce«, ponovi, ki jo zjutraj prebudi. Lucija Tarkuš, 4. b SONCE Ferdinando zanima in pojma nima, kaj je rumeno na nebu. Zjutraj pride in zvečer odide. To je sonce, kot rumena roža, ki jo veter boža. Lana Prosenak, 4. b

8 RUMENA ROŽA Roža rumena na oknu cveti, sonce jo boža, veter hladi, v vročih dneh si vode želi. Ta roža je mamina, zanjo skrbi in se za njo boji. Pa vam zaupam tudi to, ta roža je darilo mene za mojo mamico. RUMENA ROŽA Sašo Klajderič, 4. b Na travniku ob robu gozda, je rastla lepa rumena rožca. En fantič jo odtrgal je, jo mamici podaril je. Mamica zelo vesela je bila, je sinčka močno k sebi stisnila. Je lepo besedo mu zašepetala, in mu obljubo veliko je dala. Zdaj rožca vazico krasi in po hiši vse lepo diši. Veselje, sreča in ljubezen spremlja jih do konca dni. Anja Kokol, 4. b PRVI DAN ZIMSKE ŠOLE V NARAVI PONEDELJEK, Zbudila sem se vsa presrečna, da grem v šolo v naravi. Mami ji je že vse nastavila za naslednji dan. Ko sem se umila, oblekla,..., je bil čas, da z mamico spakirava stvari. Vzeli sva kovček in ga napolnili z oblačili (nogavice, smučarsko spodnje perilo, spodnje perilo,...). A nekatere stvari niso šle noter, zato je mami vzela še en kovček in vanj dala še preostanek. Nazadnje sva dodali še zdravniško izkaznico. Ko sva medve pakirali, je ati v avto dal moje smuči in palice. Odpravili sva se. Ko sva prispeli, sva dali prtljago šoferju in on jo je zložil v prtljažnik. Avtobus nas je odpeljal na TRI KRALJE. Srečno smo prispeli in se vselili v sobe. V sobi smo bile Mia, Ana M., Malsore in jaz. Imele smo nekaj časa, da razpakiramo in

9 se pripravimo za smučanje. Ko smo bili pripravljeni, smo šli v klet po stvari in se šli smučat. V resnici ne smučat, ampak bolj na preverjanje v znanju smučanja. In veste kaj!? Prišla sem v prvo skupino, ki je najboljša! In na srečo je bila z mano v skupini Zarja, Gal L., ki je bordal, Žiga in par drugih. Smučali smo se od do Nato smo odšli na kosilo. Sledil je kratek počitek in spet odhod na smučišče. Ko smo se preoblekli in posušili, smo šli v sobe in se pripravili za predstavo. Po predstavi je sledilo umivanje in spanje. Moje mnenje: Bilo mi je zelo všeč. Veliko sem se naučila in namučila s smučanjem. A se je splačalo, ker sem se zelo zabavala in nasmejala in tudi naučila. Lana Višnar, 5. a V ZIMSKI ŠOLI V NARAVI Zjutraj sem se zbudila in atijem v avto zložila prtljago. Počakala sva še Mihelo. Odšli smo v šolo. Najprej je ati peljal mene. Ko smo prišli v šolo, je avtobus že čakal. Prtljago sva zložila v avtobus in ati se je odpeljal domov Mi pa smo se počasi posedli v avtobus in krenili proti Trem kraljem. Na avtobusu sem sedela z Najo. Povedala mi je nekaj dogodivščin iz njene družine. Bila je zanimiva in smešna. Končno smo prišli na Tri kralje. Bilo je mrzlo, vzeli smo vsak svojo prtljago in si šli ogledat svoje sobe. Še pred tem smo imeli malico. Takrat sem ugotovila, da mi manjka čelada. Bila sem zaskrbljena. Učiteljico sem vprašala, če jo lahko dobim v šoli. Pomirila me je in rekla:» Seveda.«Po malici smo šli smučat. Smučali smo dvakrat na dan. V torek zvečer nas je obiskal gospod Franček, ki nam je veliko povedal o Pohorju. Šli smo spat. Nisem mogla zatisniti očesa, zato sem se šla še igrat Enko. V sredo zjutraj smo šli na zajtrk, nato smučat, po smučanju smo šli na kosilo. Po kosilu me je nekaj bolelo v trebuhu, zato sem šla domov. Doma sem pa pila čaj, ležala in hodila na WC. Mia Žnidarič, 5. a HEJ, ZIMSKA ŠOLA Čeprav ne bi nič spremenila, imam nekaj idej. Ta spis je namenjen temu, da razmislim, kaj bi še spremenila v šoli v naravi. Kot sem že omenila, imam nekaj idej, ki jih bom uporabila v spisu. No, bom kar začela. Še prej bi vas rada opomnila, da mi je bilo zelo všeč in ne bi nič spremenila. Imam pa ideje. To se verjetno sliši zelo čudno. Pa vseeno. Mogoče bi spremenila: 1) Sobe so zelo lepe, ampak moti me, da v kopalnici ni okna. 2) V sredo je iz sobe odšla moja sostanovalka Mia in to mi ni bilo všeč. Raje bi videla, da bi ostala. 3) S sošolkami sem se veliko kregala, zato bi spremenila svoje obnašanje. Vem, naštela sem samo tri ideje, več jih nimam. Vse je bilo tako popolno.

10 Zato imam prihranjene dobre stvari kot so: Vsak večer smo imeli dejavnosti. V ponedeljek SPOZNAVNI VEČER, v torek GOSPODA, PO IMENU FRANC, ki nam je pokazal lepote Pohorja. V sredo smo imeli KVIZ O ŠPORTU (predvsem) in v četrtek TRIJE KRALJI IMAJO TALENT in MINI DISKO. V svoji sobi smo imeli super sostanovalke. Zelo smo se zabavale. Imela sem super vaditelja, ki me je naučil smučati in povrhu je bil še zabaven. Ker so bile tri ideje, naj bodo tudi tri dobre stvari. Moje mnenje, hja, kaj pa vem. Mislim, da sem ga v spisu že opisala. Vse je bilo super. Lep zimski pozdrav, Ana Marija Jug, 5. a DOGODIVŠČINE NA TREH KRALJIH Opisal bom četrtek, ker je bil zame najbolj zabaven dan v tednu. Zjutraj smo se zbudili ob pol osmih. Imeli smo pol ure, da se oblečemo. Ko je bila ura osem, smo šli na zajtrk. Za zajtrk smo imeli kosmiče. Sledila sta pouk in smučanje. Petnajst čez dvanajsto smo se vrnili v hotel. Imeli smo kosilo. Za kosilo smo imeli makarone, juho, solato in sok. Sledil je počitek - pol ure pavze v sobah. Temu je sledilo smučarsko tekmovanje. Rezultate smo izvedeli v petek. Po smučanju smo imeli malico. Po malici smo imeli večerjo. Po večerji smo šli bowlat. Ob osmih smo imeli Trije kralji imajo talent. In na koncu smo šli spat. Ta dan mi je bil najbolj všeč. Nik Lončar, 5. a ČETRTKOVE DOGODIVŠČINE Tako kot vsako jutro, nas je učiteljica zbudila. Imeli smo pol ure časa, da se oblečemo. Nato smo šli k zajtrku. Za zajtrk smo imeli kosmiče. Nato nas je čakal pouk. Vsak dan smo imeli vaje poštevanke, branje, pisanje,. Ob 10h smo imeli smučanje, kar je bilo najboljše v šoli v naravi. Smučali smo se dve uri in pol. Ko smo se nehali smučat, smo imeli kosilo. To je bilo vedno dobro, saj smo imeli govejo juho. Popoldan nas je čakalo smučanje. Imeli smo tekmovanje. V skupini sem bil tretji. To je bilo predzadnje smučanje. Prišli smo v naša stanovanja. Vedel sem, da me še čaka zanimiv večer, saj bomo šli»bowlat«. Prej smo še morali malo počakati, saj

11 smo imeli vmes malico in večerjo. Nato smo šli»bowlat«. V skupini, kjer nas je bilo pet, sem zmagal. Zvečer smo imeli še prireditev, za katero smo sami pripravili program. Mi - moja skupina, smo plesali Ti, ti, moja rožica. Sledil je še disko. Tako se je končal najboljši dan. V soli v naravi mi je bilo všeč. Imeli smo veliko aktivnosti. Najboljše je bilo seveda smučanje. Gal Bolko, 5. a Učenci 5. razredov v ZŠN ČETRTEK, Na Treh kraljih smo bili že četrti dan. Začel se je kot vsak dan. Zbudili smo se, preoblekli in odšli na zajtrk. Po zajtrku smo šli k pouku. Tam smo običajno sedeli do pol ure. Napisali smo dnevnik in rešili dve strani v delovnem zvezku. Kasneje smo se v sobah preoblekli v kombinezon. Šli smo še v klet po pancarje in smuči. Smučanja nas je učil učitelj Luka. Vadili smo za tekmovanje, ki je bilo popoldan. Ko smo zaključili s smučanjem, smo šli v sobe, se preoblekli in odšli na kosilo.

12 Po pojedini smo imeli prosti čas. V prostem času smo veliko razmišljali o tekmovanju in se igrali. Kmalu je prišel čas tekmovanja. Tekmovanje je bilo zanič, ker je bila proga preveč ledena. Po tekmovanju smo izvedeli rezultate. Bil sem 6 ali 5. Zvečer nam je odpadel pouk zaradi bowlinga. Sledila je še prireditev Trije kralji iščejo talent in najboljši dogodek. Imeli smo disko. Zabavali smo se do 22:05. Po tem času smo se še samo umili in zaspali. Filip Malovrh, 5. a Učenci 5. razredov v ZŠN PREMAGANA BOLEZEN Najljubši dogodek se je zgodil v torek, zato ga bom tudi opisala. V torek sem se zbudila doma, saj sem imela vročino. Nekaj ur sem jo imela, ampak potem mi je vročina padla na petintrideset. Bila sem zelo vesela, zato sem takoj poklicala mami in ji sporočila novico. Tudi mami je bila zelo vesela. Kovček, ki je še vedno bil odprt, sem zaprla in ga pripravila. Babi mi je skuhala kosilo malo prej. Po kosilu je po mene prišla mami. S starši smo se odpeljali na Tri kralje. Ko smo prišli pred hotel, so me bili vsi veseli. Sošolci so mi pokazali sobo. Poslovila sem se od staršev in odšla na malico. Po malici smo imeli prosti čas. Med prostim časom smo se igrali Enko. Po prostem času smo šli na pohod. Imeli smo večerjo in zabaven večer.

13 Kristina Jug, 5. a NA SMUČANJU S SOŠOLCI smo se odpravili na Tri kralje. Pot do tja je zelo zanimiva. Ko smo prišli smo razpakirali in se pričeli zabavat. Vsak dan smo imeli pouk, ki je trajal eno uro. Prav tako smo imeli tudi zajtrk, kosilo, malico in večerjo. Zelo zabavno pa se je bilo smučati in počivati. Počivati je bilo zabavno zato,saj smo lahko prigriznili kaj sladkega. S sabo smo dekleta imele prav cel kovček sladkarij. Najbolj mi je bilo všeč na bowlingu. Vsak večer smo se zabavali s plesom, predstavitvijo Pohorja, ogledom filma, nastopi in še z veliko drugimi rečmi. Bilo nam je zelo lepo, saj smo doživeli veliko lepih stvari in se skupaj s tem še naučili smučanja. Upam, da nam je bilo vsem lepo in se bomo tudi v naslednjih šolah v naravi tako zabavali. Naja Medved, 5. a PTICA IN ROŽA Ptiček v kljunčku seme je nesel in ga v vetru na zemljo je stresel. Seme v toplem soncu je vzklilo in se v rumeno rožo spremenilo. Zdaj roža sega prav do neba in po soncu svoj cvet ravna. Zlatorumena se v soncu blešči, ptiček se njenih semen veseli. Anika Nagode, 4. b SREČNA ROŽA Ta rumena roža, ki jo veter boža je posebna roža, ker prinaša srečo. Potresi se ne bodo več zgodili. Strele ne bodo nikamor zadele.

14 Orkan nikamor ne bo upam sam, saj ker tam, kjer rumena roža cveti, se samo njemu nezgoda zgodi. Nika Bradan, 4. b STRANIŠČE Na stranišču je grozljivo. WC školjka te ujame in v sebe te zajame. Vsi bežijo iz stranišča. Vzame nož in jo preseče, lulanco ima od nesreče. Aaa, bila je le miška, Ker v WC-ju je njena hiška. Mei Golob, 3. a DIŠEČA ROŽA Rumena roža na vrtu cveti. Dežek jo zalije jo sonček posuši. Ko veter zapiha rumena roža najlepše diši. Nika Bradan, 4. b ZIMSKA ŠOLA V NARAVI Letos smo šli v zimsko šolo v naravi. Vse je bilo super, čisto vse. Srečna sem, da sem šla. V šoli v naravi sem tudi imela nekaj najljubših trenutkov,.... Smučanje je bilo super fino. Prvič na vlečnici me je bilo strah. Morala bi iti sama, a so me nanjo dali z nekim fantom iz (Ložnice) Ponikve. Prvo sem ga vprašala, če bo on odvrgel sidro ali jaz. Rekel je, da bo on. Ker je bilo tiho in nerodno, se je pogovarjal z mano. Vse mi je razložil in bilo me je manj strah. Naučil me je tudi odvreči sidro. Tako je bila moja vožnja na vlečnici kar fina.

15 Učitelji so za nas organizirali tudi nočni pohod. Bila je tema, zato nismo vedeli, kdo je kdo in smo kar naprej spraševali. Šli smo do točke, kjer je bil razgled zelo lep. Bilo je veliko lučk. Seveda ne morem ignorirati tega, da smo jedli palačinke. To je moja najljubša hrana. Pojedla sem jih sedem. Naja, Ana Zala in jaz smo še pol ure tam sedele in jih jedle, ko so že vsi odšli. Nas ne moreš ločiti od naše hrane. Ko smo pojedle, smo bile tako napokane, da smo komaj prišle po stopnicah. Ta šola v naravi je bila tako super. Ni nam bilo dolgčas in manj smo se kregali. Učitelji so se tako potrudili, da so nas zabavali. Tako sem hvaležna (za trud), da so to organizirali in mi bo za vedno ostalo v lepem spominu. Tinkara Novak, 5. b KNJIGA O PSU Za desetimi gorami in za desetimi vodami je živel pes po imenu Pazi. Bil je najbolj prijazen pes na svetu in vsi so ga poznali. Vsakič, ko je šel mimo sosedov ali je hodil po mestu, so ga vsi pozdravljali: Zdravo, Pazi! Tisti, ki so se vozili po cestah, so mislili, da se je nekaj zgodilo, zato se je zgodila nesreča in policisti so morali vedno delati. Psa so morali dati v zavetišče. Tam je sameval z drugimi psi, ki so bili v kletkah. Pazi je bil tako užaljen, da ni jedel in pil vode. Nekega dne so prišli kupci. Pazi se je naredil prikupnega, da bi ga kupili. A na žalost si je punčka izbrala drugega psa. Vsak dan, ko je kdo prišel, so si izbrali drugega psa ali mačko. In tako je Pazi ostal čisto sam v tisti kletki. V soboto je prišel v zavetišče deček. Pazi mu je bil tako všeč, da si ga je kupil. Ker dečku ni bilo všeč ime, ga je spremenil. Dal mu je ime Loki. Domov sta se peljala s kolesom. To je bilo nekaj novega za Lokija. Doma ga je umil, nahranil in ga dal spat. Naslednje jutro je Loki videl psičko, ki ji je bilo ime Lana. Zaljubil se je v njo in skupaj sta dobila majhne, prisrčne kužke. In tako so živeli srečno do konca svojih dni. Teja Wenzel, 5. b

16 PAJKOVE MREŽE, učenci 5. a Špela riše različne črte in jih plete v mrežo.

17 RAZSTAVE NA NAŠIH HODNIKIH

18

19 UČENJE PRVE POMOČI POMAGAM POŠKODOVANCEM ZADOVOLJNI POŠKODOVANCI

20 GNOJNA ANGINA Bil je torek. Šli smo v gledališče. Prišla sem domov, pojedla sem kosilo in kaj kmalu je prišel večer. Jedla sem večerjo. Takrat pa me je začelo boleti grlo. Napočil je čas za spanje. Ulegla sem se v posteljo in razmišljala kaj vse bomo delali na Treh kraljih. Sredi noči sem se zbudila. Tiščalo me je na stranišče. Vstala sem se, a takrat se mi je rahlo zvrtelo in postalo slabo. Komaj sem prišla do stranišča. Na stranišče je prišla tudi mama. Povedala sem ji, da mi je slabo. Pomagala mi je priti do postelje in mi dala CALPOL. Kmalu sem spet zaspala. Zjutraj sem se zbudila in še cel dan ležala v postelji. Nisem se mogla vstati. Mama mi je povedala da bom drugi dan odšla k zdravniku. Tako sem tudi sanjala. Naslednji dan sem šla z atijem k zdravniku. Čakala sva v čakalnici. Zdravnica naju je poklicala naprej. Ugotovila je, da imam gnojno angino. Vprašala sem jo, če bom lahko odšla v šolo v naravi. Ona pa je odločno rekla ne. Tako sem morala ostajati v postelji in nisem mogla iti v šolo v naravi. MNENJE: Za to zimsko šolo v naravi mi je zelo žal. Upam, da bo še veliko šol v naravi. Špela Kunčič, 5. a

21 POUK V NARAVI. POSLUŠANJE, ZAPISKI, VPRAŠANJA

22 IN ZASLUŽEN POČITEK, KI SE NAM JE PRILEGEL. (Dan dejavnosti v 5. razredu) UČENJE GRAFIKE Lana Višnar in Mia Žnidarič pri likovnem delu

23 ROKAVICE IN NOGAVICE V RAZREDNEM GLEDALIŠČU

24 UČENJE V SKUPINAH SODELOVALNO DELO IZDELOVANJE PUSTNIH MASK v 5. A

25 ZAMISLI, NAČRTI, PRIPRAVA, DELO, POPRAVKI, NASVETI IN. MASKE SO KONČANE.

26 Karte ENKA/UNO (lepljenka iz starega papirja) SKUPINSKA PUSTNA MASKA, 5.a

27

28 UTRINKI Z RISARSKE RAZSTAVE UČENCEV OŠ POHORSKEGA ODREDA Ema Lanišnik, 7.a Patricija vengust, 7. c Tinkara Leva, 7.c Sara Matičič, 7.c Matic Lang, 7.a

29 Elmedina Rizvanaj, 7.c Urška Oblonšek, 7.c Patricija Vengust, 7. c Tamara Capl, 7. c

30 DRUGE LIKOVNE UMETNIJE NA RAZSTAVAH IN NATEČAJIH Nika Falež, 4. a Kim Mageš, 5. b Ana Zala Pečovnik, 5. b

31 Kim Mageš, 5. b Naja Begič, 5. b Aljaž Berglez. 3. a

32 Nuša Grifič, 6. b Tjaša Krivec, 6. b

33 Aleks Curk, 3. A Asija Brumec, 3. b Niko Polanec, 3. a OBLIKOVANJE PAPIRJA, GLINE, DAS MASE, ŽICE PRI LIKOVNI VZGOJI V 5. RAZREDU

34 NASELJA KIPI

35 Različni kipi, DAS masa, UČENCI 5. a

36 IGRE PRI MATEMATIKI TEHNIŠKI DAN MERJENJE V 5. RAZREDU Izdelali smo matematično igro in se igrali ter učili. Matematika je lahko tudi zabavna.

37 RAZMIŠLJANJE OB IGRI, Matematične igre v 5. a razredu MIŠ IN MAČKA Nekoč živela sta miš in mačka, po imenu Tačka. Lovili sta po celi hiši se, da hiša obrnila na glavo se je. Miška svojo hiško je imela, bila je zelo vesela.. Mačka v svoji hiški je živela in zelo glasno pela. Miška vedno pobegnila je, mačka razjezila se. Enkrat jo mačka je ulovila, takrat se ni več jezila. Begič Nejc, 5. b

38 TEDEN MOBILNOSTI Bili smo na Trgu svobode, kjer smo si ogledali policijske predmete. Videli smo konje, kolesa, električni avto in skuter. Videli smo tudi neprebojne jopiče in pištole. Policisti so nam razkazovali vse to in povedali, katera stvar se za kaj uporablja. En gospod je pokazal tudi skiroje in kolesa. Potem smo se vsi vrnili v šolo. Na policijskih prireditvah mi je bilo zelo všeč, še posebej konji. Gašper Zadek, 4. b TEDEN MOBILNOSTI V sredo, zadnjo šolsko uro, smo se odpravili na Trg svobode. Bil je teden mobilnosti. Policisti so nam predstavili policijsko opremo, policijska konja, električni avtomobil, kolesa in skiro. Policijskima konjema je bilo ime Viki in Cili. Policist nam je povedal, da jih uporabljajo na večjih prireditvah. Vikija smo lahko pobožali. Z električnimi avtomobili pripomoremo k čistejšemu okolju. Vsi bi jih morali imeti. Meta Lešnik, 4. b DVA MAČKA Dva mačka sta se zbrala, da bi malo pokramljala. En maček bil je čist, drugi pa umazan kot koš za smeti. En maček bil je z doma, drugi pa z balkona. Ker tako sta si drugačna, se obnašata kot pes in mačka. Vse razlike med njima zbledijo, ko se za miškami podita in si z njimi lakoto spodita. Simon Žist, 5. b GOZD V gozdu živi mama lisička, ki išče hrano za mladička. Mala lisička se lovca boji, zato k mamici beži. Ko se stemni, lisička v brlog pohiti in sladko zaspi. Teje Wenzel, 5. b

39 MOJ DOM Dom je družina, je hiša. V mojem domu je idila, ustvarjajo jo starši, brat in sestra. Moj dom je življenje z živalmi. Maca, Misty, Špela, to so moje muce. Vse imam rada, zato je moj dom najlepši. Tinkara Novak, 5. b STRAH ME JE BILO Nekega dne sva se z mamo odločili, da me odpelje k zobozdravniku. Na smrt me je bilo strah, saj sem k zobozdravniku odšla prvič pri dveh letih in pol. Z mamo sva sedeli v čakalnici in čakali, da naju pokličejo v ambulanto. Pred nama je bil nek gospod s hudimi bolečinami, zato sva ga spustili naprej. Dolgo sem premišljevala, kaj se mi bo pripetilo. Prijatelj mi je prejšnji dan rekel, da imajo sto metrsko iglo in tako mi je spodbudil strah. Poklicali so me in srce mi je močno bilo. Zobozdravnica me je lepo pozdravila in rekla, naj sedem na stol. Luč mi je posvetila naravnost v oči. Vzela je nekakšno ogledalo in ga dala v usta. Naenkrat je začela govoriti številke in črke. Takrat sem si mislila, da imajo zobje imena. Vprašala sem, če so to imena, ampak rekla je, da mi bo kočnike zaščitila. V zob mi je vbrizgala belo snov. Bilo je zelo pekoče, vsaj zdelo se mi je tako. Dala mi je kozarec vode, da sem grgrala in izpljunila. Na koncu mi je dala tri štampiljke. To je bil najboljši del obiska in tudi najbolj zabaven. Z mamo sva se zahvalili zobozdravnicama, se oblekli in zadovoljno odšli. Ta obisk zobozdravnika mi je bil zelo všeč. To pa zato, ker sem se dosti naučila in ker vem, da mi je pomagal pri čistoči in belini zob. Od tega obiska zobozdravnika sem premagala strah. In v vrtcu sem lahko povedala, da zobozdravniki nimajo sto metrskih igel. Zarja Radulović, 5. a

40 PUST Bliža se pust, sladkih ust, slaščice za vse samo dobro, da je. Pika nogavička, pes in lisička, po mestu hodijo, in tudi skačejo. Krofi dišijo, se sline cedijo, otroci jih jejo, dokler jih smejo. Ana Maria Kostanjšek, 5. b MAČKA Mačka, mačka bela, na sedlu je sedela, uzdo je prijela in prepevala "wopa - konja - style". Konj zleti, mačka odfrči in pade v smeti. Naenkrat zagleda pajka, ki svojo mrežo naredi in muhe polovi. Pajka se ustraši in hitro v luknjo zbeži, Tam, kjer miš živi. Mačka srečala je mačkico in jo vprašala: "Kje imaš svojo hiško?" Mala bela mačka urno odgovori, da za hiško mar ji ni. Miška ji odgovori:"mala mačkica, si želiš pri meni stanovati in mi vedno posteljo postlati?" Mačkica odgovori:"zdaj pri miški stanovati si želim." Skupaj odslej bosta domovali, posteljico si brž postlali in celo zimo prespali. Ana Zala Pečovnik, 5. b

41 NARAVA GOVORI Majhni, mračni, bolehni gozdovi, črni, utrujeni rečni tokovi prekriti so z nafto, odpadki, sadeži - skoraj umetni, nič več sladki. To je zdaj svet svinca in strupenih čistil, smeti, izpušnih plinov in umetnih gnojil Smogasti zrak, za nas je poslednji znak. Mati narava nam pravi: "Niste več zdravi! Jaz še boleham, počasi umiram, vse moči zbiram, da vas ustavim. Tehnologija prehitro drvi! Zakaj je nihče ne miri? Zakaj? Zakaj mi delate to? Zakaj uničujete moje sinje nebo? Mojo dušo - z zelenjem prekrito telo?" Narava nas prosi, naj ji prisluhnemo, svoje želje po zaslužkih potuhnemo. Ozremo se malo za njo, naša mati, in začnemo eko načrt kovati. Prisluhnimo naravi, nič več čili in zdravi, ker če uničimo njo, uničimo sebe, življenjsko kolo. Lorik Gashi, 5.b ZIMA Ko zapade prvi sneg na otroških licih je nasmeh. Ptički zunaj žvrgolijo in za hrano se podijo. December kmalu prihiti, smrečico že okrasi in hišico z lučkami okrasi. Nika Petrič, 3. a

42 MRAVLJICE Mravlji, mravlji, mravljice, vse zelo smo delavne. Za svojo hrano se trudimo in o naravi se učimo. Vso mravljišče si naredimo in v njem prijetno živimo. Naše mravljišče je zelo lepo in ko ga delamo, si pri tem pomagamo. Imamo sobo zelenjave, saj ima vitamine prave. Tam je tudi soba sadja, velika je kot ladja. V sobi so tudi jagode za okus pa vrtnice. So tudi maline in vsaka mala mravljica za njimi rine. Tam so tudi kumarice, Kjer si mravljice pravijo vice. Imamo tudi krompir in nekateri je rumen kot sir. To je naše mravljišče, prav udobno zatočišče. Nika Pušič, 5. b ZABAVA Ko s prijateljico se igrava, doma je super zabava. Na zabavi igrali smo nogomet z nogo in se igrali z žogo. Igrali smo se z žogami in vozili s kotalkami. Skleda je padla, in ta pesmica se je končala. Valentina Majal, 4. a

43 IGRA S prijateljem se večkrat igrava, da je družba ta prava. Vedno se zabavava Kadar žalostna sem jaz, prijatelj me tolaži. Kadar padem, prijatelj mi pomaga. Prijateljstvo je najlepše. Zala Feltrin, 4. a PRIJATELJSTVO Prijateljstvo je nekaj najlepšega, kar na svatu se godi, in vsak dan se širi. S prijateljico se igrava, da naju sliši sosedova krava. Prijateljstvo gradimo vsak dan, vsako noč in vsak teden v letu. Seveda pa je prijateljstvo najlepša stvar na svetu. Ela Visočnik,4. a VEČERJA Ptički hitro letijo, da večerje ne zamudijo. Ko pa pridejo domov, jih čaka samo hrošč in pol. Zraven sedi mama, vendar ni sama. Tam sta tudi sladica in velika pica. Hrane noče deliti, zato hoče ptičke zaposliti. Vendar ti se ne dajo, ker mamo prepričati znajo. Lana Prosenak, 4. b

44 PRIJATELJ Prijatelj k tebi najde pot, da lahko greš ven iz nezgod. Rad te ima in se s tabo igra, tako lepo se igrata oba. Igrata se, učita se, in on ti segel bo v srce. Lora Ruedl C., 4. a IGRA S prijateljem se večkrat igrava. On je družba ta prava. Vedno se zabavava. Kadar žalostna sem jaz, prijatelj me tolaži. Kadar padem jaz, prijatelj mi pomaga. Prijateljstvo med nama, je najlepše, kar imava. Tinkara Mlakar, 4. a SOVA IN PTICA Ko ptica na veji sedi, sova v luknji smrči. Ko ptica po zraku leti, sova ponoči miši lovi. Ko ptica v sobi sedi, se sovi tuširat mudi. Ko ptica zjutraj črve lovi, sova še vedno spi. Ko se ptici na obisk mudi, sova še vedno spi. Ko se ptici spat mudi, se sova prebudi in miši lovi. Ko se zjutraj ptica zbudi, se sova spat odpravi. Zato se ptica razjezi in za vedno v daljni kraj odleti. Nace Podgrajšek, 5. b

45 Aljaž Berglez, 3. a RIS IN LEV Ris zagleda leva, ki večerja. Hitro in lačno okrog se ozira, se oblizuje in gobec odpira. Ris se mu pridruži, da se ne okuži. Ko je večerja končana, oba sta zaspana. Lovro Juhart, 5. b

46 KNJIGA Knjiga matematična, knjiga polna risb in slik, knjiga pravljic, bajk in zgodb... Knjiga, ki pozna ves svet in uči ta naš planet. Vse posod je polno knjig, lepih, rasnih in pa knjig, ki res čudnih so oblik. Kakšen bi bil svet brez njih? Svet brez znanja, črk in slik? Kje bi ta naš svet pristal, če več brati ne bi znal? Kaj če knjigo bi odprl in bi prazen list uzrl? Spet tako bi vse bilo, kot pred leti sto in sto. Le kako bi svet živel, če več knjig ne bi imel? Zato varujemo jih skrbno, da nam bo od njih lepo. Lorik Gashi, 5. b SPIS O ZIMI Bila je zimska sobota. Bilo je veliko snega, pa še snežilo je. Bilo je približno 10 centimetrov snega. Mami mi je povedala, da gremo k staremu stricu, ki mu je ime Miroslav - mi ga kličemo Mico. V spisu bom uporabila ime Mičo. Teti je ime Sonja. Na pot smo šli mami, sestra, babi, naš pes Tačko in seveda jaz. Preden smo šle, sem se oblekla v kombinezon, saj je bilo veliko snega. Pot ni bila dolga. Tokrat smo šli peš. Ko smo prišli na travnik, je bilo veliko snega. Jaz sem delala angelčke v snegu in malo sem nagajala sestri. Naš pes Tačko je skakal po snegu kot zajec, ker ni mogel drugače. Skakal je zato, ker je bilo 10 centimetrov snega. Babica se je ustrašila, da bo prišel zajec. Čez nekaj časa smo prišli k Mičotu in k Sonji. Potrkali smo in se sezuli. Sedli smo za mizo in se pogovarjali. Čez nekaj časa smo šli domov, se umili in odšli spat. Ana Bračko Rahle, 4. b

47 Blaž Rot, 2. a DRAGI BOŽIČEK! Imam vedno prepoved gledati televizijo, zato bi rada imela svojo in tudi tablični računalnik! Ali lahko dobim še psa Maltežana, DVD mojih najljubših risank in čarobni prašek. Maja Mok, 3. a Dragi Božiček! ZA BOŽIČKA! Želim si hiško za muco, da jo bom lahko nesla k teti in sponko za lase. Želim si tudi igrice, ki sem ti jo pokazala na reviji. Alina Kralj, 3. a DRAGI MIKLAVŽ! Mislim, da sem bil priden. Prosim te, da bi mi prinesel avto na daljinca. Urban Furlan, 3. a DRAGI BOŽIČEK! Za božič si želim drsalke. Lepe, bele drsalke, z vijoličnimi srčki. Upam, da mi jih boš prinesel. Ela Visočnik, 4. a

48 ABECEDA Kakšna pa je abeceda ta? B,G,C,E in A, ali a, ž, in? Velikokrat se zmotim, a takrat me vse moti. Vsak dan sprašujem vsaj sto vprašanj, tokrat pa me zanima od glave do peta! Le kakšna je abeceda? LENA KRAVA Naša stara krava čudno se obnaša, nič ne dela to pomeni, da je lena. Ne uboga, nič ne je. Gre po levi, ne po desni. Nima zob, ne ušes. Neki volk je prišel, leno kravo je povabil na junaško gostijo. Tam sta jedla, pila in plesala, dokler se jima ni glava zmešala. Maja Mok, 3. a Tako je prišla kravina gospodarica, ni je mogla nesti, saj je bila debela. To ne more biti res, saj ima 2000 kg. Volk je hitro zbežal proč, joj, odpadla so mu ušesa, rep in kožuh. Tako, naše pesmice je konec in počil je lonec. Trajla, lila, zela. Zuzu, zuzuzu, hou! Alina Kralj, 3. a

49 BABICA Nekoč je živela babica, ki ni imela nikogar. Nekega dne je babica odprla okno in videla je, kako se otroci drsajo na ledu. Videla pa je tudi, kako proti njim prihaja vrtinec. Klicala je: "Otroci, otroci!", a je otroki niso slišali. Potem je babica šla po vžigalnik in zažgala hišo, sama pa je hitro bežala iz nje. Otroci so videli, kako gori hiša. Ko so zagledali babico, so stekli k njej. Babica jim je povedala, da jim je rešila življenje. Prišli so gasilci. Pogasili so ogenj in povedali babici, da so ji rešili življenje. Potem so še prišli policisti in povedali gasilcem, da so jim tudi oni rešili življenje. Prišli so še reševalci in povedali policistom, da so jim oni rešili življenje. Babica je rešila otroke, gasilci so rešili babico, policisti so rešili gasilcem življenje, policistom pa so rešili življenje reševalci. Reševalce pa je rešil vrtinec in tako je naše pravljice konec. Alina Kralj, 3. a BRANJE KNJIGE Branje knjige mi odpre pot v svet domišljije, kjer srečam se s pravljičnimi junaki in raznimi pravljičnimi veseljaki. Kadar mi je knjiga všeč, se vanjo poglobim in se dolgo časa ne zbudim. Kadar pa knjiga všeč mi ni, jo pustim in k drugi knjigi odhitim. Branje ni dobro le za sanje, temveč je dobro tudi za znanje. Zato moramo knjigo hitro prebrati, če želimo veliko znati. Lorik Gashi, 5. b KAJ DELAJO GASILCI Ob tednu otroka smo učenci 3. a razreda Osnovne šole Pohorskega odreda obiskali gasilski dom v Slovenski Bistrici. Sprejel nas je gospod Miran. Pokazal nam je gasilski avto, gasilsko opremo, gasilski aparat, čelade, maske in črpalko. Povedal nam je veliko zanimivega. Poučna je bila pripoved o tem, kako rešujejo ljudi v prometnih nesrečah. Ta dan sem se imela zelo lepo predvsem zato, ker sem izvedela veliko zanimivih stvari: kaj počnejo gasilci in kako gasijo požar. Morda bom tudi jaz postala gasilka! Maja Mok, 3. a

50 STRAH ME JE BILO Lani me je začel boleti zob. To se je dogajalo med poletnimi počitnicami. Zjutraj sem se zbudila in zajtrkovala. Pogledala sem svojo najljubšo risanko. Takrat me je začel boleti zob, zato sem to povedala mami. Ker se je mami pokvaril avto, sva morali oditi s kolesom. Nisva se dolgo vozili. Prišli sva do zobne ambulante in sva počakali, da sem bila na vrsti. Zelo dolgo sva čakali in naenkrat je zobozdravnik izgovoril moj priimek, zato sem odšla v sobo, kjer mi bo popravil boleč zob. Sedla sem na stol in odprla usta. Zobozdravnik mi je dal zdravilo, da mi bo zob omrtvel. Začel je delati. Zelo me je bilo strah in zelo me je bolelo, saj mi to mazilo, ko ti omrtvi zob, ni prijelo. Malo so mi pritekle solze, ampak sem potrpela. Ko je zobozdravnik končal, sem bila zelo vesela, saj me zob ni več bolel. Zobozdravniku sem se lepo zahvalila in z mamo sva odšli v trgovino. Nekaj ur nisem smela jesti nič trdega. Z mamo sva šli kupit mlečne izdelke. Šli sva na blagajno in plačali. Ko sva plačali, sva odšli domov. Zelo dolgo sva se vozili, saj so bili do mojega doma sami hribi. Čez nekaj časa sva prispeli in šli sva k babici. Babici sem povedala, kaj mi je zobozdravnik delal in kako sem se počutila. Nato sem odšla domov počivat, saj sem bila zelo utrujena. Ob tem dogodku sem se naučila, da sem si premalo umivala zobe. Želim, da bi ta spis prebrali tisti, ki si zobe ne umivajo dobro. MOJE ZVEZDICE ME ČUVAJO Anja Turin, 5. a Moje zvezdice so ati, mami in Žan. Tudi kužek Reks je moja zvezdica in moje igrače imam jih zato, da mi ni dolgčas. Moje zvezdice so Tisa, Patricija, Tij in Lala in tudi moji sorodniki. Ko pridem iz šole se me moj veveriček, ki spi zraven mene, zelo razveseli. Tudi plišaste igrače so moje zvezdice in zelo jih imam rada. Te igrače mi pomagajo, da lažje zaspim. Zala Pokeržnik, 2. a MOJA ZVEZDICA MI PREŽENE STRAH Moja zvezdica se v temi zelo sveti tako, da me ni čisto nič strah, ko spim v temi. Ta moja zvezdica je moj plišast medvedek. Ko sem žalostna, se»cartam«in igram z njim. Ko zvečer gledam risanko, preden grem spat, se stisnem k njemu. Patricija Soršak, 2. a

51 MOJI ZVEZDICI Jaz imam dve zvezdici, prva je moja prijateljica, ki ji je ime Eva. Druga zvezdica pa je moja mamica, ki jo imam zelo rada. Eva je moja najboljša prijateljica. Skupaj se igrava in se imava radi. Druga drugi si pomagava, če ima katera težave. Tudi mojo mamico imam rada. Ko grem spat, mama s Kiaro prebere kakšno pravljico. Gaja Mikec, 2. a ZIMA IN SMUČANJE Med zimskimi počitnicami gremo vedno v Kranjsko Goro. Tam živi moja in Joštova prababica. Mamina babica, ki jo vedno obiščemo. Bili smo v hotelu Larix. Zjutraj smo se najedli in odšli na smučišče. Atija je zelo bolela hrbtenica, zato je ostal z Joštom. Vlekel ga je na hrib in spuščala sta se z bobom. Midve z mamico sva smučali. Vozili sva se s sedežnico in spuščali po najbolj strmem hribu. Mami me je počakala na sredini proge. Zelo sva bili hitri in imeli sva se super. Malo so naju že bolele noge, zato sva poiskali atija in Jošta. Skupaj smo odšli na vroč čaj. Bilo je sončno, a zelo mrzlo. Ob smučišču je hodil gospod, ki je imel losa. Los je vlekel sanke in tako sva se z Joštom zapeljala z njimi. Bila sva srečna. Kasneje smo odšli na sprehod po Kranjski Gori. Zvečer sva z mamico odšli drsat. Bilo je tako mrzlo, da nama je škripalo pod nogami, ampak na drsalkah nama je bilo super. Utrujeni sva se vrnili v hotel in kmalu zaspali. Zjutraj sem pogledala skozi okno. Najlepše so visoke gore, ki se lesketajo v jutranjem soncu, zamrznjeni slapovi pa so kot brada dedka Mraza. Najbolj sem srečna, ko smo vsi skupaj in se imamo lepo. To je najlepše, čeprav je zima in stiska mraz. Nika Bradan, 4. b NAŠ PESNIK Kot bi ptička pela, tako je vsaka njegova pesem zvenela, tako je rime zlagati znal, da vsak jih je rad bral. To je bil mož dolgih las, njegove pesmi pozna vsaka vas, otroke je pa tako razveselil, da jim je sladke figice delil. Martim Kuhar Časek, 5. b

52 STRAH ME JE BILO Sredi noči, groza, bil je četrtek, najhujši dan v tednu, najbolj temačen v mojem življenju. Hja, tako pač je. Vsi starši vedno govorijo: "Veš, kakšen je strah. Notri je votel, zunaj ga pa nič ni". V tem trenutku to ne bo pomagalo. Najhujše sanje, najbolj grozne. Sovražim noči, ki jih prebedim. Tako je bilo. Zvečer, tako kot vsak dan, sem si umila zobe, molila in zaspala. Ponoči me je tlačila mora. HUDA mora! Ko sem se zbudila, sem zakričala. Sanj vam ne morem povedati, ker so bile sanje tako grozno grozne in vas bi tlačila mora. Tega vam ne privoščim. Nazaj k stvari. Stekla sem v mamino in očetovo spalnico in jima vse povedala. Odprla sem vrata in se vrnila v posteljo. Ampak vse se mi je zdelo tako grozno in sumljivo. Pogledala sem rože. Pritekle so mi solze. Odhitela sem v spalnico in objela mamo. Vprašala me je, zakaj še ne spim. Vse sem ji povedala. "Zakaj se tako treseš?" Sploh nisem opazila, da sem se tresla kot traktor. Mama me je objela in mi rekla:"saj veš, kakšen je strah. Notri je votel, zunaj ga pa nič ni." Odvlekla sem se v sobo in poskusila zaspati. Pogledala sem na uro. Zunaj je bilo še temno, a luč v stanovanju je že gorela. Takrat sem si oddahnila, se oblekla in pojedla zajtrk. To je bila moja največja in najstrašnejša izkušnja in vesela sem, da je konec, saj kot sem že povedala, me je tlačila HUDA mora! Na žalost nisem spala še več dni. Ampak takšne stvari se dogajajo. Ana Marija Jug, 5. a

53 DOMA JE NAJLEPŠE Nekoč je živel deček iz Rožne ulice 25. Dečku je bilo ime Matija. Matija je vsak dan razmišljal samo o enem vprašanju: Zakaj ne more leteti? Nekega dne, ko se je odpravljal spat, se mu je zazdelo, kot da je nekdo švignil v omaro. Počasi se je približal omari in jo odprl. Zagledal je škrata, ki mu je povedal, da je velik srečnež, saj mu bo izpolnil tri želje. Matija ni rabil dolgo razmišljati. Vprašal ga je, zakaj ne more leteti. Škrat mu je odgovoril, da čisto enostavno zato, ker nima kril. Matija se je odločil, da bo njegova druga želja, da bo imel krila, da bo lahko letel. To, kar je rekel, se mu je uresničilo. Dobil je lepa modra krila. Nato ga je škrat spomnil še na tretjo željo. Matija mu je rekel, naj še malo počaka, saj se zdaj ne more spomniti. Dogovorila sta se, da ga lahko pokliče, ko se bo spomnil zadnje želje. Škrat je odšel neznano kam, Matija pa je vrgel v torbo nekaj hrane, pijače in mobilnik. Odpravil se je po svetu s svojimi bleščečimi krili. Imel je velike načrte. Odločil se je, da bo najprej odšel v Pariz, kjer si je ogledal Eifflov stolp, nato je poletel v Egipt pogledat mumije in piramide. V Angliji mu prav nič ni bilo všeč, saj je ves dan deževalo. Čudovito pa je bilo na Antarktiki, kjer je videl polarne medvede in pingvine. V Afriki se je malce ustrašil levov, zato je odšel na hrvaško obalo. Ko si je ogledal že skoraj celo Zemljo, si je želel samo še eno. Odločil se je poleteti v vesolje. Ko je prišel v vesolje, se je najprej ozrl proti prvemu planetu, kjer je tudi pristal. Na tem planetu mu ni bilo prav nič všeč, saj so bile na njem same tovarne, ki so onesnaževale zrak. Odločil se je obiskati drug planet, ki je bil na žalost poln odpadkov. Hitro je odletel naprej. Tudi na naslednjem planetu ni bilo zelenja in lepot, ki jih je opazil na Zemlji. Želel si je samo še eno. Želel je domov. Poklical je škrata in mu razložil, da ne želi kril, želi oditi domov. V hipu se mu je želja uresničila. Doma je razmišljal, kako srečen je, da je lahko doma, saj je doma najlepše. Naja Medved, 5. a

54 Čarobna preproga Sedim na leteči preprogi in potujem kot superjunaki. Kot da bi me nosili velenogi, lebdim visoko nad oblaki. Mrzel veter biča mi obraz, le luna na nebu še vztraja, a bolj kot tema in mraz moti me skrivnost, ki nastaja. Sedim tiho in opazujem, oprezam in se sprašujem. S temo obdan potujem in s svojo zavestjo tekmujem. A ko končno bom prispel, spet lahko bom razumel mojo letečo preprogo, mojo skrivnostno, čarobno preprogo. Anže Kac, 8. b INTERVJU S PRIMOŽEM SUHODOLČANOM 1. Kdaj ste pričeli svojo pisateljsko pot? >>Ko sem bil star 2 leti. (smeh) Takrat sem ugotovil, da svinčnik ni za to, da ga grizeš ali ga mečeš v glavo mami. Takrat sem vzel svinčnik in z njim popisal cel hodnik s pokončnimi črkami. Prišla je moja sestra in rekla, da se je Primož naučil pisati. Napisal je namreč črko i.<< 2. Vaš oče je bil eden najbolj znanih slovenskih piscev za otroke in mladino. Vam je veliko pomagal pri vaših literarnih začetkih? >>Ja, on je rekel, naj pustim domišljiji prosto pot. In včasih sem jaz svoji domišljiji preveč pustil prosto pot. Takrat mi določenih stvari v šolskem glasilu niso želeli objaviti. Takrat sem zelo rad pisal pesmi, ampak malo drugačne. Na primer : Drsa se krava, po ledu sred zime, zelo se zabava, ker ima zmrznjene vime. Ali pa tale: Čebela in trot sta spila cel sod. Čebela je omedlela, trot pa je bruhal za plot.<< 3. Vi občudujete delo Vašega očeta, Vaš sin pa občuduje Vaše delo. Tudi on je že uspešen na pisateljskem področju. Bo nadaljeval družinsko pisateljsko tradicijo? >>Če bi kakšno tradicijo nadaljeval, bi nadaljeval jezično tradicijo. Ker je cela družina bolj

55 jezična, tudi njemu gre od jezika slovenščina in tudi drugi jeziki. Če ne kaj drugega, bo vsaj v tej smeri nadaljeval družinsko tradicijo.<< 4. Napisali ste že veliko del za otroke. Ali lahko v bodoče izpod Vašega peresa pričakujemo tudi kakšno knjigo za odrasle? Ne. Odrasli smo neumni. Nimajo pojma. 5. Boste kdaj izdali pesniško zbirko? Pesniške zbirke pa sem pisal samo mojim puncam. Napisal sem jih nekaj, na primer Zveza. In to je samo za punce. Delam tisto, kar mislim, da najbolj znam. 6. Nama lahko zaupate, kaj pišete trenutno? Trenutno delam slikanico Lipko in košorog. To je za evropsko košarkarsko prvenstvo. Lipko je maskota, ki bo imel svojo slikanico z vsemi dogodki. 7. Kje dobite nadih za Vaše delo? Po svetu morate hoditi z odprtimi očmi. Jaz po svetu hodim z odprtimi očmi. Pravzaprav si mi veliko stvari ni treba izmišljevati, ker življenje samo piše zgodbe. Včasih sem imel veliko listkov, na katere sem si zapisoval ideje, danes pa imam na telefonu beležko in si vse sproti zapisujem. 8. Kateri literarni lik Vam je najbolj pri srcu? >>Jamie Oliver (smeh). Če bi še kdaj v drugem življenju izbiral, bi rad bil kuhar kot on. Jaz sem v kuhinji več kot pa kjerkoli drugje. Rad bi kuhal kot Jamie Oliver. << 9. Dobili ste že veliko nagrad. Katera Vam osebno pomeni največ? >>Največ mi pomeni nagrada, ki sem jo dobil prejšnjo nedeljo, ko sem spekel svinjsko pečenko in je bila moji družini všeč. Največja nagrada je bila, ko so pojedli čisto vse (smeh).<< 10. Čeprav ste izjemno uspešen pisatelj, se ne preživljate samo s pisateljevanjem. >>Kako združujete delo v podjetju s pisateljevanjem? Vsako jutro vstanem eno uro prej, tako, da ima dan 25 ur. Zjutraj je najboljše, zato vstanem ob 3.00 ali Ko začnejo peti ptički in ko se zbudijo rožice, takrat sem jaz pokonci (smeh).<< 11. Kaj Vam pomenijo srečanja z bralci? >>To ste pa lahko sami videli. Sami ste lahko opazili, da jaz izjemno uživam ob takih srečanjih, se sam zabavam Če mi ne bi bilo do tega, bi raje bil doma pred televizijo.<< 12. Ali menite, da otroci danes berejo manj kot nekoč? >>Ne berejo manj, berejo pa drugačne knjige in na drugačen način. Če pogledamo izposojo, se ta ne spreminja. Ampak je res, da otroci berejo drugačne stvari kot pa včasih.<< 13. Katera literarna dela ste Vi najraje brali v času otroštvu?

56 >>Stevo Karapanđa, MALE TAJNE VELIKIH MAJSTORA (smeh). Stevo Karapanđa je bil slavni jugoslovanski kuhar, skupaj z Oliverjem Mlakarjem sta imeli po televiziji oddajo. Te oddaje nisem nikoli zamudil. Kasneje sem prebral tudi njegovo knjigo, in to večkrat.<< 14. Katera knjiga pa je danes na Vaši nočni omarici? >>Jedilnik JNA (smeh). Izdali so knjigo iz časa, ko sem bil pri slovenski armiji. Takrat sem bil šef kuhinje in takrat sem imel vse te jedilne liste. Pred kratkim pa so mi poslali jedilnik JNA z vsemi kalorijami, nutricističnimi vrednostmi in z vsemi drugimi vrednostmi. In to je danes na moji nočni omarici.<< 15. To pomeni, da tudi veliko kuhate? >>Ja Žena je zadolžena za likanje in pranje, jaz pa za kuhinjo. Tako je že od vedno. Pa ne lažem se! (smeh)<< 16. Ali lahko bralci v bodoče pričakujemo tudi kakšen film na osnovi Vaših knjig? >>Ravno danes sem prejel klic od režiserja. Prijavili smo se namreč na filmski sklad in scenarij za film KOŠARKAR NAJ BO je bil sprejet.<< 17. Kdaj pa lahko pričakujemo ta film? >>Drugo leto poleti naj bi začeli s snemanji.<< 18. Se spomnite kakšne zanimive prigode iz Vaših šolskih dni? >>Moj najljubši predmet v šoli je bila šolska klop, na katero sem se lahko naslonil in zaspal. Bil sem tudi uradni pospravljalec šolske shrambe v kuhinji. Jaz sem bil edini, ki sem točno vedel, na katerem mestu kaj stoji. Če so hoteli kaj vprašati kuharice, so vedno poklicali mene (smeh).<< 19. Nama za konec zaupate še Vašo misel, ki vas vodi skozi življenje? >>Uff, kaj naj rečem Uživajte, smejte se in se veselite. To je najboljši moto, kar ga je v življenju. V življenju je že samo po sebi preveč žalostnih, težkih stvari in mislim, da si moramo sami olajšati življenje s tem, da se določenim stvarem nasmejimo.<< Hvala za lep pogovor in želiva Vam še veliko pisateljskih uspehov! Klara Kušar in Rosanda Javornik, OŠ Pohorskega odreda Slov. Bistrica

57 Medobčinski otroški parlament S sošolko Ano sva se v sredo 13. februarja udeležili medobčinskega otroškega parlamenta. Dogodek je bil razdeljen na dva dela. In sicer prvi del je potekal na OŠ Minke Namestnik - Sonje, drugi del pa na občini Slovenska Bistrica. Na osnovni šoli smo se najprej zbrali v njihovi knjižnici skupaj z mentorji. Zbrali smo se predstavniki, ki smo zastopali svoje šole, skupaj nas je bilo iz 12 okoliških šol. Razdelili smo se v skupine, svojo skupino smo izžrebali. Vsaka skupina je dobila svojo nalogo in svojo temo, o kateri naj bi razmišljali in se o njej pogovarjali. V skupini, kjer sva pristali z Ano, smo se pogovarjali o čustvih in čustvovanju. Pripravili smo plakat in kratko igro, v kateri so bila prikazana izrazita čustva. Vzdušje je bilo sproščeno in zabavno. Ko smo vse skupine končale z delom, smo se predstavili, povedali svoje ideje in izsledke. Vsaka skupina je k delu pristopila drugače, zato so bile vse zanimive. Po predstavitvah smo se odpravili na občino, kjer nas je sprejel g. župan in nam namenil spodbudne besede ter obljubil, da nas bo dobro poslušal in nam skušal ustreči. Na občini smo se tako skupine še enkrat predstavile. Z Ano in Melanie iz 2. OŠ smo bile izbrane za delovno predsedstvo, naša naloga je bila voditi debato, ki je sledila. Pogovarjali smo se o vrstnikih, čustvih in nasploh o odraščanju. Po debati smo izvolili dva predstavnika, ki se bosta udeležila Republiškega parlamenta v Ljubljani. Ta dva predstavnika pa sta: Rok Baron in Eva Sevšek. Tako se je končal že 23. medobčinski otroški parlament.

58 Priprave na razpravo Na občini Ajda Kleindienst, 8. a

59 Spopad med Martinom Krpanom in Brdavsom v današnjem času NAPOVEDNIK Zgodilo se bo nekaj nenavadnega. Vsa Slovenija je bila na nogah, saj zgodil se bo boj med Martinom Krpanom in Brdavsom. Boj se bo dogajal v naših nebeških Stožicah. Zoran Jankovič in ves parlament si bodo to ogledali iz prvih vrst. In tudi ves 7. c bo tam. Vse se bo začelo odvijati v petek. Prenos bo tudi po televiziji, na katerem kanalu pa še ne vemo,kajti pop tv in kanal a se ne moreta dogovoriti, kdo bi prenašal spopad. Pred bojem bo mogoče kupiti vstopnice, ki ne bodo tako poceni, ves zbran denar bo šel k državi, saj je recesija in ni denarja. V ŽIVO Tukaj je že petek in boj se bo kmalu pričel. Stožice so polne in o facebooku nebi govorila, saj so objave samo o tem. Seveda je na twitterju še huje. V areno sta vstopila oba tekmovalca: Martin na levi in Brdavs na desni. Ena, dve in začelo se je. Oba se gledata zelo grdo, kot da sta smrtna sovražnika. Martin ima za obrambo puško NRF, ki zmeraj zadene. Brdavs pa se bo bojeval brez vsega. Martin poskuša ustreliti iz desne in leve pa nič in tudi od zgoraj ne gre. Vsi gledalci kričijo:»ustreli GA V ŽRELO.«Martin spet poskuša in uspelo mu je v petem poskusu! Metek je padel Brdavsu točno v žrelo in se tam zataknil. Brdavs se davi, ampak nihče mu ne pomaga, saj očitno nima oboževalcev. PO DOGODKU Brdavs je umrl, potem šele so se prikazali reševalci. Konec je bil vesel in tudi dimnih bomb je bilo veliko, tudi polomljenih sedežev ni manjkalo. Martinovo zmago so proslavili na Ljubljanskem trgu, kot vedno. Boja sploh niso prenašali, kajti vsi novinarji so si ogledali boj v živo. Bil je lep konec, pa čeprav z nekaj polomljenimi policisti. Tinkara Leva, 7. C

60 GLEDALIŠKI KLUB V LJUBLJANI V ponedeljek, , smo se učenke in učiteljici, ki imamo rade gledališče, odpravile v Ljubljano. Sprehodile smo se po Čopovi, opazovale živahno dogajanje na Prešernovem trgu in nestrpno pričakovale, da napoči ura našega vodenega ogleda po MGL (Mestno gledališče ljubljansko). Pridružili sta se nam še dve šoli in ogled se je pričel. Videle smo gledališče za odrom, frizerko, tehnične mojstre, dramaturginjo, ki nas je vodila in nam povedala o vrsti poklicev v gledališčih, kostume, garderobe, rekvizite itd. Za odrom vlada kaos, v katerem smo se pa vsi zelo dobro počutili in doživeli enkratno priložnost za tak ogled v svet gledališča nekoliko drugače. Nato smo se udobno namestili v manjši dvorani in si ogledali nadvse zabavno igro o nastajanju gledališke igre. Dobra ura poučnega smeha je hitro minila. V prijetnem vzdušju zadovoljnih obrazov in novega znanja smo po poti razmišljale, kaj smo videle, pa tudi ponovnega smeha ni manjkalo. Nina Ančić

61 IZLET ZA ZLATE BRALCE V ponedeljek smo se zlati bralci, torej vsi tisti, ki smo vseh devet let pridno brali in vsako leto opravili bralno značko, dobili nagradni izlet v Ljubljano. Krenili smo iz Slovenske Bistrice in se vse do postajališča Lukovica nismo ustavili. Tam smo imeli nekaj časa za osebne potrebe in malico. Čez nekaj minut pa smo prispeli v Ljubljano. Parkirali smo pod Ljubljanskim gradom ter se napotili proti Lutkovnem gledališču Ljubljana. V kar veliki dvorani nas je pričakal oder s stolom, naslonjačem ter mizico. Naslov igre je bilo Boksarsko srce. Najprej je na oder prišel star gospod, ter se usedel, kasneje pa je na oder prikorakal mlad ''malar'' Jojo. Kar nekaj časa je trajalo, da je trmastega gospoda, za katerega se je izkazalo, da je bil uspešen jugoslovanski boksar Rdeči Leo, pripravil do govorjenja. Čez čas, ko Jojo Lea ni imel več za norca, sta postala tesna prijatelja in čez smešne ter še kako resnične prigode je Jojo na dokaj hollywoodski način spravil v obljubljeno deželo Francijo. Res je bila ena boljših gledaliških predstav, ampak skozi vso igro sem tuhtala, če je Joja igral Domen Valič. Kasneje se je izkazalo, da sem imela prav, Lea pa je uprizoril njegov oče Iztok. Bilo je super. Po predstavi smo odšli nazaj do avtobusa ter se zapeljali po Ljubljani. Videli smo ogromno znamenitih stavb, med njimi tudi del BTC-ja šala. Videli smo parlament, ambasade tujih držav, Cankarjev dom, Pivovarno Union, Halo Tivoli, park Tivoli, Bežigrajski stadion, studio POP TV-ja in še mnogo drugih pomembnih stavb. Ustavili smo se v Fužinah, kjer smo v gostilni Jurman tudi pojedli kosilo. Po kosilo je sledila otroška sprostitev na igralih ob gostilni. Učiteljice so se šalile, da smo našli otroka v sebi. Kasneje smo se odpeljali proti centru Ljubljane. Ustavili smo se pri Kongresnem trgu in si ga tudi ogledali. Videli smo staro sidro, univerzo, Slovensko filharmonijo. Zanimivi so se nam zdeli Japonci, ki so si tako zavzeto ogledovali ta prelepi trg. Odpravili smo se proti Prešernovem trgu, kjer je, pravijo, središče Ljubljane. Odšli smo po enem izmed treh mostov proti cerkvi SV. Nikolaja, potem do tržnice ter do zanimivega mostu, kjer zaljubljenci obešajo ključavnice s svojimi imeni v znak ljubezni. Vrnili smo se na Prešernov trg, nato smo imeli uro prostega časa. Večina nas je hitro odhitela proti Mc Donaldsu, ampak tam smo kupili samo sladolede, saj

62 smo bili preveč siti od kosila. S Korino, Enejo ter Sanjo smo nato pot nadaljevale po neki ulici ter prišle do opere, kjer snemajo Slovenija ima talent. Kasneje smo okupirale še nekatere trgovine in ura je hitro minila. Vrnili smo se na avtobusno postajo, kjer je Luka opazil zanimivo applovo trgovino, na kateri je pisalo epl. Vsi smo se smejali. Med vožnjo smo se ustavili še na Trojanah, kjer smo lahko kupili krofe. Dan je bil zabaven ter prijeten, upam, da bo še več takšnih izletov. Urška Pristovnik, 9. a

63 MEŠANI PEVSKI ZBOR KUD ŠTEFANA ROMIHA ČREŠNJEVEC (POTOVANJE V ŠPANIJO IN NAZAJ) dan: LJUBLJANA-ITALIJA-MONACO Odhod izpred avtobusne postaje v Slovenski Bistrici je bil ob Nato smo kovček zložili v prtljago in se namestili v avtobusu. Zraven nas pa je bil vodič, ki nas je vodil celo pot in pa tudi dva šoferja, ki sta poskrbela za varnost. Z avtobusne postaje smo krenili ob Peljali smo se do italijanske meje in zraven imeli postanke. Ko smo prišli do italijanske meje, smo morali pripraviti osebne dokumente, da smo lahko prečkali italijansko mejo. Nato smo nadaljevali pot do književnega mesta Monaco. Do Monaca smo prišli opolnoči. Sprehodili smo se mimo katedrale in književne palače. Obiskali smo tudi Monte Carlo ter se sprehodili do znanega Casina.

64 Po pogledu Casina smo se ob 3.00 zjutraj odpeljali proti francoski meji. Pot do francoske meje smo prespali dan: FRANCIJA-COSTA BRAVA V jutranjih urah smo prestopili francosko mejo in se peljali do Costa Brave. Ko smo prišli do Costa Brave, smo se odpeljali do kraja Callela, kjer smo poiskali hotel Miami z tremi zvezdicami. Ko smo prišli do hotela, smo pri recepciji vzeli ključe in se namestili v hotelu. Ko smo to opravili, smo si šli ogledati mesto, na večerjo in se pripraviti na nočni počitek dan: NASTOP SKUPINE Zjutraj smo se zbudili in šli na zajtrk. Po zajtrku smo odšli v dvorano Sala Mozart, kjer smo imeli generalko. Po generalki smo imeli pavzo in kosilo. Ob smo se zbrali na trgu Ajuntament, kjer smo imeli parado. Nato smo odšli v paradi do mesnega gledališča, kjer je bil koncert. Po koncu smo imeli prosto. Ob smo imeli večerjo. Po večerji smo se šli pripravit za koncert. Ob smo nastopali v gledališču Sala Mozart. Po nastopu smo odšli v hotel Miami. Sledil je počitek dan: OGLED BARCELONE Zjutraj smo se zbudili in odšli na zajtrk. Po zajtrku ob 8.00 smo se podali na ogled katalonske prestolnice.

65 Začeli smo z ogledom mesta. Gaudieva Sagreta Famillia in park Guell, Španski in Katalonski trg, avenija Diagonal, olimpijska vas Barceloneti Španski in Katalonski trg Prestolnica bikoborb

66 Nato smo si šli ogledat Camp Nou. Nadaljevali smo proti gotski četrti do katedrale, mesne hiše. Ob smo se začeli vračati proti hotelu Miami in smo večerjali. Po večerji smo šli na počitek.

67 dan: ŠPANIJA-FRANCIJA Ko smo se zbudili, smo šli na zajtrk in se počasi poslovili od Katalonije. Ko smo prišli na avtobus, smo imeli 6 ur vožnje proti španski in pa tudi francoski meji. Ko pa smo prišli čez italijansko mejo, je sledila nočna vožnja po Italiji dan: ITALIJA-SLOVENIJA V jutranjih urah smo prišli v osredje Italije in se naprej peljali proti slovenski meji. Ko smo prečkali slovensko mejo, smo še do Slovenske Bistrice imeli 3.00ure. Ko smo prišli do avtobusne postaje v Slovenski Bistrici, smo se poslovili in odhiteli domov. Teh šest dni nebom nikoli pozabil. Klemen Majcen, 9. a MOJE POTOVANJE Z LETEČO PREPROGO Čez nebo preproga hiti, na kateri sedimo mi. Mama, sestra, jaz in stric vsi sedimo drug ob drugem vštric. Spodaj pod nami se razkrivajo mesthiše. Sliši se lajež sosedove Miše. Pot nas vodi do Ljubljane, kjer pred gradom naša preproga pristane. Tam se uležemo na travo in ozremo se v daljavo. Naše potovanje se zaključi, ko se zadnja žarnica izključi. Eva Horvat 8. b

68 OBISK NA PRVI GIMNAZIJI V petek, , smo se nekateri učenci 9. razredov odpravili proti Prvi gimnaziji v Mariboru. Zakaj? 27. januarja se namreč spomnimo na žrtve holokavsta. To je čas najtemačnejšega obdobja moderne zgodovine človeka, ko so bili milijoni človeških življenj poslani v smrt zgolj zaradi pripadnosti (etnična pripadnost, rasa in spolna usmerjenost). Ljudje so umirali, umirali so težko, boleče. Na ljudeh so se izživljali, izvajali razne poskuse, jih mučili s težkimi deli. V večini so to bili Judje, pa tudi ostale skupine, kot so homoseksualne osebe, Romi, ljudje, rojeni s telesnimi napakami, Jehove priče in politični aktivisti. Na Prvi gimnaziji nas je pričakal dijak, ki nam je nato predstavil njihovo razstavo. V središču dogajanja je bilo najverjetneje najbolj znana Judinja, ki je umrla v času druge svetovni vojne: Anne Frank. Tukaj je strnjena obnova tistega, kar smo slišali v petek: Anne Frank se je rodila očetu Ottu in mami Edith. Imela je tudi starejšo sestro Margot, s katero pa se ni najbolje razumela. Kasneje se je s starši zaradi preganjanja preselila na Nizozemsko. Tam je oče odprl firmo. Ko pa so Nemci prodrli tudi v Amsterdam, sta se družini Frank in Van Pels skrili. Anne Frank je svoj zadnji zapis dnevnika napisala 1. avgusta Kasneje so bili izdani. Prepeljani so bili v različna koncentracijska taborišča. Edini preživeli je bil Otto, ki je nato v roke dobil dnevnik Anne in bil začuden, kako globoko in zelo dobro je pisala. Kasneje ga je tudi izdal. Za nacizem je značilno, da ''povzdiguje'' samo eno raso (npr. nemška arijska rasa), vse ostale rase ali ljudi druge vere, drugačnega izgleda pa označi za manj vredne. Nacizem je politični sistem. Za njega je značilno diktatorstvo (Adolf Hitler). Za nacizem je bil značilen antisemitizem (sovražna nastrojenost proti Judom). Koncentracijsko taborišče je ustanova, kjer so pridržani oz. izolirani politični nasprotniki ali ljudje ''manj vrednih'' etničnih, verskih ali socialnih pripadnosti. Priprtje je največkrat izvedeno brez vsakršne sodbe in brez možnosti obrambe, ugovora ali preizkusa razlogov za pripor. V času nacizma so uporabljali dve vrsti taborišč: delovna in uničevalna taborišča. Delovna taborišča so služila v uničenja skozi delo. Delavci so živeli le kratek čas. Umirali so od izčrpanosti, lakote ali pa so jih usmrtili. Uničevalna taborišča so služila izključno za pobijanje Judov, Romov in homoseksualcev in drugih osovraženih ljudi. Pobijali so jih s pomočjo plinskih celic. Znano koncentracijsko taborišče je npr. Auschwitz. Na otrocih in odraslih so zdravniki izvajali različne eksperimente, zaradi katerih so taboriščniki večinoma umrli v mukah. Okužili so jih npr. s pegavico in tuberkulozo, da bi na njih testirali cepivo. Zdravnik, ki je delal predvsem poskuse na dvojčkih, je Josef Mengele (deloval je v taborišču Auschwitz). Pa tudi zdravnik Robert Ritter (v taborišču Buchenwald) in drugi.

69 je dan spomina na obdobje, ki človeku daje črn madež. Dan obeležujemo tudi v Sloveniji, saj so ga doživeli ali bili v smrt poslani tudi naši starši, stari starši, pradedki, prababice. Ne smemo dovoliti, da se kdaj pozabi na vse te žrtve. Kristina Presker in Urška Pristovnik, 9. a OBISK BUKAREŠTE V OKVIRU PROJEKTA COMENIUS Sem učenka 9. a razreda OŠ Pohorskega odreda in skupaj s sošolko Korino sva v mesecu majo v okviru projekta Comenius potovali v Romunijo, in sicer v glavno mesto Bukarešta. Leteti smo is Trevisa ter po dobri uri letenja pristali v Bukarešti. S šolskim avtobusom so nas odpeljali do šole, kjer so nas čakali gostitelji. Že med vožnjo sem opazila, da je Bukarešta izjemno lepo mesto, predvsem pa veliko. Ko sem prvič videla Stefi (njeno pravo ime je Stefania, a jo vsi kličejo Stefi), se mi je zdela precej drugačna kot pa na slikah, ki sem jih videla na socialnem omrežju. V glavnem Stefi je izjemno prijetno dekle, a sprva je bila malce zadržana, kar meni ni ugajalo, saj sem odprta in komunikativna oseba, a se je kasneje zelo sprostila. Skratka,, nato me je odpeljala k sebi domov. Živi 2 minuti hoje stran od šole. Njeni domači so bili super, izredno prijazni, všeč pa mi je bilo tudi, da je njena mama govorila angleško. Še isti dan sta me Stefi in njena sestrična peljali po starem delu Bukarešte, kasneje smo odšli na city tour bus (avtobus z odprto streho, v stilu londonskih avtobusov), obiskali pa smo tudi muzej o evoluciji živih bitij, tam pa smo tudi obiskali razstavo o človeškem telesu. Vse je bilo super, a kaj, ko ne bi bili s Korino tako utrujeni, da sva komaj stali pokonci. Takoj po večerji sem se zleknila v posteljo in v trenutku zaspala. Naslednji dan sem obiskala njihovo šolo, ki je ogromna, saj šteje preko 2000 učencev. Pouk imajo dopoldan in popoldan, kar se mi zdi zelo zanimivo, pa tudi pravila oblačenja imajo. V telovadnici zraven šole so kasneje tudi nastopali za nas. Imajo izjemne talente. Kasneje so nas odpeljali v parlament. To je druga največja zgradba na svetu in sploh si ne morete predstavljati, kako veličastna je ta zgradba. Popeljali so nas tudi po njej, in sicer smo prehodili 1. 5km, videli pa smo samo 4 % parlamenta. Zares neverjetno. Zvečer smo imeli učenci iz Slovenije, Grčije, Španije ter gostitelji iz Romunije nekakšen spoznavni večer. Odšli smo na bowling. Bilo je super, najbolj pa sem se "zaštekala" z Grki. Zanimivo, da so največ denarja zapravili prav oni. Naslednji dan smo zopet obiskali šolo, kjer smo spet imeli pouk z učenci osnovne šole. Naj povem, da imajo Romuni drugačen šolski sistem kot mi, ki je tudi meni osebno boljši. Imajo»primary«in» secondary school«. Kasneje so nas odpeljali v muzej, kjer so razstavljeni razni vaški pripomočki itd. Učitelji so imeli ogled muzeja, učenci pa smo odšli na delavnice, kjer smo v skupinah izdelovali senčne lutke. Jaz sem bila presrečna, ker sem bila v skupini s Korino in Caluum-om, fantom iz Anglije. Bila sem presrečna, da sem se pogovarjala z njim, ker enostavno obožujem Anglijo in angleški naglas. Edino škoda je, da je bil star komaj 9 let. Potem smo se odpeljali v vaški muzej, ki leži v parku sredi mesta. Znotraj ne slišiš ničesar, razen ptičjega petja in hrupa ljudi. Na sredini muzeja je jezero. Je zelo prijeten kraj. Nato smo odšli z gostitelji in Grki v zares staro restavracijo, ki ima izjemno tradicijo. Tukaj jedo samo premožnejši ljudje, tako da nama je bilo s Korino v čast sedeti tam. Sicer sva bili majčkeno v dilemi, kaj bi si naročili, ker jedi nisva dobro poznali, a sva se na koncu odločili za piščančja bedrca in mislim, da sva naročili odlično. Potem smo odšli domov.

70 Sobota je bil moj zadnji dan v Romuniji. Najprej smo si ogledali palačo, je zelo lep kraj, saj je obdan z drevesi, nasadi rož... S Korino sva tam pobarvali magnetek in ga vzeli s seboj domov. Potem so nas odpeljali domov, kjer smo imeli kosilo, potem pa smo odšli v trgovine. Do trgovine smo odšli kar s podzemno železnico. Bilo je super doživetje. Potem pa sem tam nakupovala spominke in tudi kakšno stvar zase. Po nakupovanju smo se vrnili domov, kjer smo se še nekaj čas pogovarjali, a jaz sem morala nato v posteljo, saj sem morala biti na letališču okoli četrte ure zjutraj. Ob treh zjutraj me je zbudila budilka na telefonu in hitro sem se vstala. Uredila sem se in še hitro vzela osebne potrebščine in vrečko z darili, ki sem jih prejela od družine. Stefi si je oblekla majico z napisom I FEEL SLOVENIA, ki sem ji jo prinesla jaz. Na letališču smo se objele in poslovile, skoraj pa mi je šlo na jok, saj sem se na družino zelo navezala. Naša pot domov je potekala brez večjih zapletov, edino meni je bilo zelo slabo. Če boste imeli kdaj priložnost obiskati Bukarešto, jo, prosim, obiščite, ne bo vam žal. Je prečudovito mesto, kjer se za vsakega kaj najde. Urška Pristovnik, 9. a Bil je še en navaden dan v Trstu. Zelo kruto mi je bilo, da nas otroke prodajajo kot sadje na tržnici. A na nek način sem vseeno imel nekaj upanja,da me bo kupila dobra družina. Že na daleč sem videl veliko množico ljudi, ki si je izbirala otroke. Končno je pred mene stopil moški grobega videza in brez ušesa. Spomnim se, da me je bilo strah in po tihem sem si želel, da bi šel mimo mene. Zgodilo pa se je ravno obratno, bil sem izbran. Posadil me je v koš in me odnesel domov. Celo pot sem sanjaril o tem, v kakšno dobro družino bom prišel in upal, da videz mojega novega očeta vara in je po duši verjetno zelo dober človek. Na Vrbarjevi kmetiji se mi je lepo godilo, oče je za mene lepo skrbel, mama pa se zame ni zanimala. Tako je bilo, dokler Maruša in Matevž nista dobila svojega otroka. Takrat je bilo zame konec dostojnega življenja. Krušna starša se nista več zmenila zame. Lahko sem le delal težka dela, ki niso bila primerna za otroke, poleg tega pa nisem dobil hrane niti obleke. Vsa ljubezen je bila usmerjena na njunega prvorojenega sina Tinčeta. Bolj ko je Tinče rasel, bolj je bil nasilen do mene. Vsem vaščanom sem se smilil, pomagal pa mi ni nihče. Tako so minevala leta, jaz pa sem postajal vse slabotnejši. Takšnega življenja nisem več zdržal, odločil sem se, da pobegnem od doma. Nekaj dni sem taval po gozdovih in na koncu obležal. Zbudil sem se v topli postelji in ob sebi zagledal ženičko s prijetnim obrazom. Ko sem prišel k močem, sem Nežiki povedal svojo življenjsko zgodbo. Nežika me je takoj sprejela in skrbela zame kot za svojega otroka. Ob Nežiki sem srečen še danes, saj zame skrbi bolje, kot bi skrbela moja prava mama. Eva Novak, 8. b

71 POTOVANJE S PO SVETU S KOLESOM Sedim na kolesu, se peljem po cesti, naenkrat me dvigne, ne vem kam me nese. A hitro opazim, da prečkal sem Boč in vedno hitreje od doma grem proč. Sem že na Hrvaškem nad Zagrebom Bad Blue Boysi že nar'dil' so polom. Srbija, Bosna, in Črna gora nič zanimiv'ga se tu ne dogaja. A o Grčiji 'mel bom slabe spomine, sami protesti, da gledat te mine. Končno nad morjem, ko se zavem, da čez Sirijo iti prenizko ne smem. Sem poskusil pedala vrteti močno, a nič ne pomaga, tako ne bo šlo. Zdaj vidim obalo, začudeno gledam in srečno, ko vidim, da čas stoji. Ko vidim pod sabo sama trupla in kri, vmes pa otroke zasmil'jo se mi. Nato prečkam države z nafto in d'narjem pa take z'lo revne kjer tud' vode je malo. Grem mim' Himalaje, visokih gora, mim' Marjanskega jarka, globokih voda. Sem že nad Avstral'jo, same puščave, a v Sydneyu v operi slišim lepe glasove.

72 Nad Antarktiko pa me pošteno zazebe, hitro zagonim, mi mal' je topleje. Ko končno v Južno Ameriko pridem, vidim geta in dečke, ki fuzbal igrajo. Vidim še reke, široke in blatne, na njih pa jezove za elektrarne. Nad Ameriko Severno najbolj osupnem, vsi ti narodni parki, vse si pogledam. Sem že v Kaliforn'ji, v San Franciscu, moj ogled Amer'ke, končam na Gate Bridgu. Spet samo morje in bojne ladje trenir'jo za vojno, če bi prišla. Zagledam Japonsko in natrpana mesta, Applovo tožbo, da Samsung kopira. Še ena nezan'miva država Rusija. Mrzlo in pusto v Sibiriji je. Na severnem ledu se za tjulenji podijo, lačni medvedi vse polovijo. In tisti finski bujni gozdovi in angleški ljudje na kavi Pa tista nemška avtoindustrija in pa seveda Bundesliga. Ko Avstrijo prečkam, ugotovim, da moj'ga pot'vanja po svetu je kon'c. Že Pohorje vidim, sem skoraj že čez, ko sebe zagledam, na kolesu sedeč. Se združim s telesom, vse steče naprej, jaz pa upam, da to bo še kdej. Luka Govedič, 8. a

73 Proslava ob kulturnem dnevu V torek je na naši šoli potekala proslava ob Prešernovem dnevu. Nastopali so učenci od 1. do 9.razreda. Predstavili so se s svojimi glasbenimi sposobnostni, saj je na naši šoli veliko učencev, ki igrajo najrazličnejše instrumente. Prestavila se nam je tudi učenka, ki nas je s svojim petjem zelo očarala. Na šoli že 3. leto poteka projekt zlate fige, ki učence spodbuja k literarnem ustvarjanju: pisanju pesmic, zgodb, pravljic, dramskih besedil... Veliko učencev se je zelo potrudilo in nastale so prave umetnine. Nastopali sta tudi učenki, ki obiskujeta dramski krožek, in z igro Srečna draga vas domača pokazali svoje igralsko nadarjenost. Sodeloval je tudi mladinski pevski zbor, ki je zapel himno. Učenci nižje stopnje so zaplesali kot pravi plesalci. Proslava je uspela odlično, saj so k temu prispevali vsi delavci šole in učenci. Namenjena je bila kulturnemu dnevu, saj je na ta dan umrl France Prešeren, ki je za slovensko kulturo veliko prispeval. Njegove pesmi vedno radi beremo in so zanimive tako za starejše kot tudi za nas mlade. Veliko povedo o času, v katerem je Prešern živel, nekatere pa zelo lepo opisujejo tudi današnji čas. Eva Horvat, 8. b TOTALKA V petek, , smo deveti razredi imeli kulturni dan. Z avtobusom smo se odpravili v Maribor. Pred šolo smo se zbrali ob 8.20, nato pa se odpeljali z avtobusom. Nismo prišli točno pred stavbo, zato smo morali do gledališča peš. Ni bilo daleč, zato smo takoj prišli tja. Ko smo odložili torbe in jakne, smo odšli v temno sobo, v kateri je na tleh ležalo dekle. Najprej nam nič ni bilo jasno, nato pa smo vse ugotovili. Igra se je začela z glasnim pokom. Nato so se prižgale luči in videli smo punco v avtu za volanom, na vetrobranskem steklu pa je ležal moški. Punca je bila panična in je takoj izstopila iz avta ter moškega potisnila iz avta. Nato ga je še premikala, da se je končno vstal. Povedala mu je, da se ji je mudilo na zmenek, zato je na cesti malce divjala, dokler se ni zaletela v drevo in pri tem podrla še moškega. Punca z imenom Mila je ves čas osvajala moškega, ki se ji je predstavil kot»tarzan«. Z njim si je želela prvega poljuba, a jo je Tarzan ves čas zavračal, saj je bil dovolj star in je vedel, kaj mora narediti. Velikokrat jo je želel pustiti samo, ampak ga je vedno prepričala, naj ostane. Na koncu pa se je le odločil, da bo odšel in je pustil Milo samo. Ko je prišel nazaj, so se tudi zaslišale sirene od policijskega avtomobila. Mila je ležala

74 na tleh brez zavesti. Moški ji je dal umetno dihanje in nato se je spet predramila. Na koncu sta se poklonila in sledil je bučen aplavz, kar je verjetno pomenilo, da jim je bila igra všeč. Sama nisem razumela, zakaj je bila Mila na tleh brez zavesti, zato sem še vprašala sošolce za mnenje. Vsakega, ko sem vprašala to vprašanje, mi je rekel, da tudi on ni razumel zadnjega dela, ampak da mu je bila igra nasploh zelo všeč, saj je bila tudi zelo zabavna. Pri odgovoru sem se strinjala z njimi. Igri smo se smejali tudi po koncu. Ker smo najstniki, nam je v spominu še posebej ostal stavek:»ne rini pregloboko in ne slini se preveč«. Ta stavek je izrekla Mila, ko je razlagala, kaj vse je prebrala na internetu, ko je iskala opise francoskega poljuba. Mislim, da je bil namen te igre, da mlade opozorijo, naj bolj pozorno gledajo na cesto in promet. Nato smo odšli na ogled knjižnice, saj je bilo zelo grdo vreme, a na srečo ni deževalo. Tam se nismo dolgo zadrževali, saj nam niti ni bilo prav všeč. Po ogledu knjižnice je sledil še pohod po Mariboru. Ne vem, če so učitelji to naredili nalašč, ampak cel čas smo hodili v krogih okoli Mc'Donaldsa. Čeprav je bil post, smo imeli vsi prazne želodce in smo si zelo močno želeli tja. Čeprav smo mislili, da ta dan ne bo nič posebnega, se je na koncu izteklo tako, da je vsem ta dan bil zelo všeč. Larisa Janžek, 9. a PRELEP VEČER Prišel je december in skupaj z družino smo postavljali jelko. Midve s sestro pa sva jo okrasili. Iz kuhinje je zadišalo po sveže pečenih piškotih. Zunaj je zapadel sneg. S sestro sva se oblekli in odhiteli ven. Zunaj sva srečali sosedo. Vse tri smo odhitele v klet in poiskale sani. Na sosednjem strmem hribu smo se veselo sankale in se zabavale, dokler nas niso starši poklicali na božično pojedino. Ko sva stopili v hišo, je iz naju padel sneg. V jedilnici so naju že vsi čakali. Po obilni večerji smo legli na sedežno garnituro in si ogledali nekaj starih albumov. Ko je bilo že pozno, sva s sestro odšli spat. Zjutraj smo skupaj veselo odpirali darila. Jaz sem dobila nov telefon, sestra pa čisto novo izdajo svoje najljubše knjige. Mama je dobila kuhinjske rokavice, da se ne bo več opekla, očka pa orodje, da bo lahko popravil naš avto. Vsi smo bili veseli svojega darila in si po tihem želeli še več podobnih družinskih večerov v prihajajočem letu. Lana Ivič in Noka Jurič, 6. b

75 Čarobni dogodek Nekoč je v mestu daleč stran v hišici stanovala družina, ki je imela dva otroka: Kajo in Žana. Nekega dne pa je Kaja zagledala, da zunaj sneži. Hitro se je oblekla in skupaj z Žanom stekla ven. Zunaj sta se s prijatelji igrala. Nato pa so zunaj skupaj naredili velikega snežaka. Noter sta prišla vsa premočena od snega. Naslednje jutro je Kaja zbolela. Dobila je vročino. Drugo noč je v njeno sobo priletela čarobna vila. Kaja se je naslednje jutro zbudila povsem zdrava.

76 Paulina Cartl, 6. b ZIMSKA ZGODBA Na lep zimski dan je Lina sedela ob oknu in gledala svoje sošolke in sošolce, kako se zabavajo v snegu. Sama ni mogla ven, saj je bila hudo bolna. Vsi so bili zunaj, le ona je morala ležati v postelji in piti čaj. Smuči, ki jih je dobila od staršev, pa so še morale počakati v kleti. Bila je zelo osamljena. Na list je napisala vse, kar si želi za božič, a to ji ni pomagalo, saj je bila hudo bolna. Čez tri dni je bil božič. Ko se je zbudila, se je počutila že dosti boljše. Hitro je stekla do jelke in odprla svoje prvo darilo. V njem je zagledala nekaj majhnega, nekaj puhastega in ven je skočil majhen kuža, oblečen v jelenčka. Bila je zelo vesela. Lina se je cele dneve igrala s svojim kužkom do tople pomladi. Tako je ugotovila, da je zima že mimo in bila žalostna, ampak hkrati je bila vesela, ker so se ji uresničile želje. Nuša Grifič in Rebeka Arbeiter, 6. b Snežaki in otroci Nekoč pred davnimi časi so živeli otroci, ki so imeli zelo radi zimo. Nekega jutra so se otroci odpravljali v šolo. Bilo je megleno in dolgočasno, vsi so si želeli sneg. Prvo uro so imeli matematiko. Vsi so bili žalostni in nihče ni sodeloval pri pouku. Medtem pa je deklica, ki je sedela pri oknu, zagledala snežinke. Zadrla se je:»sneg je tu!«vsi so se obrnili proti oknu in zagledali prve snežinke. Vsi so hoteli ven, a žal niso mogli, ker so imeli pouk. Učiteljica se je odločila, da bodo odšli ven.vsi so

77 bili veseli, obuli so si škornje in nadeli rokavice in skočili v sneg. Naredili so gromozanske snežake. Čas je hitro tekel, zato so že morali noter. Niso hoteli nazaj v učilnico, začeli so jokati in medtem ko so jokali, so snežaki oživeli. Nato je nastal problem, otroci niso hoteli v šolo, snežaki pa, zato se je učiteljica odločila, da namesto otrok gredo v učilnico snežaki. Vsi so se strinjali in tako so se snežaki odpravljali noter. Noter je bilo toplo, zato so se snežaki začeli topiti. Otroci so pa se veselo igrali zunaj. Snežaki so se učili v šoli črke, vendar so se kmalu zaradi sonca začeli topiti. Otroci so jim pa naredili nove noge iz snega in so se lahko učili dalje. ARLINDA OSMANI, 6. B ZIMA Zima, zima je prišla in je vsa bela, z njo pa tudi dedek Mraz, saj sta skupaj vsa vesela. Božič, božič je prišel in je ves vesel, z njim pa zima se konča, saj je nekdo dobil lonec in na žalost to pomeni konec. Tilen Založnik in Jošt Ahaj, 6. b

78 BOŽIČEK Zima je snežaki se gradijo, darila prinese božiček in otroci v snegu se veselijo, ker dobijo mošnjiček. V mošnjičku so sladkarije iz vse dežele Nije. Ko noč pade, božiček čez dimnik se prikrade. Skrije vsa darila, spleza ven čez dimnik in skoraj mu pade nalivnik. Jaša Martinčič, 6. b

79 INTERVJU Z BOŽIČKOM NOVINARKA: KAKO SE POČUTITE, KO V ENI NOČI PRELETITE CEL SVET? BOŽIČEK: POČUTIM SE POČAŠČENO, DA LAHKO OTROKOM PRINESEM DARILA IN JIH RAZVESELIM. NOVINARKA: KO SMO RAVNO PRI DARILIH. KOLIKO JIH PA ČEZ LETO NAREDITE? BOŽIČEK: NE VEM ŠTEVILA, AMPAK OGROMNO NOVINARKA: DOBRO, GREMO K NASLEDNJEMU VPRAŠANJU. ALI MOGOČE KDAJ POMISLITE NA PROSTI ČAS, NAMESTO DA BI VSESKOZI DELILI DARILA? BOŽIČEK: HMMMMMM, POMISLIM, AMPAK REDKOKDAJ. NOVINARKA: KOLIKO PALČKOV ALI ŠKRATOV PA VAM POMAGA? BOŽIČEK: IMAM 5000 ŠKRATOV, 5000 PALČKOV IN DESET JELENOV. NOVINARKA: KAKO PA VAM USPE PRELETETI CEL SVET V ENI NOČI? BOŽIČEK: HO HO HO, TO JE PA BOŽIČKOVA SKRIVNOST, HO HO HO. NOVINARKA: NO, ČASA NAM ZMANJKUJE IN POSTAVIMO VAM ŠE ENO ZADNJE VPRAŠANJE: KAJ BOSTE PA MENI PRINESLI? BOŽIČEK: POČAKATI BOSTE MORALI DO BOŽIČNEGA JUTRA, HO HO HO. NOVINARKA: HO HO, TO JE BIL INTERVJU Z BOŽIČKOM IN VESELIMO SE, DA VAM BOMO ŽE PRIHODNJE LETO PREDSTAVILI DRUGEGA BOŽIČKOVEGA POMOČNIKA. NA SVIDENJE. Rebeka Arbeiter, 6. b

80 BOŽIČ Božič je vesel praznik, ki ga praznujemo s svojimi bližnjimi. Otroci se kepajo, delajo snežake, smučajo in se imajo radi. Tudi živali so vesele tega praznika in opazujejo snežinke, ki padajo z neba. Božič ni samo vesel praznik, ampak je tudi znan po čudežnem možu. Timotej Pliberšek, 7. a BOŽIČNI ČAS 1. Božič je tisti čas, 3. Božiček pri vsaki hiši se oglasi ki prinese ti nasmeh na obraz, in z darili otroke razveseli, te razveseli, tudi ko imaš slabe dni. on pa v zameno dobi mleko in piškote tri. 2. Za božič se smrečica krasi, 4. Ko božič odhaja, po hišah po piškotih diši topi se snežak, in na vsaki parceli snežak stoji. a v srcih ostaja prijeten in mehak spomin vsak. Maja Petrič, 7. a

81 Lepa, mrzla zima Zima zadnji letni je Čas in z njo prihaja hud mraz. Zaradi zime se prehladimo In dobimo še angino. Zunaj igramo se s snežaki, Prepovedati tega nam ne more nihče, Vozimo se tudi z vlaki In delati zmoremo vse! Jaša Martinčič in Vitan Šlamberger, 6. b ČUDEŽNI SNEŽAK Nekega dne se je Ana zbudila in videla, da sneži. Hitro je zajtrkovala in se oblekla zimi primerno. Ko je odšla ven, je videla, da je veliko snega. Odločila se je, da bo naredila snežaka. Hitro je začela valiti kepe v velike krogle za telo. Ko je končala s telesom, je odšla iskat kamenčke za oči, usta in gumbe in velik korenček za nos. Večerilo se je že in Ana se je odpravila spat. Naslednje jutro je po radiu slišala, da bo danes bolj toplo in da se bo sneg topil. Ana je hitro tekla ven in videla, da se je njen prelepi snežak stopil. Odhitela je v sobo, zaloputnila vrata in ves dan jokala. Ko je odšla spat, niti oči ni mogla zapreti. Neprestano je mislila na snežaka, ki ji je bil tako zelo pri srcu. Ko je le zaspala, je čutila močan veter in se zbudila. Prebudila se je v čisto novem svetu. Tam je bilo polno snega, sladkarij in njen snežak. Ana je bila presrečna. Šla je do snežaka in ta jo je objel. Snežak jo je vprašal, če ga je kaj pogrešala in Ana je rekla, da ga je. Skupaj sta se igrala in se smejala. Naenkrat je čutila meglico in se prebudila v svoji sobi. Zraven nje je sedela mama in bila videti zaskrbljena. Dala ji je čaj in odšla iz sobe. Ana je bila zelo vesela, da je samo sanjala in da bo svojega snežaka videla vsako noč v sanjah.

82 Rebeka Arbeiter, 6. b ZIMSKA PRAVLJICA Nekoč sta za tremi gorami in petimi vodami nastali dve deželici. Nista bili pretirano veliki in ne pretirano mali oz. sta bili ravno prav veliki. Deželica na jugu se je imenovala Sončna deželica, tista na severu pa Snežna deželica. Po tem lahko sklepate, kakšno vreme je bilo v Sončni deželici in kakšno v Snežni deželici. No, nekega lepega snežnega dneva se je v naši prelepi snežni občini pojavila novica, da so izginile naše prelepe prijateljice snežinke ali z drugim imenom snežkice. Pa je nastal preplah, da se je v našo prelepo deželo prikradel tat. Naši super detektivi so preiskali, pretaknili vse najmanjše kote, ampak na srečo ni bilo sledu glede tatu. Pa smo bili spet na začetku. Kako so lahko izginile naše

83 prelepe snežinke? To je bilo vprašanje! Zato smo na raziskavo poslali samo najboljše super detektive, ki so morali spet vse pretakniti, da so našli sledove. Dolgo so iskali ti super detektivi, da so našli kakšno sled. Naposled jim je le uspelo zbrati pet sledi, na podlagi katerih so začeli tuhtati, kam so se udrle naše predrage snežkice. Bližala se je zima, ampak snežkic niso našli. Na občini so se že pogovarjali, ali bo letos sploh prava zima. Če namreč snežink ni, potem tudi snega ni. To je prebivalce Snežne deželice zelo mučilo. Otroci so jokali za snegom, odrasli pa so se spraševali, kam to vodi. Nato pa so nekega dneva prebivalci Snežne deželice sklenili, da poprosijo sosednjo Sončno deželico za pomoč pri iskanju snežkic. Sončna deželica je privolila in začeli so iskati. Po treh dneh in treh nočeh so prišli do dežele, ki se je imenovala Izgubljena dežela. Ko so prispeli do župana te občine, so ga vprašali, ali so videli v okolici njihove dežele male snežkice. Seveda so jih videli. Tako smo v naši lepi deželici spet imeli sneg. Otroci niso več jokali in odrasli so bili presrečni. Tako se je končala moja zimska pravljica. Sara Pristovnik, 7. a PETICA Pet lahko dobiš, če se učiš. Za 5 se trudiš in te zvija v trebuhu, a ko jo dobiš, se razveseliš. Domov zbežiš in se zasmejiš. Mama vpraša:»kaj je bilo?«jaz se zaderem:»pet!«če pa enko dobiš, se razjočeš in zbežiš. Doma pa mami tajiš, da nisi bil vprašan.

84 Ko mama gre v šolo in ko domov prihaja, te spet stisne v želodcu, ker si tajil, kaj se dogaja. Doma te mama nadere in ti računalnik pobere. Zato sem imel cele počitnice zagrenjene. Tilen Založnik, 6. b ŠOLA V NARAVI 7. RAZRED PRVI DAN ŠOLE V NARAVI smo se odpravili v šolo v naravi. Zbrali smo se zgodaj zjutraj pri športni dvorani. Že na začetku smo imeli težavo, kako spraviti vse kovčke v avtobus. Ampak vseeno nam je uspelo premagati to nadlogo. Po dolgi vožnji smo prispeli v rudnik Mežica pod goro Peco. Najprej smo si nadeli oranžne plašče in obvezne čelade, nekateri pa so dobili še lučke. V rudnik smo se odpeljali z vlakcem. Med vožnjo smo imeli občutek, da se vozimo najmanj 120 km/h, ampak izkazalo se je, da je hitrost bila samo 10 km/h. Ko smo končno po desetih minutah prispeli v notranjost rudnika, smo se s turističnim vodičem odpravili po rovih rudnika. Po končani predstavitvi smo se z vlakcem vrnili na površje in se z avtobusom odpeljali do doma Ajda. Ob prihodu smo morali najprej kovčke zbasati po stopnicah, kar pa ni bilo lahko delo. V sobah smo si postlali postelje in nato smo imeli v jedilnici zbor vseh učencev, na katerem nas je gospa Milena prijazno pozdravila in nas seznanila s pravili doma in urnikom. Nato smo končno dočakali kosilo. Po okusnem kosilu smo imeli zaslužen odmor, potem pa so nas razdelili v dve skupini. Prva skupina je imela pouk pri učitelju Dušanu, ki nas je naučil veliko

85 stvari o orientaciji, druga skupina pa se je učila delati vozle pri učitelju Rajku. Skupini sta se zatem zamenjali. Po učenju smo imeli večerjo in zaslužen odmor. Potem smo imeli še analizo dneva in predstavitev CŠOD Ajda. Po tej predstavitvi pa smo odšli končno srečno spat. Sara Pristovnik, 7. a TRETJI DAN ŠOLE V NARAVI Danes sem se že drugič zbudil na domu Ajda. Imel sem še en odličen zajtrk in zdelo se mi je, da bo danes zelo dolgočasen dan, a sem se zmotil. Bil je izjemno razburljiv. Odšli smo v Libeliče, kjer smo si ogledali tri muzeje. Najprej smo obiskali kmečki muzej, v katerem smo videli različne stroje in orodja, s katerimi so si včasih pomagali kmetje. V drugem muzeju je bila stara učilnica. V njej je bila tabla, na kateri so bili zapisani računi, klopi so bile lesene, mize pa so imele na sredini odprtino za stekleničko s črnilom. Razstavljeni so bili tudi stari učbeniki in berila. Ogledal sem si tudi stara spričevala. V spodnjem prostoru je bila črna kuhinja in v njej razne posode, loparji za peko kruha, krušna peč, v kateri so pekli kruh. Nazadnje smo si ogledali kostnico iz prve polovice 12. stoletja. Tam je bilo zelo veliko kosti, ki so bile za steklom, a zložene. Nismo jih smeli slikati zaradi spoštovanja do mrtvih. Zdelo se mi je škoda, da se jih nisem mogel dotakniti, ker so se jih že drugi in so jih polomili. Bilo je tudi veliko prahu od strohnelih kosti, saj so že dolgo tam. Izvedeli smo, da včasih vsaka cerkev ni imela pogrebne pravice. Pokopališča so zajemala dosti širši okoliš kot danes. Zato so bila na tesnem s prostorom in grobove so kmalu prekopavali. Kosti iz prekopanih grobov so iz zemlje skrbno pobrali, ker še niso dovolj strohnele, jih pa je bilo več in te so s spoštovanjem shranjevali v posebnih prostorih. Po koncu ogledov smo se vrnili po gozdni poti navkreber. Pot mi je bila zelo všeč. Po odličnem kosilu smo se zabavali zunaj s športi, tako kot vsakič po kosilu. Kasneje smo imeli še krajši pohod do mejnega kamna, ki je nekoč bil zastražen zaradi meje med Avstrijo in Slovenijo. Nato smo si še ogledali drugo stran meje, ki so jo omejevale gore in reka Drava. Potem smo imeli še večerjo in večerno animacijo. Oskar Lovrenčič, 7. a ČETRTI DAN ŠOLE V NARAVI Zjutraj sem se zbudil ob pol sedmih. Do 8.00 sem ležal v postelji, nato pa sem se odpravil na zajtrk. Ob 8.45 smo se dobili v zgornji učilnici, kjer nam je učitelj Rajko pokazal, kako upravljamo z lokom ter nam povedal, kako se je lok razvijal. Nato smo se oblekli in se odpravili na košarkarsko igrišče, kjer smo postavili tarče. Zadel sem kar nekaj sredin. Po streljanju smo imeli malico, nato pa je sledilo športno plezanje, kjer sem se odlično odrezal, saj sem najtežjo smer premagal z lahkoto. Varoval nas je učitelj Dušan. Bilo je zelo zabavno. Ko smo vsi zaključili s plezanjem, smo hitro pojedli kosilo ter se nato udeležili matematičnega tekmovanja. Mislim, da sem se dobro odrezal in upam, da bom dosegel čim boljši rezultat. Zatem smo imeli še nekaj prostega časa. Potem smo odšli spet v zgornjo učilnico, kjer smo se z učiteljem Rajkom učili novih vozlov. Naučil sem se kavbojskega, bičevega, polbičevega ter medicinskega. Naredili smo tudi policijski vozel, ki je izgledal kot lisice. Po prvi uri smo imeli dvajset minut prostega časa. Ob smo se zbrali v jedilnici, kjer nas je presenetila ravnateljica s svojo hčerko. Bili smo malo zmedeni. Ko je prišla učiteljica, smo se obuli in oblekli ter se odpravili v gozd. Najprej smo delali posamezno, nato

86 pa v parih. Nekdo si je nadel»čudežna očala«, skozi katera nisi videl. Nato te je prijatelj peljal po gozdu in ti pokazal neko drevo. Potem te je odpeljal nazaj in si mu ti moral pokazati, katero drevo si prej tipal in potem smo odšli iz gozda. V mlaki smo med drugim našli tri mrtve pupke, eno žabo ter eno zelo veliko ribo. Ko smo prišli v dom, smo se preoblekli, nato pa odpravili v jedilnico, kjer smo imeli večerjo. Jedli smo pico. Od nas se je še poslovila ravnateljica, ki nam je prinesla tudi kekse. Ob smo imeli še plesno animacijo, kjer smo zelo uživali, nato pa smo odšli spat. Matija Mlekuž, 7. a AFERA S TELEFONI Naš razred se je 18. marca ob osmi uri odpravil proti Koroški, natančneje proti Libeličam in še natančneje v Dom Ajda, kjer smo preživeli pet nepozabnih dni v šoli v naravi. Tam smo delali veliko različnih, zanimivih in hkrati poučnih stvari. Predzadnji dan pa se je zgodilo nekaj zares posebnega, omembe vrednega. Učiteljica je že nekaj časa pred šolo v naravi naznanila, da bo tam pobirala telefone. To mnogim puncam ni preveč dišalo, zato smo se nekatere zmenile, da bomo s seboj vzele dva telefona, enega svojega in enega, ki ne dela več. Bil je že večer in sledilo je pobiranje telefonov. Prišli sta učiteljici z veliko belo škatlo, na kateri je z velikimi tiskanimi črkami pisalo»telefoni«. Z Uršo sva se spogledali in brez besed sem jo vprašala:»a boš ti dala svoj pravi telefon?«prikimala je in tudi jaz sem se odločila, da ga bom oddala. Izklopila sem ga in ga dala v škatlo s težkim srcem, vendar sem nekako vedela, da je tako prav. Čez nekaj časa sta nam učiteljici prišli zaželet lahko noč, ampak jaz nikakor nisem mogla zaspati. Obračala sem se v postelji, razmišljala o različnih stvareh, si v mislih pela različne pesmi, vendar nisem in nisem mogla zaspati.»joj, ti šment!«po tiho sem se skobacala s svojega pograda in prav tako tiho odšla do Uršinega. Vprašala sem jo, če že spi in odkimala je. Rekla je, da lahko pridem v njeno posteljo. Res sem šla in nekaj časa sva se pogovarjali, dokler se niso začele punce iz sosednje sobe pritoževati, da sva preglasni. Sklenili sva, da drugi večer ne bova oddali telefonov. Drugi večer je bila spet ista zgodba. Ko sta prišli učiteljici, sva se z Uršo spogledali, ampak nisva hoteli oddati lažnih telefonov. Nekje globoko v sebi sva vedeli, da to ni prav in da naju bi zagotovo pekla vest, če bi to naredili. Po drugi strani pa sva si mislili:»kaj, če ponovno ne bova mogli zaspati?«vseeno sva oddali telefone. Spet je bila ista zgodba in meni je bilo žal, da sem oddala pravi telefon, saj so bile spet pritožbe iz sosednje sobe, da hočejo spati in podobne reči.

87 Tretji večer pa sva zbrali pogum in oddali lažni telefon. Že prej sva videli, da je bil tam WI-FI, vendar je bil na najino veliko žalost zaklenjen. Zato sva se odločili, da bova igrali samo igrice, za katere ne potrebujeva interneta. Čez nekaj časa sva postali zaspani. Telefone sva dali pod vzglavnik in zaspali. Naslednji dan sem ob prostem času spet hotela malo pogledati na telefon, vendar ga več ni bilo pod vzglavnikom. Vprašala sem še druge punce, ki telefona niso oddale in so ga imele pod vzglavnikom. Nobena ga več ni imela, razen Sare, kateri ga je učiteljica dovolila imeti. Fiona je šla učiteljici povedat, da so nam izginili telefoni, ampak učiteljica je samo odvrnila:»zakaj pa jih niste oddale«. Nekaj nam je smrdelo, saj sta samo učiteljici vedeli, da ima Sara lahko telefon, tako da nam jih zagotovo niso ukradli. Mislile smo si:»zagotovo sta bili učiteljici.«na koncu se je vse dobro končalo. Poklicale smo starše in jim vse razložile in vse je bilo dobro. Ampak na vsako negativno izkušnjo je treba gledati tudi s pozitivne strani, bomo vsaj imele eno zanimivo zgodbico za svoje vnučke. Učimo pa se tudi iz napak. Ni res? Iz tega smo se naučile, da ni dobro tako lagati in da bi bilo bolje, da bi telefone oddale. Nika Čelan, 7. a Srhljiv rudnik Prišel je čas šole v naravi in z njim tudi prvi dan. Izpred šole smo odšli zjutraj in po uro in pol dolgi vožnji smo se ustavili še v rudniku Mežica, kjer se je dogajalo marsikaj zanimivega. Avtobus se je ustavil. Vsi se že prerivajo iz avtobusa.»grem tudi jaz,«si mislim. Zunaj pa dežuje. Super, pa še mrzlo je. Hitro smo se 'poskrili' v sprejemnico rudnika Mežica. Tam smo pomalicali sirovo štručko in mrzel sok. Kmalu smo pojedli in tam so nam rekli:»oblecite si zaščitne halje in nadenite si čelade.«oblekli smo se in odšli nazaj ven. Tam smo se posedli v majcene vagončke. Najprej sploh ni bilo tako zelo strašljivo, vendar ko se je vlakec začel peljati, me je postalo precej strah. Šumelo in ropotalo je iz vseh strani. Stiskala sem Sarino roko, da je postala skoraj vijolična. Po desetih minutah smo prispeli. Kako sem si oddahnila. Samo, da je mimo. Nato smo si ogledali rudnik. Najbolj me je prestrašilo, ko je vodič spustil nepričakovano zvok vrtalnega stroja. Drugič pa, ko nam je rekel:»takole je izgledalo, če je rudarju zmanjkalo luči in je ostal samo v temi v rudniku.«nato je ugasnil luči. Poleg čiste teme se je zaslišal še hehet škrateljca. Vsak rudnik ima namreč svojega. Vsi so seveda nastali iz prigod rudarjev, ko so sedeli v temi. Tretjič pa, ko je zopet nepričakovano predvajal miniranje za skalo. Zelo sem se prestrašila, saj sem mislila, da se kaj podira. Tako bi se mogoče končalo, ko pa ne morem mimo nečesa, kar se mi je globoko vtisnilo v spomin. Ponovno smo se posedli v vlakec. Sedaj smo želele biti pogumne in smo sedele v popolni temi (prej smo imele ves čas prižgane lučke). Sarina roka ni bila vijolična, temveč rdeča, kajti bilo me je veliko manj strah. Tako smo se peljali že kakšnih pet minut. Ves čas mi je nežno pihalo po nogi, ker so vrata prepuščala zrak. Zdelo se mi je, da je vse čisto vredu in da me sploh ni več strah. Kar naenkrat pa smo se ustavili in zaslišala sem glasove:»kako si kaj?ne odpirajte vrat! Zmanjkalo je elektrike,«sem zaslišala od vodiča. Sedaj me je spreletel srh. Začutila sem mravljince po vsem telesu. Nekdo zraven

88 mene se je tresel. Bilo me je strah. Iz drugih kabin se je slišalo:»zmanjkalo je elektrike, obstali smo v rudniku.«nekaterim se je to zdelo smešno, meni pa še najmanj. Sama pri sebi sem si govorila:»saj, če je kaj narobe, bomo tako ali tako odšli peš ali pa nas bodo prišli iskat drugi.«s tem sem mirila tudi druge. Čez nekaj časa smo se začeli premikati in vlakec je odpeljal. Ah, olajšanje. Vendar smo se še enkrat za hipec ustavili in odšli naprej. Kmalu smo zagledale dnevno svetlobo in vse smo dobesedno zavriskale od veselja, ker smo zunaj. Komaj sem čakala, da stopim ven iz kabine. Z mehkimi nogami sem stopila in začela hoditi proti sprejemnici rudnika Mežica. Ta dan mi bo ostal večno v spominu. Nikoli ne bom pozabila tistega strahu v rudniku in kako so se mi tresle noge. Valentina Vavdi, 7. a LIBELIČE smo se zjutraj odpravili na pohod v vas Libeliče, kjer smo videli stvari, ki jih mogoče nikoli v življenju ne bi, če ne bi obiskali te vasi. Torej, bila je sreda in odpravili smo se na pohod. Hoja do vasi je trajala manj kot pol ure, ampak vseeno je bilo malce dolgo. Kasneje smo po dolgem sprehodu prišli do vasi, kjer smo se ustavili pri kmetiji Buč. Tam smo se namestili in pojedli malico, ki nam jo je pripeljal upravnik doma Ajda, v katerem smo prebivali tisti teden. Poudariti moram, da je bilo vreme tisti dan dokaj lepo. Ko smo pomalicali, smo se razdelili v dve skupini. Prvo skupino je vodila učiteljica Jasmina, drugo, v kateri sem bila tudi jaz, pa učiteljica Milena. Sprva smo porabili veliko časa, da smo se postavili v vrsto po dva, potem smo pa odšli naprej. Najprej smo obiskali muzej, v katerem so bili prikazani stroji za obdelavo zemlje iz starih časov. Učiteljica Milena nam je tam vse dobro razložila, moram pa priznati, da je bilo tam tako zelo mrzlo, da se mi je zanohtalo. Nato smo si ogledali staro učilnico ter črno kuhinjo. Potem smo obiskali kostnico. Oh, verjetno se vam v domišljiji prikazuje kostnica kot nekakšna strašna soba, polna kosti in človeških organov, stara klet. Nekateri se nad tem že zgražate, drugi komaj čakate, da starši privolijo ogled te»kleti«. Ampak vas moram razočarati. Kostnica ni ne strašna, stara, polna kosti in organov, ampak je mogoče samo malo srhljiva, drugače je pa zelo zanimiva. Od učiteljice Milene smo izvedeli, da je kostnica pravzaprav grob, v katerem je kar veliko človeških kosti. Od 12. do 17 stol. so vaščani vsakega umrlega položili v to kostnico, po 17. stoletju se je to»na srečo«ukinilo in so podrli ogromno kostnic po Sloveniji. Ampak ta kostnica je ostala skrita in je niso mogli podreti. Ker so se kosti razkrajale, je nastal prah, ki so ga nato tudi odstranili. Kosti so bile takrat zelo nametane in so zavzemale veliko prostora, zdaj pa so zložene na en velik kup in okrog tega kupa je steklo, da ljudje kosti slučajno ne bi prijemali, saj so zelo krhke. Nastopil je trenutek, ko sem morala v kostnico. Sprva sem se bala, kaj lahko pričakujem tam noter, ali me bo kaj napadlo ipd. Ampak me sploh ni bilo strah. Ko sem prišla iz kostnice, sem bila prav začudena, da so se te kosti ohranile tako dolgo, kajti od tega je minilo najmanj 1000 let! Po obisku v kostnici smo se vsi odpravili nazaj proti domu Ajda, jaz pa mislim, da mi bo v spominu za vedno ostala prav kostnica iz Libelič! Sara Pristovnik, 7. a

89 DOMAČA NALOGA Domača naloga je prava nadloga, kako je nadležna in kako je brezvezna. Je prava mora, ki te mori, ponoči se težko prebudi. Ko nimamo domače naloge, smo prave nadloge, zelo smo razigrani, saj smo preveč naspani. Hana Sodin in Paulina Cartl, 6. b

90 Domišljijska bitja Domišljijska bitja pojavljajo se v sanjah, so črna, brez svetlobe. Ko se zbudimo, nimamo več spomina nanje, saj so dejanski prikaz grdobe. Če kdo ta bitja vidi v resničnosti, krutost ga oblije. Pred njimi še sonce se skrije, ker en pogled lahko ga ubije. Ta bitja vedno so hudobna, včasih malo, včasih več, bolj kot moj sošolec zlobna, le princ si z njimi upa vihteti meč. Imajo nadnaravne moči, vse se jih boji, nihče jim ne grozi, še policist jih ne lovi. Simon Lončarič in Tilen Založnik, 6. b

91 ČUDNI LJUDJE Zdaj sem jaz, si tudi ti, smo mogoče vsi že srečali te čudne ljudi. Ljudi, ki govorijo, se lepo smejijo, in nikoli ne veš, kdaj ti kaj slabega želijo. Gledajo te v oči, božajo dlani, ko pa te ni, pa te "oberejo" do kosti. Korina Gašparič, 9. a Jaz sem že srečala te ljudi, brez sonca na obrazu, brez ljubezni v srcu, so kot kamen, ki duši. BISTRIŠKI TEK V nedeljo, , je bil bistriški tek v Slovenski Bistrici. Tja sem šel s prijateljem Filipom. Med gledalci je bilo veliko otrok iz vrtca, učencev in učenk iz šole, starejših občanov Tekmovalci smo se zbrali pred športno dvorano, kjer smo dobili startne listke. Ko smo šli na start, so se že otroci iz vrtca pripravljali na začetek teka. Za njimi so pa potem tekli še učenci iz šole. Potem ko so progo pretekli še učenci in učenke iz 4. in 5. razreda, smo se že pripravljali učenci in učenke iz 6. in 7. razreda. Preteči smo morali 1300 metrov. Tekli smo za šolo, ob reki, pred gradom in potem proti cilju. Medtem ko sva midva s Filipom tekla, so moji starši navijali zame. Moj prijatelj je bil na koncu 10., jaz pa 8. Tudi gledalci so med tekom navijali in lahko so tudi kupovali izdelke, ki so bili razstavljeni na stojnicah. Po koncu tekmovanja smo pa šli domov. Vitan Šlamberger, 6. b

92 KULTURNI DAN V soboto, , smo se učenci devetih razredov odpravili na Pohorje, na Osankarico. Ko smo prispeli, nas je pričakal naš vodnik po muzeju. Sprva nam je razložil, kaj bomo danes počeli. Najprej si je odšel 9. a ogledat desetminutni film o Pohorskem bataljonu, ki je bil najboljša vojaška enota na Pohorju. Sprva so se Nemcem zelo dobro izmikali, a so padli vsi partizani. Bili so slabše opremljeni, nemške puške so bile bolj kakovostne in Nemci so bili močnejši. Poveljnik Pohorskega bataljona je bil Alfonz Šarh - Iztok, po katerem se danes imenuje glavni trg v Slovenski Bistrici. Nato smo se z 9. b zamenjali. 9. a je odšel na razstavo, 9. b pa si je ogledal film. Na razstavi smo videli slike in imena padlih borcev, obvestila Nemcev o zaprti zemlji, razne propagande, prihod nemške vojske v Maribor, slike trupel pohorskih borcev, bivališča, v katerih so spali partizani itd. Najbolj me je osupnila zgodba o sinu Alfonza Šarha, ki je že čisto ob koncu boja splezal na drevo in ustrelil nemškega oficirja v vrat, ki je nato umrl. Osupnila me je hrabrost, s katero so se borile tudi ženske. Bile so odlične borke, hrabre borke, ki so se borile do poslednjega izdiha. Navdušila me je hrabrost in pogum, s katerim so se borci borili do zadnjega, čeprav so bili dosti šibkejši. Umrli naj bi s hrabrim izrazom na obrazu. Zatem, ko so jih Nemci pokončali, naj bi se ti izživljali nad njimi, odrezali naj bi jim prste in jim pokradli vse, kar je bilo vredno (predvsem zlatnino). Po končanem ogledu razstave smo pomalicali in se nato odpravili na samo bojišče Pohorskega bataljona, ki je nedaleč od Osankarice. Po nekajminutni hoji smo pred sabo zagledali slovensko zastavo in ploščadi. Na glavni ploščadi, nad katero visi slovenska zastava, je tudi spomenik, posvečen vsem padlim borcem. Njim v čast sta sošolki Tamara in Larisa recitirali pesmi, nato pa smo na spomenik odložili še cvetje in sveče. Na teh ploščadih so bile tudi zvezde, izdelane iz smrekovih storžev. Vsi smo si borbo pred očmi nekako predstavljali. Streslo nas je ob misli, da stojimo točno na tem mestu, kjer je padlo toliko pogumnih mož in žensk. Vsi smo se zamislili. Nato smo se odpravili nazaj proti Osankarici. Spotoma smo nabrali še nekaj jurčkov in sivk ter se pogovarjali o drugi svetovni vojni. Vsi smo si želeli, da se kaj takšnega nikoli več ne bi zgodilo. Bili smo ponosni na Bohorski bataljon, ki se je pogumno žrtvoval za ljudstvo. Urška Pristovnik, 9. a

93 OBISK GASILSKEGA DOMA V sredo, , smo v okviru dejavnosti ob tednu otroka obiskali gasilski dom. V šolo smo prišli ob Nato pa smo imeli prvo uro po urniku in se ob 9.05 (približno) odpravili v gasilski dom Slovenska Bistrica. Tam so nam sedmošolcem prikazali, kaj storimo, če se nam vname olje na štedilniku. Pokazali so nam tri načine. Pri prvem načinu ugasnemo plin in previdno pokrijemo s pokrovko ogenj. S pokrovko si zaščitimo roko in jo nato položimo na ponev. Ker smo ognju odvzeli zrak, je nehal goreti. Lahko vzamemo mokro krpo in jo ožamemo, nato pa jo previdno položimo na ponev, pri tem pa prav tako ugasnemo plin. Čez nekaj časa pa vzamemo krpo in ogenj spet neha goreti, ker smo mu odvzeli zrak. V tretjem primeru pa ogenj poškropimo s posebno snovjo in ogenj ugasne. Povedali in pokazali so nam tudi, s čim ne smemo pogasiti gorečega olja. Z vodo. Če z vodo poškropimo ogenj, se olje lahko raznese še drugam. Nato so nam še razkazali gasilski avto in njegovo opremo. Ogledali smo si ploščo, ki na videz ni nič posebnega, ampak lahko z njo dvignemo 25 ton za 30 centimetrov. To pa je nekaj. Pokazali so nam še razpihovalnik dima in kamero za gledanje. Ko se nič ne vidi zaradi dima, s to kamero lahko vidijo ponesrečence. Za konec pa so prikazali še, kako lahko razrežejo avto s posebnimi škarjami. Ta dan mi je bil všeč in upam, da bomo tudi v bodoče imeli še več tako zanimivih dni. Valentina Vavdi, 7. a

94 MASOVNA NESREČA V SLOVENSKI BISTRICI V četrtek, , smo se učenci 9. a razreda zjutraj zbrali v šoli. Tega dneva smo se že zelo veselili, saj smo bili glavni ponesrečenci velike prometne nesreče v Slovenski Bistrici. Najprej nam je učitelj razložil, kako bo potekal dan. Vsi smo postali zelo vznemirjeni. Nato smo odšli na malico. Po malici smo odšli do telovadnice, kjer bi nas naj namaskirali v krvave ponesrečence, a na žalost nas niso. Čez čas je k nam pristopil eden izmed glavnih gasilcev v Slovenski Bistrici, ki nam je dal napotke za naše delo. Razložil nam je, da obstaja le mala verjetnost, da bi se komu kaj zgodilo, a vseeno moramo biti previdni, saj je v avtobusu veliko stekla. Dobili smo še modre majice z znakom PGD Slovenska Bistrica in k nam se je pripeljal rešilec. Reševalec in reševalka sta nam dala izkaznice, na katerih je pisalo, kaj nas boli, kako se počutimo. Rekla je še, da naj dobro odigramo, da bo vse videti čim boljše. Jaz sem dobila najbolj 'brezvezno' izkaznico', kajti nič me ni bolelo, nič mi ni bilo, le malo sem morala biti prestrašena. Nato smo se po dveh lestvah spustili v avtobus. Moram priznati, da me je bilo po spuščanju v avtobus strah, da ne bi padla ali kaj podobnega. Ko sem se ozrla po avtobusu, mi ni bilo čisto nič jasno. Čisto sem izgubila orientacijo, kje je kaj, kajti avtobus znotraj izgleda čisto drugače. Sprva sem se usedla v sprednjem delu. Postalo mi je dolgčas, saj naj bi na reševalce čakali okoli uro in pol. V zadnjem delu avtobusa je bil tudi učitelj Valentin Strašek. Ker se je moj sošolec Aljaž zares poškodoval (urezal se je na steklu), sem mu morala poviti roko. Stala sem blizu Larise, ki je kričala na vso moč, odigrala je res fantastično. Nato so nas poslikali še fotografi in čez nekaj minut se je akcija začela. Začele so tuliti sirene, da mi je kar odmevalo po ušesih. Gasilci so se v avtobus prebijali na strehi in rezali so steklo pri vozniku. Tisti, ki nas nič ni bolelo, smo mirno odkorakali iz avtobusa, kjer se je začela prava gneča. Prišlo je ogromno gasilcev iz različnih krajev in bilo je veliko reševalnih vozil. Odpeljali so me k reševalki, ki mi je nadela nekakšno oranžno izkaznico s številko. Nato me je pogledala in z mano je bilo vse super. Seveda je bilo z drugimi resnično vse vredu, a v vlogi poškodovanca z nekaterimi prav nič ni bilo vredu. Moji sošolki Kristini se je namreč sesul levi prsni koš. Kmalu so prispele tudi delavke iz civilne zaščite, ki so pomagale pri mobiliziranju in povijanju. Nato so nas poslali

95 v zeleni sektor. Nekateri so bili v rdečem. Gasilec je mene in še nekaj sošolk odpeljal v gasilsko vozilo, kjer smo nekaj minut sedele. Nato smo odšle nazaj na prostor, kjer smo bile prej, nekaj težje poškodovanih pacientov se je že vrnilo. Pripeljali pa so tudi policijske pse, ki so morali izslediti povzročitelja nesreče, ki je pobegnil. Našli so ga pri potoku. Kmalu zatem se je akcija končala. Na ogledu sta bila tudi babica in dedek, ki sta mi povedala, da se je učitelj Miran Lovrenčič zelo pritoževal nad vonjem odej, s katerimi je bil pokrit, saj je bil mrtev. Zelo sem se smejala tudi temu, da je en gasilec odtrgal rožico in mu jo dal na odejo. Ali pa temu, da je gasilec rekel :»Eh, učitelj je, pusti ga tukaj.«akcija je šla proti koncu in gasilci so podali le še poročilo. Nekaj minut smo še stali in čakali, če bi nas gasilci slučajno odpeljali v gasilski dom, a smo se nato sami odpravil tja, kjer smo dobili toplo malico in pijačo. Kaj naj rečem? Reševalna akcija je z naše strani uspela, saj so nas gasilci pohvalili, da smo odigrali svojo vlogo super in po prizorišču nismo tekali kot kokoši brez glav. Naslednji dan nas je učitelj tudi sam zelo pohvalil, videti je bil zelo ponosen na nas. Upam, da se bo takšna vaja še kdaj odvila, saj je zares poučna. Urška Pristovnik, 9. a NORA VOŽNJA V soboto smo se zbudili ob treh zjutraj. Začeli smo se pripravljati, saj smo odšli v zabaviščni park Gardaland z mojo sestrično Ano, sošolko Dašo, njenim očetom in z mojima staršema. Ob štirih zjutraj smo po napornem pripravljanju odšli na avtobusno postajo, kjer smo čakali avtobus. Vsi smo še bili zaspani. Avtobus je končno prišel. Peljali smo se proti Gardalandu. Vožnja je trajala sedem ur. Ko smo prispeli v Gardaland, je bilo tam zelo toplo in sončno vreme. V notranjosti parka nismo vedeli, kam bi odšli, saj je bilo veliko norih atrakcij. Malo smo se razgledali. Na velike vlakce smrti nismo odšli, ker nas je bilo malo strah. Ogledali smo si zemljevid. Našli smo vlakec, ki ni bil tako strašljiv. Imenoval se je Mamut. Čakati je bilo treba 30 minut. Ker smo nanj odšli zgodaj zjutraj, še ni bilo velike gneče. Bili smo malo radovedni, kako to izgleda. Ko se je vlakec peljal nad nami, sem si mislila:»ojoj, kam gremo!«bilo me je malo strah. Ko pa sem pred nami videla petletne otroke, sem si mislila:»pa saj ne more biti tako hudo.«tistih trideset minut je teklo zelo hitro in na vrsti smo bili mi. Z očetom sva

96 sedela skupaj. Za nama sta sedeli Ana in mama, pred nama pa Daša in njen oče. Nič nismo razumeli, saj so govorili italijansko. Vlakec se je začel premikati in odpeljali smo se. Navzgor je vozil zelo počasi, ko smo prišli na vrh, pa se je z veliko hitrostjo odpeljal navzdol. Začeli smo kričati. Vse se je treslo. V mislih smo upali, da ne bomo padli dol. Vlakec se je skoraj ustavil in sledil je drugi hrib, ki je bil večji. Spet smo se odpeljali po hribu navzdol. Sledili so ovinki. Ko se je vlakec nagnil, sem mislila, da bom padla ven. To se na srečo ni zgodilo. Zmanjkalo nam je glasu. Sledil je še tretji hrib, ki je bil največji. Peljali smo se navzgor, skozi jamo in spet ovinki.»le kdaj se bo to končalo?«sem si mislila. Vlakec se je ustavil. Bili smo brez glasu in čisto razkuštrani. Pogledali smo sliko, na kateri smo bili zelo čudni. Vseeno smo jo kupili. Odšli smo še na druge vlakce, ampak nobeden ni bil tako super kot Mamut. Še danes se spominjam najboljšega vlakca v Gardalandu. Nuša Grifič, 6. b IZLET V GARDALAND Za poletne počitnice smo namesto dopusta na morju šli v Gardaland. Izlet je bil organiziran z avtobusom, kar mi ni bilo najbolj všeč. Ko smo nekaj časa hodili po pravljičnem mestu in se vozili z raznimi vlakci smrti, vrtiljaki in podobnim (moja mama se ni najraje vozila z njimi), je moj oče predlagal, da bi jaz in on šla na Blue tornado. Ko smo prišli do mesta največjega in najbolj groznega vlaka smrti v Gardalandu, sem samo pogledal na kolono in rekel očetu, da vožnja zame odpade. Ko sem videl, kakšna grozna vožnja je, mi je postalo slabo že, ko sem jo gledal od daleč. Takrat sem imel le osem let in tako ali tako me ne bi spustili čez ograjo. Ob vhodu sem predlagal, če bi šli na hišico na drevesu, ki je bila velika kot sekvoja in narejena iz plastike. Vsi smo šli z dvigalom navzgor in se ustavili v sobi, kjer se je pojavil zelen zmajček z rdečo pričesko in govoril nekaj po italijansko. Seveda ga nisem razumel in nisem vedel, kaj me čaka. Odprla se je še

97 ena soba, v kateri so bili sedeži kot v kinu. Vsi smo se posedli in zaslišal se je glasen:»pi!!!«naenkrat smo bili na zibelki, ki se je vrtela okoli in okoli. Bil sem zelo šokiran. Potem so se odprla vrata in bili smo na drevesni hišici. Od tam je bil zelo lep razgled na mesto. Z dvigalom smo se spustili navzdol. Tako je bilo konec moje pustolovščine v zabaviščnem parku. Matevž Koren, 7. a ČEBELARSTVO Ekskluzivni intervju z znanim čebelarjem Francem Odrem. Človekom, ki je prvi na svetu naredil penečo medico! 1. Kdaj ste se začeli ukvarjati s čebelarstvom in kdo vas je zanj navdušil? S čebelarstvom sem se začel ukvarjati pred šolo. Najprej sem gojil čmrlje, ko pa sem se s temi spoprijateljil, sem dobil svoj prvi roj čebelic. Zanj so me navdušili starši, še posebej mama! 2. Katere vrste čebel imate? Kakšne so njihove lastnosti? V Sloveniji živi avtohtona vrsta čebel, ki jo imenujemo Kranjska sivka ali Apis mellifera carnica. Je ena izmed najbolj pridnih, varčnih in mirnih čebel. Prilagojena je na naravne pogoje življenja v Sloveniji. 3. Katere medene izdelke proizvajate in na katerega ste najbolj ponosni? Moj osnovni pridelek je med. Pridelujem še cvetni prah oziroma izkopanec, čebelji vosek in propolis. Iz medu pa pridelujem še: mešanico medu, cvetnega prahu in propolisa, tako imenovan cvet med, ki ga pridelujem edini v Sloveniji. Ponosen sem tudi na izdelavo medenih alkoholnih pijač. Izdelujem medico, medeno žganje, medeni liker in penečo medico. Penečo medico izdelujemo po šampanjski metodi, prvič sem jo s še nekaj drugimi čebelarji izdelal leta 2005 kot prvi na svetu. Pridelujemo jo samo v Sloveniji.

98 4. Koliko in katere vrste medu pridelate na leto? Običajno pridelam tri vrste medu. Cvetlični med, kostanjev in gozdni med. Količina je odvisna od čebelarske letine in števila čebeljih družin. Pridelam od 1,5 tone do dveh in pol ton medu. 5. Kako pa med sploh nastane? Kaj vse je potrebno za ta postopek? Med pridelajo čebele iz nektarja (cvetlični med) in iz mane (gozdni med). Te sladke sokove, ki jih čebele nabirajo v naravi v svojih medenih golšah in kasneje v satnih celicah, zgostijo in obogatijo z izločki svojih žlez. 6. Koliko in kje imate panje? Se selite iz lokacije na lokacijo? Imam 3 stojišča, na katerih imam skupno od panjev, včasih tudi nekaj več. Lokacije so stalne in sicer v Kalšah, na Klopcah in v Sesteržah. 7. So vaše čebele kdaj bolne? Glavni problem ohranitve čebel je varoja, zato je potrebno vsakoletno večkratno zdravljenje čebeljih družin. 8. S čim jih hranite? Za zimsko zalogo hrane uporabljam sladkor. Poleti pa se hranijo same, torej uživajo med, vodo in cvetni prah. 9. Kaj je največji problem slovenskih čebelarjev? Največji problem je zajedavec varoja, ki v primeru nepravočasnega zdravljenja lahko uniči čebelje družine. Tudi strošek za nabavo sladkorja ni zanemarljiv. 10. Kaj vam je pri čebelah najljubše? Živeti s čebelami in ob njih je zame poseben privilegij tistih, ki jim to nekaj pomeni. Je večno nedokončana zgodba in navezanost na naravo. 11. Zakaj se ukvarjate s čebelarstvom? Nekoč sem se z njimi ukvarjal zaradi ekonomskih potreb, sedaj pa bolj za hobi in sprostitev. 12. Mislite, da je v Sloveniji dovolj čebelarjev in da ljudje cenijo njihovo delo ter delo čebel?

99 Slovenija je sorazmerno dobro (že zaradi bogate tradicije) pokrita s čebelarsko dejavnostjo. Dobro bi bilo, da bi se za čebelarstvo odločilo več mladih. Glede pomembnosti čebelarjenja za naravo pa so ljudje v glavnem še premalo ozaveščeni, da bi primerno cenili to dejavnost. 13. Vemo, da čebele umirajo. Imate kakšno priporočilo, kako naj ljudje to preprečijo? Čebele so prvi pokazatelj strupov v naravi. Z bolj odgovorno uporabo strupov lahko ljudje pomagajo čebelam preživeti, dolgoročno pa pomagajo tudi sebi. Ana Germ, 8. a POČITNICE V BUTALAH Ime mi je Modrijan Cvetko in živim v mestu Modrijan. Letošnje leto so se starši odločili, da me pošljejo na počitnice k sorodnikom v Butale. Ko sem prišel, so me toplo sprejeli medse in naslednji dan se je začelo. Videl sem, da upravičeno govorijo, da so Butalci neumni. Tuhtali so, kako bi širili cerkev. In kaj so storili, okoli cerkve so nasuli gnoja, da je smrdelo kot v hlevu. Komaj so končali s to neumnostjo, so se že domislili nove. Nekega dneva pa smo s teto in stricem odšli na sprehod po Butalah. Bila sta tako ponosna na Butale, da se je videlo daleč naokoli. Ampak po resnici povedano, je naše mesto dosti lepše. No, ko smo prišli do lepega parka, smo se odločili sprehoditi po njem. Stric in teta sta mi želela razkazati lepoto Butal. Blizu parka je bilo prelepo jezero, take nežno modre barve. Stekel sem k jezeru, da bi si ga od bliže pogledal. Zagledal sem župana, ki se je sončil ob jezeru. Zato pristopim k njemu in ga povprašam, čemu leži tu, če sploh ni sonca. Župan pa mi odgovori:»fant, če ne veš, je takrat, ko se vreme pripravlja na nevihto, najboljše ležati in se sončiti.«zelo sem se začudil, ker se mi tisti trenutek ni zdelo primerno ležati tu. Zato sem rajši odšel k teti in stricu in smo se odpravili domov. Sčasoma so mi Butale prav prirasle k srcu. Če bom še lahko, bom z veseljem odšel v Butale k teti in stricu. Sara Pristovnik, 7. a

100 IZGUBLJENA PAMET Zdravo, sem Štefko in sem privatni detektiv za Butalce. No, iz naslova ste lahko že razbrali, da je nekdo izgubil pamet. Kdo jo je izgubil? Butalci seveda. Nekega dne so me zato prosili za pomoč pri iskanju pameti. Začel sem iskati. Pretaknil sem vse kotičke in našel dokaze. Iz dokazov sem sklepal, zakaj je pamet izginila in o tem takoj obvestil župana. Rekel sem:»izgubili ste pamet, ker niste z njo ravnali, kot bi mogli, zato se je odločila oditi drugam. Če mi plačate več, vam jo pripeljem nazaj.«župan in Butalci so se strinjali, mi plačali, jaz pa sem odhitel za pametjo. V sosednjem mestu sem si izposodil sod, v katerega sem ulovil dve miši ter ga odnesel v Butale. Župan je bil presrečen, prav tako tudi jaz, ker sem dobil več denarja. Butalci pa še danes mislijo, da imajo v Butalah ogromno pameti, ker je miši čedalje več. Sara Pristovnik, 7. a Urške v današnjem času Na vsaki šoli je polno spletk. Tudi na naši. Pred nekaj leti sta v neko šolo v Ljubljani hodili dve bogati razvajenki. Ime jima je bilo Zala in Urška. Obe sta bili zelo lepi in nadvse zaželjeni med fanti. Imeli sta veliko nepravih prijateljev, veljali sta za nerazdružljivi in povsod sta tičali skupaj. Radi sta širili spletke, se oblačili po zadnji modi in imeli oblačila, čevlje in različne naprave samih dobrih znamk. Najljubši jima je bil Chanel. Pomembna sta jima bila le izgled in denar. Veliko fantov je želelo hoditi z njima, vendar sta bili tako samovšečni, da sta mislili, da bosta pri svojih petnajstih letih z letalom odleteli v Hollywood in si tam poiskali kakšnega fanta in uspeli kot igralki, manekenki ali pevki. Bližal se je čas valete in Žan ter Mark, ki sta bila največja frajerja na šoli, sta se odločila, da punci vprašata, če bi z njima plesali. Za to sta morala zbrati veliko poguma, saj sta punci do zdaj zavrnili že kar 10 fantov. Druge punce, ki so bile seveda na njiju ljubosumne, so se čudile, zakaj fantje še vedno obožujejo Zalo in Urško, ko pa se obnašata kot dva ošabna petelina in ne marata nobenega. Tako sta fanta prišla do njiju in ju vprašala. Vzvišeno sta ju pogledali in seveda odklonili. Saj sta mislili, da je valeta nekaj brezveznega in da sta preveč kul, da bi se je udeležili. Tako razmišljanje ni bilo dobro zaradi tega, ker je ravno tisto leto ravnateljica valeto razglasila za dogodek, ki se ga morajo udeležiti vsi učenci devetih razredov. Na to Zala in Urška nista bili pripravljeni in na valeti, ko sta plesali druga z drugo, sta doživeli svoj prvi poraz. Mark in Žan sta plesala z drugima puncama. Ker sta ju Urška in Zala zavrnili, pa sta se odločila, da jima

101 bosta nekako uničila sanje. Saj sta onidve s svojim obnašanjem uničili njihove šolske dni. Tako sta ju, ko sta punci nakupovali še zadnje stvari pred odhodom v Hollywood, ugrabila. Preoblekla sta se v tajna agenta in se jima zlagala, da ju bosta spravila na modno revijo na londonskem tednu mode, če gresta z njima na fotografiranje v Maribor. Seveda sta takoj privolili in začeli vreščati. Ko so se pripeljali v Maribor, sta ju fanta zaklenila v avto. Punci sta ju čakali približno eno uro in se pogovarjali o tem, kako bo v Londonu. Takoj sta pozabili na avdicije v Hollywoodu, ki bi jih imeli v tem tednu in se na njih zelo pripravljali celo življenje. Po eni uri je Zala pomislila, da bo starše zanju skrbelo in obe sta jih želeli poklicati. Vendar njunih telefonov ni bilo nikjer. To se jima je zdelo čudno, saj sta ju, ko sta prišli v avto, še imeli. Vse jima je začelo malo smrdeti, saj sta na tako imenovana agenta čakali že dve uri. Nenadoma se je nekdo le prikazal. Vendar to nista bila agenta, dobro sta prepoznali fanta, ki sta ju zavrnili na valeti. Mislili sta, da sta to njuna odrešitelja in začeli tolči po vratih avtomobila. Fanta pa sta odklenila avto, se brez besed usedla vanj in odpeljali so se. Punci sta bili prestrašeni in začeli sta jokati. Fanta sta avto ustavila pred neko staro kolibo v gozdu, ko je bila že noč. Puncama sta v usta zatlačila nogavico in ju privezala na posteljo. Povedala sta jima resnico, zakaj sta bili ugrabljeni. Rekla sta jima, da sta staršem sporočila, kje sta, da ne bodo skrbeli ter da naj v tem tednu, ko bosta tu noter, razmislita o svojem obnašanju in o tem, zakaj nista imeli pravih prijateljev. Pustila sta ju sami. Punci sta razmišljali, jokali, obžalovali Fanta sta se čez en teden vrnila in jima dala hrano in pijačo. Punci sta bili šokirani. Uničila sta jima sanje, vendar ju nista sovražili, v bistvu sta jima postajala všeč. Spoznali sta, da denar, izgled in lepe obleke niso vse, da sta pomembni tudi ljubezen in dobrosrčnost. Mark in Žan sta ju popolnoma spremenila. Zdaj njune sanje niso bile uspeti v Hollywoodu, temveč si ustvariti družino in ob sebi imeti ljudi, ki ju bodo imeli radi. Čez pet let sta se punci z Markom in Žanom poročili. Imeli so skupno skromno poroko, ki se je zaključila z zabavo na plaži pod luno in zvezdami. Obe sta končali šolo, se zaposlili kot zdravnici za otroke in postali ambasadorki Unicefa. Za zmeraj sta ostali najboljši prijateljici. Ana Germ, 8. a PREROKBA Pred leti je v Ljubljano prišla stara vedeževalka, ki je vsakemu znala napovedati prihodnost. To je bila seveda prava atrakcija. Vsi stari in mladi so hoteli vedeti, kakšna bo njihova prihodnost. Vsi so hodili k tej starki. Tudi deklica Urška je hotela iti, vendar ji starši niso dovolili, ker so menili, da se to ne spodobi. Urška pa je bila trmasto in svojeglavo dekle, ki svojih staršev sploh ni poslušalo, zato je vseeno odšla k vedeževalki. Ta ji je z veseljem napovedala njeno prihodnost. Napovedala ji je, da bo zelo bogata in pametna. Rekla ji je, da bo imela veliko možnosti za možitev in da bo veljala enkrat za najlepše dekle v Ljubljani in naokoli. Opozorila pa jo je tudi, da jo bo doletela kazen, če bo postala preveč vzvišena. Urška je to zadnje opozorilo kar preslišala, saj ji je njena prihodnost bila zelo všeč.

102 Urška je odraščala in z leti se je uresničila starkina prerokba pa tudi njeno opozorilo. Urška je postala zelo lepa, bogata, ampak tudi vzvišena in samovšečna. Zato jo je doletela velika kazen. Odnesel jo je povodni mož in ji vzel vse, kar je imela. Vzel ji je njeno lepoto, denar in tudi njeno samozavest. Odpeljal jo je v svoje kraljestvo, kjer mu je morala do konca življenja v vsem ustreči. Tina Kovač, 8. c NAJBOLJŠI PRIJATELJICI S sošolko Rebeko sva že od nekdaj najboljši prijateljici. Druživa se že od vrtca, torej že zelo dolgo. Rebeka je zelo zabavna in duhovita oseba. Vedno je prijazna in pripravljena pomagati. Včasih pa zna biti tudi zelo občutljiva. Zaradi njene občutljivosti sva se že velikokrat sprli, vendar sva se vsakič tudi pobotali. Najini spori niso trajali dolgo časa, saj nisva mogli ena brez druge. Do tistega dneva. V tistih dneh se je Rebeka vedla zelo čudno in malce nesramno do mene. Imela sem občutek, da je name jezna, vendar nisem imela pojma, zakaj bi bila. Nekaj dni se na njeno čudno vedenje nisem več ozirala, ker sem mislila, da ima enostavno slabe dneve. Po enem tednu nisem več vzdržala, kako me je gledala in kako se je z mano pogovarjala, kot da sva se komaj poznali. Šla sem do nje in jo vprašala, kaj je vzrok njenenga obnašanja in zakaj je jezna name. Ona pa mi je le rekla:»nisem jezna.«nato je odšla. To me je zelo ujezilo, saj sem vedela, da je jezna, pa tega ni priznala. Takšno vedenje mi gre grozno na živce in ona je to vedela. Še tisti večer sem jo poklicala, ker sem končno hotela razčistiti, kaj se dogaja. Klicala sem jo najmanj desetkrat, pa se še kar ni oglasila. Jaz pa nisem odnehala. Naposled se je končno oglasila in z zdolgočasenim glasom vprašala:»kaj je? Rekla sem ji, naj mi končno pove, kaj se dogaja in zakaj je name jezna. Nekaj časa je bila tiho, potem pa je izdavila:»zadnje čase se sploh ne družiš z mano, očino so ti drugi bolj pomembni. Neprestano se norčuješ. Če se nočeš družiti z mano, se ti ni treba. Tako ali tako te ne potrebujem.«res je, da se zadnje čase nisva družili zaradi njenega obnašanja. Res je tudi, da sem velikokrat rekla neke stvari v šali in jih nisem resno mislila. Vse to me je prizadelo, saj me je poznala že od otroštva. Najbolj me je prizadelo to, da je rekla, da me ne potrebuje. Vedno, ko je potrebovala pomoč, sem bila ob njej. Vedno! Pa če je imela problemev družini s fanti. Vse sva počeli skupaj. Ona pa mi reče, da me ne potrebuje. Hitro sem se zbrala in ji vsa objokana odgovorila:»dobro, če me ne potrebuješ. Veš, tudi jaz te ne!«to sem rekla bolj iz ponosa kot po resnici. Seveda sem jo potrebovala, vsak potrebuje svoje prijatelje. Od tistega dneva se dolgo nisva pogovarjali. Preprosto sva se ignorirali. Tiste dni sem bila žalostna, saj nikomur nisva mogla povedati stvari, ki so me razveselile. Ker sem bolj trmaste narave, pa se ji tudi opravičiti nisem hotela, saj je ona začela prepir. Najin spor je trajal do

103 dneva, ko sva skupaj morali narediti plakat pri meni doma. Sprva sva se čudno gledali, potem pa sva obe naenkrat padli v smeh in se objeli ter se tako nekako opravičili druga drugi. Preostanek dneva sva se smejali, kakšni trapi sva bili. Obljubili pa sva si tudi, da se to ne bo nikoli več ponovilo. Tina Kovač, 8. c Lambergarjevo pismo Dunaj, Draga Mojca! V petek mi je cesarski sel z Dunaja prinesel pismo, v katerem me je cesar prosil, da bi šel k njemu in se spopadel z izzivalcem Pegamom. Bil sem malo presenečen, ker tega nisem pričakoval. Odločil sem se, da mu priskočim na pomoč. Preden sem šel, mi je mama povedala, da ima Pegam tri glave in mu moram odsekati srednjo. Za ta nasvet sem bil svoji pametni in modri mami zelo hvaležen. Dala mi je tudi konja, ki je bil sedem let let v hlevu deležen najboljše oskrbe. Prišel sem na Dunaj. Prvič sem se srečal s troglavim Pegamom. Bil je zelo prepričan v svojo zmago. Bil je zelo samozavesten in nesramen. Niti malo mi ni bil všeč. Dogovorila sva se, da bo dvoboj potekal na polju, da bodo izid lahko videli vsi Dunajčani. Najin dvoboj se je začel. Gledala sva si iz oči v oči in si zdirjala nasproti. Samo dotaknila sva se in nobenemu ni bilo hudega. Ustavila sva se in se začela zbadati. Pegam je rekel nekaj o tem, da bo moj konj ostal sam, ko me ne bo več. Takrat sem prvič pomislil, kako bo izid dvoboja vplival na tiste, ki jih imam rad in postalo mi je hudo. Te misli sem hitro pregnal in Pegamu vrnil zbadljivo pripombo. Na posledice pa raje nisem več mislil in niti nisem imel časa, saj se je dvoboj nadaljeval. Začutil sem adrenalin in samozavest, trenutek za tem pa bolečino in nekaj toplega na mojih oblačilih. Bila je kri. Bil sem ranjen, a ne tako, da bi moral končati z dvobojevanjem. Zbral sem se in s Pegamom sva si še zadnjič zdirjala nasproti. Ciljal sem srednjo glavo in jo zadel. Dvoboj je bil odločen. Na mojem meču je bila Pegamova srednja glava. Vsi navzoči so podivjali. Bili so presrečni, da sem Dunaj rešil pred zlobnim Pegamom. Vsem sem ponosno kazal poraženčevo glavo, ko je do mene pristopil

104 cesar. Vprašal me je, kaj si želim za nagrado. Točno sem vedel, da hočem tri gradove, ki stojijo na Kranjskem. Cesar mi je rad ustregel. Ko sem se vesel vračal domov, pa sem si obljubil, da bom cesarju spet priskočil na pomoč, če me bo še kdaj potreboval, ker nimam razloga, da ne bi pomagal človeku v stiski. Čim prej mi piši o svojih dogodivščinah! Čao Dana Kocijančič, 7. a Krištof Dunaj, Zdravo Andrej! Ta teden sem doživel nekaj res posebnega, kajti cesar me je povabil na dvor, da bi se spopadel s hudobnim Pegamom. Sporočilo mi je poslal preko svojega služabnika. Imel sem zelo slab občutek, ker je pisalo, da je Pegam zelo močan in samozavesten. To sem povedal mami. Dala mi je nekaj napotkov, kaj so njegove šibke točke. Rekla mi je, naj zadenem sredinsko glavo. To sem tudi upošteval. Pripravil sem si konja in se pogumno podal na pot. Ko sem prispel na Dunaj, me je cesar že čakal. Povedal mi je, kje je Pegam. Rekel je, naj se začne dvoboj. A jaz sem rekel, da se greva borit na polje, da bodo vsi videli njegov poraz. On se je s tem strinjal. Drugi dan ob lepi rumeni sončni zarji sem si nadel oklep in se podal na polje. Tam me je Pegam že čakal. Eden od meščanov je to videl. Takoj je stekel k cesarju in mu povedal. Tako je dvoboj gledalo celo mesto. Rekel sem mu, da ima lepo čistega konja. On mi pa je zabrusil nazaj, da se naj pazim, ker bo moj konj izgubil jezdeca. S konjem je zdirjal proti meni. Jaz pa sem zdirjal naravnost proti njemu. Ko sva bila na razdalji 14 metrov, sem spustil sulico. Od strahu se mi je zatresla roka in sem ga zgrešil. Na srečo je tudi on zgrešil mene. Začel me je žaliti. Zato sem mu vrnil z zelo nesramno besedo, skoraj je počil od jeze. Drugič sva zdirjala drug proti drugemu. Ob tem trku se je nekdo poškodoval. Meni je iz ušesa pričela teči kri. Sedaj sem se tako razjezil, da sem mu srednjo glavo napičil na sulico. Meščani so vzklikali od sreče, da jih ne bo več preganjal hudobni Pegam. Z napičeno Pegamovo glavo sem šel do

105 cesarja. Vprašal me je, kaj hočem v zameno. Rekel sem:»tri gradove.«to se mi je tudi uresničilo. Pred dvobojem sem mi je zdel Pegam najmočnejši. Sedaj šele vidim osamljeno glavo na moji sulici. Cesarju sem rekel, naj mi sporoči, če me bo še kdaj potreboval. On se mi je še enkrat zahvalil, nato sem odšel domov. Pozdravček! Krištof Matic Lang, 7. a Draga mama! Dunaj, Včeraj, , sem prispel na Dunaj. Cesar me je lepo sprejel in me pogostil. Nato sem se odpravil na polje, da bi se spopadel s Pegamom. Tam je bilo zelo veliko ljudi. Pegam me je že od daleč začel zmerjati. Takoj sem videl, da bo težak dvoboj, saj je bil Pegam hudoben, samovšečen in s tistima hudičevima glavama prav strašen. Hvala ti za nasvet, kako ubiti Pegama. Če mi tega ne bi povedala, že ne bi zmagal. No, tako sva prvič pognala konja drug proti drugemu. A ob prvem udarcu se ni zgodilo nič. Tako se je spet začelo zmerjanje. On je meni govoril, kako me bo konj iskal po polju, ko bom mrtev. Jaz pa sem njemu lepo mirno povedal, da bo njegova žena že tako mlada vdova in tako sva si ponovno stekla naproti. Nekaj me je zmotilo in takrat je imel Pegam priložnost, da me ubije. A jaz sem se urno odmaknil in tako je šla njegova priložnost po zlu. Imel je tudi malo sreče, saj me je z mečem rahlo porezal. Ampak za takšnega junaka, kot si me ti vzgojila, to ni nič. Rekel sem si:»zdaj pa zares,«in sem pognal svojega konja. In ravno takrat sem se spomnil nate in to mi je vlilo poguma. Z mečem sem nameril Pegamu v srednjo glavo in jo odsekal. Glava je odletela po zraku, jaz pa sem jo ujel. Pegam je nato padel s konja in vse ljudstvo se je veselilo in rajalo, celo sam

106 cesar je skakal od sreče. Jaz pa sem z glavo na meču stekel čez ves Dunaj in nazaj. Cesar me je že čakal na polju in me vprašal, kaj si želim. Rekel sem, da bi rad, da bi bili tisti gradovi na Kranjskem v moji lasti. Cesar mi je to odobril in nato sem bil še bolj vesel. Zvečer, ko nisem imel kaj početi, sem premišljeval, kaj bom storil, če me cesar slučajno potrebuje še enkrat. Seveda mu bom pomagal. Bil sem ponosen nase, saj sem postal pravi junak. Poljubček! Krištof Matija Mlekuž, 7. a Dvoboj med Pegamom in Lambergarjem Začela bom takole, ker sem čisto pretresena nad tem, kar se je zgodilo. No, v šoli sem sedela in pisala. Pa nekaj čudno zaropoče. Vsi smo se spogledali, izmenjali nekaj besed in se vrnili vsak k svojemu delu. Ker iščem idejo za pisanje, pogledam skozi okno in vidim dva tipa, ki se gresta kavbojce. Eden skoči izza drevesa, drugi pa se spusti po lestvi iz helikopterja. Gledam ju čudno in onadva mene čudno. Nismo se dolgo gledali, ker je prišla učiteljica in mi rekla: Valentina, kaj pa si izgubila zunaj? Hitro se obrnem nazaj k zvezku. Pa se začne. Skrivaj ju opazujem. V roki imata pištoli in jih namerita. Mislim si samo: O, moj bog! Tipa se bosta pobila. Stopita drug k drugemu in začneta korakati vsak v svojo smer. Z živci sem na koncu prav tako kot učiteljica in dobim dodatno nalogo. Ampak morala sem videti končni rezultat. Z vrha smreke mi nekdo maha, prav tako iz druge strani. Na tleh pa sta dva pogumna fantiča na koncu svoje poti. Prvi tipček (na vrhu smreke) zakliče: Gremo Lambergar! Drugi pa zakliče: Dajmo Pegam! Torej, Pegam in Lambergar namerita pištoli in poči. Vendar sta malce zgrešila in eden je zadel v mogočni macesen, drugi pa v mogočno brezo. Tukaj je najbolj čudno to, da nihče ni slišal poka in vsega tega cirkusa. Bila sem zelo presenečena. Znova sta ponovila vajo in Pegamu je uspelo nekaj zadeti. Zadel je Lambergarja v desnico. Kri je začela curljati na vse strani.

107 Nadvse nagnusen prizor. Lambergar je pištolo prijel v levico in nameril. Ha, mislim, da je levica njegova srečna roka, saj je Pegama zadel v srce. Namesto krvi pa se je spremenil v prah. Bila sem zgrožena. Takoj po incidentu so vse pospravili in odšli vsak na svojo stran. Mislim pa, da sem ravnokar napisala nalogo, ki mi je nihče ne bo verjel. Valentina Vavdi, 7. a Robinzonovo pismo Nekje na otoku, Dragi pustolovec! Upam, da se ob branju tega pisma zavedaš, da v rokah držiš mojo prihodnost. Sem namreč Robinson Crusoe in preživel sem brodolom. Sedaj živim na samotnem otoku. Tukaj imam še kar dobre pogoje za življenje. Ampak mi je po 13 letih dokončno postalo dolgčas. Sicer normalno živim že 7 let. V morje si ne upam več, drugače bi že odšel. No, če si pri volji, daj to pismo kapitanu in me pridite iskat. Natančno ne vem, kje sem. Hvala že vnaprej! SOS Robinson Crusoe Valentina Vavdi, 7. a Zgodba o navigaciji in zaljubljencih Zgodba se začne z čisto običajnim parčkom. Bila sta navadno dekle in navaden fant. Torej, bila sta navadna. Živela sta kot v pravljici. Vendar se tudi v pravljicah kaj zalomi in ta ni bila izjema. Sprla sta se do zadnjega. Zato je fant odšel. Njegova mama mu je dala čarobno stvarco. Kazala je pot. Bila je kot elektronski kompas. Rekla mu je še:»sledi mu in pripeljal te bo na pravi kraj. «Fant ji je zaupal in šel je, kamor mu je velela navigacija. Obhodil je širni svet in videl dobre in slabe strani sveta. Naletel je tudi na par, ki se je močno sprl in

108 spomnil se je svoje najdražje. Pogoltnil je velik cmok in šel dalje. Potoval je tri leta. Na koncu pa je prišel v veliko mesto, polno neznanih ljudi. Navigacija ga je vodila k neki hiši na koncu mesta. Tam se je njegova pot končala. Ker se je spomnil materinega nasveta, je potrkal. Na vratih se je pokazala neznana oseba, ki je bila hkrati zelo poznana. Bila je njegovo nekdanje dekle. Skočila sta si v objem in si obljubila večno zvestobo. Živela sta srečno do konca svojih dni. Fant pa je še danes vesel, da obstaja navigacija. Valentina Vavdi, 7. a Skriti dnevnik najstnice Tine Dragi dnevnik! Ne misli si, da bom postala tvoja prijateljica, oboževalka ali pač kar postaneš, ko pišeš dnevnik. Dobila sem te za rojstni dan. Beda! In ne vem, kaj naj s teboj. Mama pravi, naj te popišem vsak dan! Zdajle mi sploh ni do pogovora s teboj. No prav, pa naj bo po tvoje. Ker sem lepo vzgojena, se ti bom predstavila. Sem Tina in na žalost se moram pisati Klobasalnik. Z mamo sem že govorila o tem pa mi je rekla le: "Ni ti treba skrbeti, saj imamo tako ali tako vsi smešne in čudne priimke!" Torej ostajam Tina Klobasalnik. Stara sem 15 let. Sem visoka in posušena (vsi tako pravijo, malo mi že presedajo). Hodim na gimnazijo v Maribor in zaradi tega sem še bolj jezna. Naj ti povem, kaj se mi je zgodilo že kar prvi dan. Torej, kot je že v navadi ta prvi dan na srednji šoli, samo učence 1. letnika popišejo z alkoholnimi flomastri. V glavnem, nekdo me je izdal. Mora me poznati. Ve zame. Preprosto ne morem verjeti svojim očem. Domov sem prišla čisto črna in rdeča in še kakšna barva bi se našla. Tako sem jezna na vse. Nakako se jim bom maščevala. Verjetno bom manjkala prvi šolski dan ali kaj takšnega. Pa saj imam dovolj časa v šoli za razmišljanje o tem. Tako, to bi bilo za danes vse. Oglasiti se moram prijateljici, ki vztrajno zvoni pri vratih. Takšno je življenje, ravno ko nekaj postaja zanimivo, mora nekaj drugega vse pokvariti. Tina

109 Dnevnik! Oprosti, čisto sem pozabila nate (se šele privajam). Tako dolgo sem se včeraj umivala in čistila, da sem danes čisto rdeča. Zadnjič mi je postalo lažje, da sem za hipec pomislila, da sva postala prijatelja. Ampak samo za hipec. Ne misli, da sva sedaj kakšna prijatelja. Če ti misliš to, potem kar pozabi! Ljudje bodo mislili, da sem zblaznela, da se prepiram z dnevnikom. Dejstvo je, da nisva prijatelja. Ne boš verjel, kaj se mi je zgodilo. Ugotovila sem, kdo me je izdal. Moja velika sovražnica Tamara. Po "naključju" sva se znašli na isti šoli, v istem razredu. Vsi na šoli jo imajo za boginjo. Vsi mislijo, da je: a) lepa (hahaha, šala meseca), b) zna s fanti (sploh ni pravično), c) ima okus za modo (če je to moda, da ves načičkan prideš v šolo, ne vem, kam gre ta svet), d) na vseh področjih je dobra (sploh ni res, v športu jo premagam, pa čeprav šport sovražim). Vendar je vse to res. Zakaj se mora to zgoditi meni? Torej, ker je vedela, kakšna zguba sem, je takoj naredila atentat name. Vsi so me popisali z alkoholnimi flomastri. Ona pa je domov prišla še bolj čista, kot je prišla. To pa samo zato, ker ji je ime Tamara in ker za njo ves čas hodi tisti mišičasti Primož. Kdo pa se mu sploh upa približati? Nihče! Tako da je pač ona svetišče vseh "pomembnežev" na šoli. Vedno se nekaj postavlja pred menoj. Reče mi na primer: "Oh, Tina ali nisi te majice imela oblečene že prejšnji teden?" Da, to je Tamara. Sedaj pa moram nehati, ker moram narediti še nalogo za matematiko. Tina Pomagaj, prosim! Že spet ne boš verjel, kaj se mi zgodilo danes. Danes smo imeli športno vzgojo. Tako ali tako jo sovražim, ni pa bilo treba še tega. Namreč vse skupaj se je začelo že v garderobi. Seveda Tamare ni bilo tam, ker ima svojo garderobo. Opazila sem, da imam na športnih hlačah madež. Upala sem, da ga Tamara ne bo videla. Pa ga je. Takoj je začela trobentiti, kako sem nerodna in kakšna "pujsa" sem. Zato me je ves čas gledala zviška. Danes smo ravno tekle na 100m. Jaz sem morala teči v paru ravno s Tamaro. Ker (nočem se hvaliti) sem seveda veliko hitrejša od nje, je bilo še bolj mučno. Šlo je za Tamarin ugled. Seveda

110 sem zmagala! Iz Tamare se je kar kadilo. Zato me je na poti v garderobo "pomotoma" spotaknila. Nenadoma se mi je stemnilo pred očmi in iz nosa sem mi je ulila kri. Znašla sem se na tleh. Takoj je pritekel učitelj športne vzgoje. Tamaro je poslal k ravnateljici zaradi nešportnega obnašanja. Mene pa domov, ker takšna ne morem biti pri pouku. Sedaj sedim doma in se sladko smejim Tamari, čeprav tudi to ni najbolj športno obnašanje! Jutri pa si ne upam v šolo, ker kdo ve, kako se mi bo maščevala Tamara. Valentina Vavdi, 7. a Solinar Samo Nekoč je živel solinar Samo, ki je bil mlad, delaven in močan mladenič. Nikoli se ni bahal in rad je pomagal drugim. Bil je skromen in veliko je garal. Garal je od zore do mraka. Plačo je imel bolj slabo, vendar je še vedno imel rad svoje delo in svoje življenje. Vsi, ki so ga poznali, so rekli, da je skromen in priden. Živel je v majhni in revni baraki ob morju. Zvečer je rad gledal sončne zahode, zjutraj pa sončne vzhode. Občudoval pa je tudi galebe, ki so vsak večer letali nad njegovo kočo. Krmil jih je s posušenim kruhom. Tisti čas pa je v bližnjih krajih potekala vojna. Bili so zares hudi časi. Vse obmorce so zbrali v večje enote, da bi pregnali sovražnika s svoje zemlje. Tisti čas pa je tam vladal sam cesar. S sovražniki se je želel pogovoriti, vendar zaman. Sovražnik je samo še bolj pritiskal na obzidje mesta. Vendar se tudi naši niso kar vdali. Vse dneve im noči so bili tam in stražili vsak milimeter svoje zemlje. Ampak je sovražnikom uspelo priti noter. Razvnel se je hud boj, v katerem je umrlo več sto vojščakov. Na koncu sta ostala le še tujec in Samo. Cesar pa je rekel: Pa naj se onadva pomerita med seboj. Tisti, ki zmaga, svoji domovini prinese zmago! Čez nekaj minut sta bila že oba pripravljena na boj. Tujec je bil gibčen in majhen, Samo pa velik in nič posebnega. Spopadla sta se. Tujec je Sama hotel premagati in spotakniti, vendar je padel sam. Hotel ga je udariti, pa se je sam udaril. Sedaj ga je udaril Samo. Tujec je zatulil od bolečine in se zgrudil na tla, kjer je tudi ostal. Samo se je šele zdaj zavedal svoje moči. Toliko truda, ki ga je vložil v delo, se mu je samo obrestovalo. Cesar je kar prekipeval od sreče in veselja. Zato je Sama vprašal, kaj si želi. Ta pa ni želel nič in je rekel samo: Zadovoljen sem s tem, kar imam, nočem nič več in nič manj. Valentina Vavdi, 7. a Volkodlakov dnevnik Dragi, stari dnevnik! Nekje v gozdu, No, prijatelj stari, kako si kaj? Jaz sem slabo. Zelo, zelo slabo. Moja mati je hudobna. Dobra, stari mati, ki me je hranila vsak dan, me je preklela v volkodlaka. Super, pa danes je moj

111 rojstni dan. Tako da je še vse bolj klavrno. Naj ti povem, kaj se je zgodilo. Vsi trije z bratoma smo vsi preznojeni in lačni sedli za mizo. Mati je bila silno slabe volje. Zato je dejala: Tukaj imate hrano, hudičevi in preznojeni volkodlaki, žrite, da boste siti! To me je zelo pretreslo, saj se tako grdo drugače ni vedla. Ko je izgovorila besede, smo se spremenili v volkodlake. Takoj nas je z metlo nagnala ven kot kokoši. Vsi smo se odpravili v gozd. Vse, kar mi je uspelo rešiti, si ti, dragi dnevnik. Nisem te mogel pustiti tam, ker si bil zelo drag. Sedaj si bom zaželel lep rojstni dan. Poiskal sem si vejico, jo prižgal in upihnil kot svečko. Zato sta brata zelo jezna name, ker sem upihnil edini ogenjček. Dragi dnevnik! Nekje na Hrvaškem, Še vedno tavam po gozdu in pojma nimam, kje sem. Mislim, da sem zataval na Hrvaško. Sem kar ponosen nase. Sedaj sem sam. Po tistem dogodku pred sedmimi leti sta me brata zapustila. Sem zelo žalosten in osamljen. No, pisanje me še edino razveseljuje. Danes imam že 'spet' rojstni dan. Znova sem si prižgal vejico in jo upihnil. Sedaj pa sem jezen nase, ker ne vem, kako bo preživel. Potrebujem nekaj, kar bi me pogrelo. Pozdrav, dnevnik! Spet v gozdu, Oh, oprosti, da sem te pozabil. Veš, kaj se je zgodilo. Potoval sem z nekim trgovcem. Ko sva prišla do morja, sva se želela vkrcati na ladjo, ko sem se spomnil, da nimam dnevnika. Torej sem začel tavati po gozdu, da bi te našel. Nisem vedel, kje sem. Zgodila se mi je sreča v vsej tej nesreči. Našel sem te pod jelko in veverica te je glodala. Brž sem jo napodil stran. Našel pa sem vžigalico. Grel sem te, dokler se nisi odtalil. Vendar sem kaj kmalu odkril, da si še vedno moker. Začel sem tuliti. Pa sem se spomnil, da boš še bolj moker, če bom pretakal solze nad tabo. Torej sem se obrnil stran in tulil naprej. Po nekaj mesecih si se posušil in zato sem vesel. Upam, da me bo kmalu kdo rešil s kosom kruha. Tako bi me rešil prekletsva. Že spet sem si prižgal vejico in jo upihnil, zato sem še bolj jezen nase kot pred 6 leti. Pozdravljen! V domovanju, Star sem 28 let in nisem več volkodlak! Hura! Neka prijazna ženica me je rešila. Hvala bogu! Bil je že čas, kajti biti volkodlak 20 let ni malo. Torej, potoval sem z nekim trgovcem vse od začetka od konca. Ko je pa prišel domov, me je gospodarica videla in me rešila. Mislim, da po tem lahko veliko sklepamo o ženskah (namig: so pametne). Sedaj živim običajno življenje s sedmimi otroki in ženo. Vsi smo zelo, zelo srečni. Žalosti me samo, da so trije otroci že odšli, ker so bili volkodlaki. Verjetno so krivi geni. P.S: Sedaj boš shranjen v predalu. Valentina Vavdi, 7. a

112 Zvezdni prah Vsako noč se z zvezd usuje majhen prah, ki ga svet potrebuje. Prisrčen, majhen in svetleč, čaroben in rahlo brneč. Nihče ne pomisli, da v njem je moč, ki se v prahu skriva, moč, našega obstoja kriva. Nihče ne sumi, od kod ta prah prihaja, nihče ne ve, da zvezdni prah ne umre. Anže Kac, 8. b JAZ - VARUŠKA»A na kvadrat plus b na kvadrat je c na kvadrat «zaslišim dolgočasno razlaganje učitelja matematike. Kot da sem sploh kaj razumela! Naenkrat pa zaslišim šolski zvonec. Hitro sem pospravila stvari in stekla na kosilo.

113 Moj pladenj sem postavila poleg Vesninega. Vesna je bila namreč moja najboljša prijateljica in vedno sva večino stvari delali skupaj. Pa tudi živeli sva blizu.»kako dolgočasna ura je bila,«rečem in zavzdihnem.»ja te matematike sploh ne razumem!«se oglasi Vesna in obe začneva jesti špagete. Ko sva končno pojedli, sva se skupaj odpravili v garderobo. Na hitro sva se preoblekli in preobuli, potem pa odšli do naše ulice.»se vidiva jutri,«ji rečem, ko se razideva. Doma je bilo tiho kot ponavadi. Mučilo me je vprašanje, kaj naj grem delat. V šoli imamo polno naloge, ampak saj mi je vseeno, če mi učitelji napišejo tisti minus zraven. Jaz se sploh ne sekiram, ampak ne vem, kaj bo na to rekla mama. Verjetno se bo spet jezila name. Po kratkem premisleku sem se ulegla na kavč in prižgala televizijo. Prestavila sem na POP TV in gledala neko špansko nadaljevanko. Čez pol ure zaslišim glasen tresk vrat, kar je bilo znamenje, da je mama doma.»že spet gledaš to škatlo?«vpraša mama jezno, ko me vidi na kavču. Televiziji vedno pravi škatla, ker je ona sploh ne gleda. Oziroma jo sovraži.»jap,«je bilo edino, kar sem spravila iz sebe. Mama zavzdihne in se usede zraven mene. Iz rok mi vzame daljinec in ugasne televizijo.»mislim, da si zaslužiš kazen. Včeraj sem odšla na roditeljski sestanek in nisem zadovoljna s tvojimi ocenami,«začne pogovor.»vsak dan te vidim kako lenariš in «saj je potem sploh nisem več poslušala, ker mi je spet naredila predavanje, ki sem ga slišala že najmanj stokrat.»zato se mi zdi, da bi bilo dobro, če ti dam primerno kazen,«je končno prešla k bistvu. Kazen me je najbolj zanimala. Saj sem ponavadi vedno dobila nekakšno brezvezno kazen in zagotovo bo tudi danes tako.»postala boš varuška.«zgroženo sem jo pogledala.»ne boš več toliko za televizijo, pa še marsikaj o otrocih se boš naučila,«nadaljuje in se nasmehne.»poleg tega boš še nekaj zaslužila,«doda.»mislim, da ti ne bo škodilo malce lovljenja malih otrok.mami, smrkavcev pa že ne bom pazila!«sem se uprla. Sploh ne vem, od kod ji taka kazen.»je že dogovorjeno. Soseda mi je potarnala, da sama ne more paziti otroka in obljubila sem ji, da te bom poslala.»zagotovo moraš biti navdušena,«reče in se nasmehne. Ne morem verjeti. Paziti bom morala sosedovega Jureta, ki je kot majhen hudiček! Tega pa ne!»ampak Nič ampak! Vsak dan, razen med vikendom od Pa glej, da ne boš zamujala. Gospa Zlatka sovraži zamujanje,«me prekine, potem pa odide v kuhinjo. Jaz stečem v svojo sobo. Dobra volja me je minila in še televizije nisem mogla več gledati. Le kaj je pičilo mamo, da mi naloži takšno kazen?! Zavzdihnila sem in v roke vzela zvezek za matematiko. Če se bom učila, bo mogoče izbrisala to kazen. Z glasnim vzdihom sem se lotila prve naloge. Nika Sajko, 7. b

114 SMUČARSKI IZLET V AVSTRIJO smo z družino odšli na smučanje v Avstrijo. Z nami je šla družina mojega sošolca Jaše, kar je bilo super, saj sem vedel, da bom imel družbo. Spali smo v kraju Mallnitz, v hotelu z imenom Albert. Hotel je imel štiri zvezdice in je bil od zunaj in od znotraj zelo lep. Naslednjega dne smo vstali že ob 7.00 in odšli na zajtrk. Nato smo odnesli vso smučarsko opremo v avto in se odpeljali na smučišče z imenom Moltal. To je ledenik, visok preko 3000 metrov nadmorske višine. Avto smo parkirali ob vznožju. Na ledenik smo se peljali s podzemno železnico, gondolo in sedežnico. Na vrhu ledenika je bil zelo redek zrak in sem težko dihal. Prva vožnja po progi je bila obupna, ampak sčasoma sem se navadil. Ko je ura odbila dvanajst, smo šli na kosilo. Po kosilu smo se šli še štiri ure smučat. Nato smo se peljali z gondolo in podzemno železnico do našega avta, s katerim smo se odpeljali do hotela. To je bil lep sončen smučarski dan med zimskimi počitnicami. Jošt Ahaj, 6. b Srečanje z Edmondom Budilka ja zazvonila. Vse se je začelo z majhnim žarkom upanja, da bom lahko spala še ves dan. Hitro sem kliknila dremež in zaspala naprej. Čez deset minut je spet zazvonilo in morala sem se zbuditi. V svoji sobi sem zagledala moško postavo, ki je na prvi pogled spominjala na žensko. Kriknila sem, ampak bila je sreda in na srečo ni nihče panično pritekel k meni v sobo, saj so bili že vsi v službah in šolah. Malo sem bila prestrašena, saj je ta mož stal tam kot v filmu Paranormal in me gledal, kot bi bil zadrogiran. Gledal je tudi nekam žalostno in potem se je kar naenkrat zdrznil in mi ponudil roko. Rekel je:»jaz sem Edmond Dantes. Ime se mi je zdelo znano, ampak nisem vedela od kod. Nato mi je povedal, da ga poznajo pod imenom Grof Monte Cristo. Takrat se mi je posvetilo, da je on tisti iz knjige oz. filma. Ampak vseeno sem se zbala, da ni to kakšen klošar, ki se pretvarja, da je grof in mi je sedaj vdrl v hišo. Ko si bo pridobil moje zaupanje, pa mi bo ukradel celo premoženje. Pogledala sem ga postrani in ga vprašala:»kako naj vem, da si ti res ta Grof Monte Cristo.«Nekaj časa je premišljeval in potem pokazal roko. Čudno sem ga pogledala, potem pa sem se spomnila, da bi moral imeti na roki prstan iz vrvice. Res ga je imel. Ampak vseeno sem pomislila, da bi si ga lahko nataknil sedaj. Grof je v dokaz prstan pomaknil bolj gor in na mestu, kjer je bil prej prstan, je bil bel obroček, saj ga je drugod opeklo sonce. Dobro, sem rekla sama pri sebi in se odločila, da mu bom verjela. Vprašala sem ga, zakaj je sploh tu. Rekel je, da je njegova žena bolna. Ker prihaja iz malo bolj starih časov, ne poznajo zdravila proti njeni bolezni. Aha, sem pokimala, malo razmislila, nato pa rekla, da jaz nisem zdravnica. Rekel je, da to ve, ampak tukaj v bližini ni našel nikogar primernejšega. Zdelo se mi je, da ga razumem.želel je, da bi jaz njegovo ženo peljala k zdravniku. Ugotovila

115 pa sem, da tako oblečen ne bo mogel iti nikamor. Rekla sem:»pripelji še ženo sem, medtem pa se bom jaz preoblekla in še nekaj primernega poiskala za vaju, ker prav izstopata v teh srednjeveških oblačilih. Čez 5 minut pa se dobimo tu.«res smo bili pripravljeni in odpeljali smo se k zdravniku. Rekel je, da ima njegova žena raka in da jo bodo morali zadržati v bolnišnici. Edmondu sem morala seveda razložiti, kaj je rak in podobno. Začeli so jo zdraviti. Imela je nekakšno lažjo obliko, ampak še vseeno niso vedeli, kako bo. Zdravili so jo nekaj časa. Nekega dne pa je izginila iz bolnice, pa tudi Edmonda ni bilo nikjer. Iskala sem po bolnišnici, nato pa je zazvonila budilka, vendar sem iskala naprej in ju čakaj malo budilka? Odprla sem oči in bila sem zelo razočarana, saj so bile to ene lepših sanj. Na nočni omarici pa sem imela pismo: Pozdravljena! To so bile sicer sanje v tvojem svetu, ampak v mojem je bilo resnično. Moji ženi si rešila življenje. Hvala. P.S.: V zahvalo pa ti prilagam zlatnike. V tvojem času bi naj bilo to vredno okoli 1000 evrov. Upam, da je dovolj. Grof Monte Cristo Nika Čelan, 7. a SREČANJE Z ARIELO Bil je lep popoldanski dan. Zunaj je sijalo sonce in jaz, mama ter oče smo bili na ladji. Ležala sem ob robu ladje in gledala galebe, kako lovijo ribe ali letajo do oblakov in nazaj. Tudi jaz sem si želela leteti kot galebi in biti celo poletje ob morju. Nenadoma pa sem zaslišala pljusk. Padla sem v vodo. V tistem šoku nisem vedela, kaj se je zgodilo. Vsa vroča sem padla v mrzlo vodo. Z nogami nisem segla do dna. Voda je bila tako mrzla in jaz sem bila v takšnem šoku, da sem kar pozabila, kako se plava. Potopila sem se. Potopila sem se na dno morja. Nenadoma pa mimo mene švigne deklica z rdečimi lasmi. Vem, da mi ne boste verjeli, ampak bila je morska deklica iz pravljice o Arieli. Pravzaprav niti sama sebi nisem mogla verjeti. Ampak kmalu sem ostala brez besed, kajti videla sem jo, zelo dobro sem jo videla. Priplavala je do mene in me prijazno nagovorila. Bila je ona. Bila je moja pravljična Ariela, o kateri sem brala med počitnicami. Prijela me je za roko in skupaj sva odplavali v njeno podvodno kraljestvo, ki ga hoče izničiti hudoben ligenj po imenu Faraon. Povedala mi je legendo o

116 Faraonu, ki mu je njegov dobri brat Mojzes prevzel kraljestvo in zdaj se hoče maščevati vsem. Odločen je, da bo zavladal celotnemu morju.»to lahko preprečiš samo ti,«mi je hotela mirno obrazložiti Ariela. Nisem vedela, kako ji naj pomagam. Kar hitro mi je povedala, da njegova čaronija ne vpliva na človeka.»ampak kako ga naj izničim?«sem jo vprašala.»oditi moraš v njegov dom in vzeti napoj, ki ga bo spremenil v prah,«je obupano razlagala Ariela. Ariela me je peljala tja, ampak kmalu jo je oviral ščit, ki ga je Faraon postavil pred svoje bivališče. Naprej sem morala sama. Bilo me je strah. Ko sem prišla noter, sem videla veliko napojev. Nisem vedela, kateri je pravi. Potem pa sem zagledala posebno skrinjico, katero je imel skrito ob robu svoje postelje. Na njej je pisalo»smrtonosni napoj«.»to bo pravo,«sem se razveselila in odprla skrinjico z napojem. Hitro sem ukradla napoj, skrinjico pa pustila na mestu, kjer je bila, da hudobni ligenj Faraon ne bi tako hitro opazil izginotja. Napoj nesem, kolikor se da hitro Arieli. Bila ga je zelo vesela in v zahvalo, da sem rešila njeno kraljestvo oziroma celo morje, mi je podarila verižico z diamantom. Ariela je kmalu premagala Faraona in morje je zopet zaživelo v miru. Jaz pa sem se naenkrat zbudila na žgočem soncu, vsa izmučena. Bila sem razočarana. Bile so samo sanje. Ampak ko sem vstala, sem na svojem vratu opazila verižico z diamantom. Pogledala sem v morje in v njem videla odsev Ariele. Mogoče pa le niso bile sanje. Lea Pliberšek, 7. a POMLADNO PREBUJANJE Zime je konec, prihaja pomlad, sneg počasi topi se, toplejši je zrak. Tople bunde pospravimo za eno leto, v trgovine navalimo po pomladno obleko. Narava prebuja se iz zimskega spanca, mali medo veselo po gozdu že»tanca«. Po pomoti pohodi dva mala zvončka, za njima se joka medvedka Tončka. Trobentice pridno zaspance budijo, vijolice v gozdu prijetno dišijo.

117 Prebudi pa se tudi prvi žafran, ki gre nazaj v zemljo, ker je zaspan. Dnevi so daljši, toplejši in vedno bolj sladki, rokavi na majicah pa vedno bolj kratki. Ko vse to pride naenkrat, takrat vemo, da prišla je pomlad. Urša Zala Ačko, 7. a 8. marec 8. marca je bil običajen petek s petkovimi obveznostmi: šola, domača naloga, učenje Vstala sem kot običajno. Nič posebnega. Mama je bila nasmejana, vendar vsak lahko vstane z desno nogo. Leva namreč pomeni, da si slabe volje. Jaz pa sem vstala z mešanico desne in leve. Mislim, da je tehtnica bolj kazala na levo stran. Sitna sem se odvlekla do šole. Kraj, kjer slabo postane grozno in grozno še bolj grozno. Bila je šola. Sicer sem potihoma upala, da jo bo odneslo, vendar je šola stala točno tam kot včeraj. V šoli sem bila za povrh še vprašana geografijo. Dobila sem komaj dvojko. Ni bilo ena, tri pa tudi ne. V šoli so ves ljubi dan razlagali o nekem dnevu žena. A to sploh obstaja? Poznam rojstni dan pa božička to je pa tudi vse. No, čez čas mi je postalo jasno, da imajo danes vse ženske praznik. Hura! Takoj po pouku sem odhitela do najbližje cvetličarne! Bila je inventura! Kaj so tudi v cvetličarnah inventure? Dan ne more biti slabši. Vendar skušam ostati optimistična. Na srečo sem kmalu našla cvetličarno, v kateri ni bilo inventure. Kupila sem dve roži. Eno za mamo in drugo za babico. Ampak je začelo deževati in sta domov prišli kot zvončka, ne pa kot orhideji. Dan ne more biti slabši.

118 Prešla me je tale misel:»nič ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše«. Vsa potrta sem prišla domov. Mama me je vprašala, zakaj sem tako žalostna. Kar izbruhnilo je iz mene. Na koncu me je mama objela in dejala:»pa saj ni vse samo v rožah in dragih darilih. Lahko so tudi majhne pozornosti. Na primer objem, nasmeh.«za trenutek sem pomislila, nato pa mamo objela in se ji nasmehnila. Valentina Vavdi, 7. a Ema Lanišnik, 7. a DAN ŽENA 8. marec je dan žena, ko se cela četa moških v cvetličarno poda. Tam razmišljajo o lilijah ter zvončkih in ali se splačajo lončki. Ženske medtem doma sedijo in razmišljajo, katere rože si želijo. Pozor, nekatere so zelo izbirčne, še posebej mlade gospodične. Možje nato pridejo domov in ženi podarijo poklon. Potem so vsi veseli, da bi kar zapeli. PESEM O POMLADI Že kurenti so k nam prišli, da zimo stran odgnali bi. V toplo pomlad so nas popeljali in s sončkom obsijali. Zunaj toplo je zelo, zato v kratkih rokavih hodimo. A ko hladen veter zapiha, takrat naša temperatura niha. Končno spet rožice cvetijo ter dišijo in čebele veselijo,

119 zraven še pa ptički žvrgolijo. Otroci ven hitijo, da dneva ne zamudijo, saj če dan zamudijo, se kislo držijo. Starši samo se še jezijo, saj njihovi otroci po blatu se kotalijo. Ko pa v hišo pridejo, še hišo pomažejo. Jaz sem to pesmico vam zapela, zdaj pa bom odhitela, ker imam veliko dela. Lea Pliberšek, 7. a ZVOČNA PESEM Sneg kopni, kopni, metulj že po zraku leti, leti. Zvonček že je zacingljal, zakinkal, s svojo pesmijo pomlad pognal, pognal. Ta čas med zimo in poletjem imenuje se pomlad, takrat vsak človek lahko je mlad. Ko je pomlad,

120 ljubezen je največji zaklad, saj spomladi se imamo vsi radi. Nika čelan, 7. a POMLAD Pomlad se je začela, vse je obnorela, so cvetlice zacvetele, so ptice z juga priletele, medved se je iz spanca zdramil, medvedko k sebi je povabil, sneg že zdavnaj je skopnel, sonček nas je vse pogrel.

121 Dana Kocijančič, 7. a POMLADNI ČAS Letos bilo je veliko snega, mrzla še zdaj je okolica vsa. Vendar že rožice cvetijo, zelena tla z barvami poživijo. Sonce žareče veselo žari, na veji ptiček žvrgoli. Rokavic in kap več ne potrebujemo, saj se v toplo jutro prebujamo. Vedno daljši zdaj je dan, zato je vsak malo bolj zaspan. Čebelice veselo pridejo iz panja, saj že jim je dovolj zimskega spanja. Jablane dišeče cvetijo, poleti pa okusna jabolka obrodijo.

122 Pomlad je čas, ko vse cveti, zato veseli smo prav vsi! Katja Ačko, 7. a POMLAD Pomlad je lep letni čas, ki prinaša nam cvetlični čas. Osebno mi je zelo pri srcu, ker debela oblačila gredo počasi proti koncu. Somladi veliko rož zacveti in debela odeja snega skopni. Potrpežljivo čakam na poletje, ker bazeni so mi kot čebelam cvetje. Jakob Nekrep, 7. a PTIČEK Rože so vzcvetele, ptički so zapeli in sneg kopni. Ptiček v daljavi čaka, strmi, pa nikogar ni. Čaka na mamo, pa je ni, zato glasno zacvili, a mame še ni. Hoče vzleteti, pa ne zna, smeje se mu druščina. Glasno cvili in stoka, od žalosti skoraj deblo popoka. Mamo kliče, pa je ni, v zrak gleda in cvili, malemu Timiju se zasmili. Spleza do drevesa

123 in ga v žep pospravi. Ko ga prinese domov, ga v kletko postavi in tam ga ima do konca njegovega življenja. Jaša Pozne, 7. a POMLADNI ŠKRAT MARJAN V neki deželi za devetimi gorami v nekem gozdu se je začela prebujati pomlad. Vse živali so bile mirne, razen zajca Gregorja, ki ga nihče ni maral, ker je bil nesramen in hudoben. Zajec Gregor se je šel potepat in srečal lisico Mileno. Ne boste verjeli, še lisice se ga bojijo. Ker je bil hudoben, je Mileno spotaknil, da je padla po tleh in si zvila gleženj. Nato je Gregor srečal še ježka Jožeta in ga prestrašil. Ubožec je tako bežal, da so mu z bodic popadale vse hruške in jabolka. Zajec Gregor je sovražil pomlad, zato se je odpravil k vrani, katero so druge živali poimenovale čarovnica Marta. Ko je prispel, je Marta vprašala:» Zakaj si tukaj?«povedal ji je, da ne mara pomladi, zato je hitro naredila napoj zanj in mu naročila, da ga mora nasuti po celem gozdu in pomlad bo za zmeraj izginila. Tako se je tudi zgodilo. Živali so povedale županu jelenu, ampak nič ni ukrenil. Kot naročeno se je že drugi dan pokazal škrat Marjan. Ko je slišal novico, se je takoj odpravil na pot, da bi našel napoj za rešitev gozda. Po treh dneh in treh dolgih, neprespanih, mučnih nočeh je našel ta napoj in pomlad je spet oživela. Zajec Gregor in Marta pa sta bila tako jezna, da sta za zmeraj odšla. Vse živali tega gozda so bile tako iz srca hvaležne škratu Marjanu, da so ga preimenovale v pomladnega škrata Marjana! Sara Pristovnik, 7. a

124 POMLADNE TEGOBE Zbudil sem se in zagledal mrak. Rekel sem si, grem rajši spat. Ugotovil sem, da je danes pomlad. Ko pogledal sem na uro, bila je devet, grem po nedelji rajši v šolo spet. Ko pojem zajtrk, kruh in med, grem v šolo iskat oceno pet. Pomlad ni moj najljubši letni čas, ker oči me srbijo in dobim alergijo. Ker ne maram rož, je to bolj redko in pomlad sovražim tudi takrat, ko v šoli slišim kako spletko. Če si doma tam, kjer je veliko trat, imaš lahko alergijo velikokrat. Počasi bom končal, ker bo zdaj že natančno sto besed, pokličem vas in slišimo se spet. Matevž Koren, 7. a

125 POMLADNO CVETJE Ptički bodo začeli peti, pomladno cvetje pa brsteti. Pomladno cvetje cveti in brsti, ko se v sončnih žarkih prebudi. Sonce, sonce sveti, ampak ne tako močno kot poleti. Sonce pomladno cvetje prebudi in z njimi cveti. Tjaša Krivec, 6. b

126 SREČANJE S PETROM PANOM Prejšnje leto smo bili v Rimu. Tam smo nakupili veliko oblačil in tudi nekaj garderobe za mene. Čez nekaj časa mi je postalo zelo dolgčas in šla sem ven iz trgovine. Pogledala sem okoli sebe in poiskala klopco. Bila je zraven trgovine. Sedla sem nanjo in se ozrla naokoli in gledala, kako ljudje hodijo po cestah. Stopali so iz avta v avto. Nato sem videla eno stransko cesto, kjer ni bilo žive duše. To sploh ni bila kakšna cesta, ampak je to bila enostavno zelo zapuščena ulica, v kateri je bilo verjetno na stotine podgan. Zelo dolgo sem jo opazovala. Nato sem videla naenkrat majhno vilo. Zelo je bila podobna vili iz knjige Peter Pan. Videla sem, kako mi je pomežiknila in se nato zatekla v ozko ulico. Takoj sem vstala in se zatekla v to uličico. Tla so bila zelo umazana. Naenkrat mi je zastal dih. Telefon mi je padel na tla in se takoj razletel. Bil je uničen. V tem trenutku mi je to tudi bilo vseeno. Pogledala sem v zid in odprl se mi je nekakšen portal, ki je bil zelo, zelo svetel. Nato mi je spodrsnilo na banani in skobacala sem se v ta portal. Ko sem prišla k sebi, sem bila na zelo lepi jasi, polni rož. Tam so rastle rože kar ena na drugo. Mislila sem, da sem prišla v nebesa. Vse je dišalo po najlepših rožah. Bilo je prečudovito in nato sem znova padla na tla. Nato je trajalo verjetno dlje časa, da sem prišla k sebi. Pogledala sem naokoli, okoli mene je bilo več in več rož. Malo sem posedela, nato pa je k meni priletel neki deček z zeleno kapo in obleko. Predstavil se mi je z imenom Peter Pan. Bila sem zelo presenečena, ker mi je rekel, da sem jaz njegova rešiteljica in bom rešila njegov svet. Prijel me je za mojo pregreto roko in me odpeljal v zrak. Bila sem zelo presenečena. Ko sem lebdela v zraku, sem pogledala na moje oblačilo. Na sebi več nisem imela zelene majice, ki sem si jo kupila predtem, ampak nekakšno obleko dvornega norčka. Nato se še spomnim, da se je Peter Pan tako začel smejati, da me je spustil in oba sva padla na tla. Bila sem zelo prestrašena. Takoj je poskrbel za to, da sem dobila novo oblačilo. Nato sem bila oblečena v zelo moderne hlače od firme Miss Five. Točno vem, da sem v Rimu videla trgovino, ki je imela ime Miss Sixty. Ampak bilo mi je vseeno, ker sem na sebi imela majico od Dolce in Fabana. Mislim, da se bi tudi to moralo drugače

127 imenovati. Verjetno Dolce in Gabana. Peter Pan se je samo smejal in mi rekel, da ga lahko kličem Pepček ali Pepi. Izbrala sem ime Pepi. Povedal mi je, da se ga verjetno več ne spominjam, ker sem takrat, ko sem bila mala, večkrat uhajala k njemu in njegovim prijateljem. Bila sem zelo presenečena, saj se niti z eno njegovo besedo nisem strinjala. Nisem mogla verejti, kar mi je pravil. Rekel je, da sem se vedno prišla v FairyTopy jezit zaradi tega, ker so me starši skregali. Nato mi je pokazal znamenje na njegovi roki, ki je bilo enako kot na moji roki. Jaz sem bila prebivalka tega Fairy Topy. Bila sem tako presenečena, da nisem spravila besede iz sebe. Stala sem samo tam z odprtimi usti in pustila, da si je pajek v mojih ustih zgradil mrežo. Ko sem prišla k sebi, sva že lebdela nad sedmimi deželami in oblaki. Nato mi je že spet začel razlagati, da bom jaz ostala za vedno mlada in bla bla bla (izklopila sem možgane). Nato sem slišala, kako je postal resen in začela sem ga poslušati. Rekel mi je, da ima zelo staro in hudobno mačeho, ki hoče preprečiti, da v tej deželi prevladujejo otroci. Rekel mi je tudi, da jo moram pregnati iz te vasice. Vprašala sem, ali to sanjam in rekel je, da ne. To se res vse dogaja. Začel je pristajati na tla. Bilo me je zelo strah, saj mi je rekel, da bom morala govoriti pred množico ljudi, ki vsi čakajo na to, da jih bom rešila. Vsi so mi popolnoma zaupali, ampak jaz to nisem mogla verjeti, saj sem resno začela misliti, da sem v napačnem filmu. Pristala sva in Pepi me je začel voditi po mestu. Vsi so me gledali, kot da sem drugačna od njih. To sem tudi bila, ampak tega v tem trenutku še nisem vedela. Vsi so se mi začeli priklanjati in se mi zahvaljevati, da sem naredila to vas. Pepi mi je še zagotovil, da sem za njih kot nekakšna rešiteljica, saj sem že v mlajših poskrbela za to, da ni ta mačeha prevzela vloge tega odločilnega organa in prekinila večno mladost. Ta organ sem bila jaz. Nato se imela svoj govor. Pepi me je odpeljal v eno ulico, kjer so bile vedno bolj razkošne hiše. Moja je bila najrazkošnejša. Imela sem 88 kopalnic, 176 sob za goste in ena soba je bila moja. Pepi mi je zelo prepričljivo rekel, da je to moja hiša, ki sem si jo sama zgradila in se zanjo zelo potrudila. Mislim, da je ta stavek že prej večkrat ponovil pri sebi, ker je zvenel tako naučeno. Bila sem zelo presenečena, saj sem iz Rimske ceste prišla v razkošje.

128 Postelja je bila zelo visoka. Imela sem pravo lestev, po kateri sem morala splezati, da sem sploh prišla do svoje postelje. Spala sem kot ubita. V sanjah sem že kovala načrte, kako bom mačeho pregnala iz vasi. Naslednje jutro sem si obula čevlje Nike in z njimi šla po Pepija. On je še seveda spal, saj je bila ura komaj deset. Pepi je takoj vstal iz postelje in mi povedal, da so še prejšnji večer praznovali moj prihod. Hitro sva stopala do mačehe. Ko sva bila tik pred njenim gradom, je Pepi stopil pred mene in mi rekel, da naj dobro razmislim.»pamet je boljša od moči,«je rekel. Nato je še nekaj hotel reči, vendar se je raje umaknil in mi zaželel veliko sreče. Potem sem stopila v hišo in mačeha me je pogledala zelo jezno in prestrašeno. Vprašala me je, kje imam kostum dvornega norčka. Ona ga je torej poslala. Bila sem zelo prestrašena, nato sem videla, da ima na mizi navodila za robota. Zelo sem bila srečna, da ga je hitro pospravila, saj me je vprašala, če bom kaj pila. Opazila sem, da sploh nima stranišča in tuša. Takoj sem vedela, da tu nekaj ni prav. Polila sem jo z vodo in začela je goreti. Vsi so me slavili za njihovo rešiteljico. Pepi mi je bil tako hvaležen, da imam zdaj za vedno dostop do tega sveta. Ko se se vrnila v Rim, sem ugotovila, da se mi nič zgodilo. Bila sem v enem kosu. Pogledala sem naokoli in pogledala na uro. Ni me bilo dve minuti. Ugotovila sem, da sem bila vseskozi v preoblačilnici v trgovini, kjer sem od vročine zaspala. Fiona Jožefa Jovič, 7. a

129 Ko mi je srce padlo v hlače Bil je deževen dan in z sestro sva se dolgočasili. Nisva vedeli, kaj naj počneva in odločili sva se, da si bova ogledali film. Vendar nisva našli nobenega, ki si ga še nisva ogledali. Nenadoma pa zagledam popolni film z naslovom The grudge. Takoj sva bili za. Odprli sva čips in se namestili na fotelju. Kmalu se je začelo. Med grozljivko sem večkrat zakričala, bilo je res grozno. Večkrat sem si držala ušesa in mižala z očmi. Po ogledu grozljivke sem se počutila zelo nenavadno. Nato pa me je oče poslal v uto po kladivo. Ker se je že mračilo, me je bilo seveda strah in vso pot sem si govorila, da je to bil le film. Medtem ko sem bila v uti, se je sestra odločila, da me prestraši, tega se nikoli ne naveliča. V hiši se je skrila za vrata. Ko sem se vrnila, je skočila iz skrivališča. Jaz sem se je tako ustrašila, da sem kričala kakšne pol minute. Ko sem končno prišla k sebi, sem se odločila, da ne bom nikoli več v mojem življenju gledala grozljivk v sestrini bližini. Tega se za enkrat še držim. Maja Petrič, 7. a Nekega običajnega dne sem ravno odklenil vrata, ko sem zaslišal glasen tresk. Videl sem sliko, ki je padla po tleh. Bil sem prepričan, da je nekdo doma. Najprej sem pomislil na vlomilca. Ker nobenega od staršev ni bilo doma, sem bil še bolj prepričan v to. Vzel sem najbližji predmet in se po prstih odpravil v drugo nadstropje. Tam nisem opazil ničesar sumljivega. Še vedno sem bil prepričan, da je nekdo tu. Ko je pozvonilo, sem se zadrl od groze, ker sem mislil, da je nekdo prišel. V resnici je prišla moja mama. Ko sem ji povedal zgodbo, se je smejala. Nato pa tudi jaz, smešno se mi je zdelo, kako sem lahko bil tako prestrašen zaradi ene slike. Jaša Pozne, 7. a Nekega lepega sončnega jutra, sicer precej mokrega in mrzlega od dežja, mi je že ob 6. uri zvonila glasna budilka. Vstala sem in zaspano začela iskati krtačo za lase. Preiskala sem vse omare, a krtače ni bilo nikjer. Komaj takrat sem se spomnila, da sem jo prejšnji večer odložila na polico v kopalnici, ko sem si umivala lase. Nato sem se hitro počesala in oblekla, si umila zobe in na koncu na glavo nataknila kapo. Veliko srečo sem imela, da nisem zamudila avtobusa. Že zjutraj sem vedela, da bo danes slab dan. Pouk ni prav nič hitro minil. Ko pa je le zazvonil zvonec, sem kot blisk stekla iz razreda. Mirno sem se odpravila na avtobus. Ko sem stopala

130 po stopnicah, se mi je zgodila huda nesreča in sem padla. Vsi so se mi smejali in bilo me je sram. Končno sem prišla domov v mislih, da bo končno vse v redu, vsaj tako sem mislila. Ampak na poti domov se mi je zgodila tragedija. Videla sem velikega psa, ki me je gledal naravnost v oči. Srce mi je padlo v hlače. Odločila sem se, da se odpravim po gozdu. Ko pa že mislim, da sem odrešena, se me zadaj nekaj dotakne. Bil je tisti pes. Začel me je ovohavati, potem mi je še pa dal taco. Takrat sem ga pobožala in sprevidela, da je čisto prijazen sosedov kuža. Lea Pliberšek, 7. a Bil je večer. Bila je noč. No, ne še čisto, vendar je bila tema. Taka, da bi jo razrezal in bi bila še vedno isto temna. Mogoče malce pretiravam. No, bil je večer in odpravljala sem se spat. Ura je odbila devet v tiho noč. No, ni bila tako tiha, vendar Tiho sem brala knjigo Zlati zob. Dobra knjiga, vendar sem bila šele pri 14. poglavju na 127 strani. Moram pohvaliti pisatelja, čeprav sem šele zdaj ugotovila, o čem knjiga govori. Mogoče že kakšno poglavje nazaj. Recimo, da na strani 83, vendar to ni bistvo. Legla sem in ura se je pripravljala, da bo odbila deseto zvečer.»bin, bin, bin «se je slišalo. Poskušala sem zaspati, vendar zaman. Kar naenkrat pa slišim škrtanje v steni. Pa si mislim:»samo nič panike, saj verjetno ni nič strašnega!«sledim škrtanju ob steni. Ustavim se ob plakatu, na katerem je narisana Barbie (od moje mlajše sestre). Štiri 'prikupna' dekleta se mi smehljajo s plakata. Hitro se streznim. Zdaj ni čas za razmišljanje o barbikah, pač pa o tem, kaj pravzaprav škrta. Poklicala sem pomoč. Temu pa je sledila še nadaljnja 'preiskava'. Po tej težavni raziskavi sem ugotovila, da je verjetno bila miš. Tako se zgodba konča. Meni nič tebi nič sem odšla spat. Končala pa bom takole: Gore so se premaknile in pobegnila je miš. Valentina Vavdi, 7. a Ko sem bil star osem let, smo pri mojem prijatelju Vidu imeli miklavževanje. Zvečer smo se skupaj s starši dobili pri njih doma, se namestili v dnevni sobi in se pogovarjali. Nato pa se je pred hišo strahovito zaslišal ropot verig in čudno oglašanje meni neznanih glasov. Vidov oče je šel odpret vrata in ves ta ropot je vedno bolj glasno prihajal do dnevne sobe, kjer smo v kotu sedeli prestrašeni junaki. Zagledal sem miklavža, a kot vedno je za njim bil še parkelj. Imel je tako grozno masko, da smo se vsi otroci na sedežni garnituri stisnili skupaj. Ropotal je z verigo, na hrbtu pa je imel velik koš. Na vsak način je hotel nekoga od nas spraviti v ta koš. Šele na prigovarjanje miklavža, da naj vendar otroci dokažemo, da smo bili pridni vse leto, je popustil. Miklavžu smo morali peti pesmice, deklamirati in celo moliti. Na koncu nam je miklavž razdelil darila, parklju pa naročil, da v tej hiši ni porednih otrok in da gresta iskat poredne drugam. Sledila je obilna večerja in razgovori o srečanju s parkljem. Vsak od nas je seveda svoje junaštvo do parklja malo povečal. Po večerji smo otroci odšli v Vidovo sobo in se igrali. Zunaj je začelo deževati in

131 grmeti. Nenadoma smo zaslišali zvonec od vhodnih vrat. Starši so vedeli, da bo parkelj prišel nazaj, saj je bil tak tudi dogovor. Rekli so nam, naj najbolj junaški gre odpret vrata. Ker se noben od nas ni javil, smo vsi otroci odšli do vhodnih vrat in jih strahoma odprli. Prad nami smo zagledali parklja in se tako ustrašili, da smo v krikih zbežali v Vidovo sobo. Parkelj pa je tekel za nami. Zaklenili smo se v sobo, on pa je pred vrati kar naprej govoril v grozljivem tonu. Čez nekaj časa je parkelj začel govoriti normalno, počasi smo tudi mi postali bolj junaški in odklenili vrata. Pred vrati je stal moški, ki je imel sneto masko in se na veliko smejal. Tudi mi smo se začeli smejati. To je bil do sedaj najstrašljivejši dan v mojem življenju. Matic Lang, 7. a Lansko leto ali bolje v začetku tega šolskega leta sem s starši odpotovala v Južno Afriko za pet dni. Tam se mi je zgodilo veliko zanimivega, vendar le ob enem dogodku mi je srce padlo v hlače. Tretji dan v Južni Afriki smo se z avtobusom odpeljali proti safari parku (z divjimi živalmi) Madikwe. Tam so nas pričakali z džipi, s katerimi smo se odpeljali do hišk. Tam je bilo zelo lepo. Dobili smo malico in kmalu odšli na popoldanski safari. To pomeni, da smo se vozili okoli v džipih in si ogledovali divje afriške živali. Na avtobusu sem vzela tableto, ki pomaga proti slabosti in te pomiri. No, takrat je začela popuščati, kar ni bilo najbolje, saj mi je ob naslednjem dogodku srce skoraj dobesedno padlo v hlače. Vem, da je to trapasto, ampak sem se zelo ustrašila. Vozili smo se okoli in pred avtomobilom zagledali ogromno lužo. To je za živali super, ne pa tudi za džip. Naš vodnik je izstopil iz avtomobila (pozor smrtno nevarno) in nekaj naredil na gumah. Nato se je zapeljal v lužo. Na mojo grozo džip ni mogel speljati iz luže in se je nevarno nagnil. Imela sem občutek, da se bomo prevrgli v lužo, kar pa sredi savane, polne divjih živali, ni ravno priporočljivo. Vodnik je rekel, da naj gremo na drugo stran (tisto, ki je bila na vrhu) in moški naj stopimo na zunanjo stopničko džipa. Ta se je poravnal, vodnik je pritisnil gas in smo se po dveh kolesih odpeljali iz luže. V Južni Afriki sem se veliko naučila. Upam, da bom doživela še kakšno tako zanimivo potovanje. Ema Lanišnik, 7.a Že mnogo let je od tega, ko sem s sestričnama odšla v terme Ptuj. Tisti dan mi je zares srce padlo v hlače. Ko smo prispeli k bazenu, smo odložili stvari in takoj skočili v bazen. Nato je sestrična rekla, da bi lahko šli na tobogan. Jaz sem se od nekdaj bala višine, zato sem nekoliko oklevala. A sta me sestrični hitro prepričali. Najprej smo se spuščali po manj strmih toboganih. Kmalu me ni bilo več strah in sem se veselo spuščala po toboganih. Nato pa se je sestrična odločila, da bo

132 šla na enega izmed najbolj strmih toboganov, na rdeči tobogan. Seveda sem ga tudi jaz hotela preizkusiti. Ko sem prišla na vrsto za spust in ko sem videla, kako strm je tobogan, mi je srce padlo v hlače. Vseeno se nisem obrnila nazaj in sem se spustila. Pri tisti hitrosti mi je vzelo sapo in sem komaj dihala. To pa še ni bilo vse. Ko sem pristala v vodi, sem od šoka obstala pri toboganu in sestrična, ki se je spustila za mano, je padla name! Z bolečinami smo se odpravili na manj strmi tobogan in vse se je lepo končalo. Po tem dogodku nisem nikoli več šla na rdeči tobogan in tudi nikoli več ne bom. Katja Ačko, 7.a TAT NA POČITNICAH Ta dogodek se je zgodil enkrat med poletnimi počitnicami, ko smo bili z družino na morju na Malti. Stanovali smo v hotelu, kjer nam ni bilo treba misliti na nič drugega kot na uživanje. Nekaj dni smo se imeli zelo lepo in brezskrbno. Vsak dan smo šli na plažo in bili tam do kosila. Popoldan pa sva se z bratom kopala v bazenu ob hotelu. Vse je bilo lepo in prav, dokler ni moj brat ugotovil, da mu manjka telefon. To se je zgodilo na dan, ko smo si nameravali ogledati glavno mesto Malte, a je vse padlo v vodo. Najprej smo mislili, da ga je izgubil, a je bilo čudno, saj ga sploh ni nosil iz hotelske sobe. Potem je moja mama preštela denar in ugotovila, da ga je premalo. Sama pa sem ugotovila enako. Postalo me je strah za moje stvari, ker sem imela denar v torbi in je to pomenilo, da je tat brskal po mojih svareh. O tem dogodku smo obvestili lastnika hotela, ki nam je svetoval, da gremo to povedat policiji. Na policijski postaji pa niso naredili nič razen zapisnika. Bila sem jezna, da nismo bili bolj pozorni na naše stvari in kaj se z njimi dogaja. Naslednji dan smo v sobi skrili kamero, ki ni posnela ničesar in nikogar razen dveh čistilk.

133 Po enem tednu počitnic smo se vrnili domov z malo manj polnimi denarnicami in brez enega telefona. Ko bomo pa naslednjič šli v hotel, bomo pa bolj previdni in bomo bolj pazili na stvari. Dana Kocijančič, 7. a Moje počitnice v Nassfeldu 16. februarja smo se z družino odpravili smučat v Avstrijo, Nassfeld. Čeprav bi sama raje šla v Italijo. Počitnice so bile kljub temu zanimive, vreme pa je bilo kar muhasto, ampak užitka pri smučanju ni moglo pokvariti. Na pot smo odrinili še kar hitro, ob 7. uri zjutraj. Pot sicer ni bila dolga, vendar smo se še imeli namen isti dan smučat. Sama sem večino poti prespala, saj sem vzela tableto proti slabosti. Ko smo prispeli in parkirali na velikem parkirišču, polnem avtomobilov in avtobusov, sem si mislila, da tako ali tako ne bom imela nič od počitnic, ko pa je toliko ljudi in bo toliko gneče na smučiščih. Tudi na gondoli je bilo podobno, vendar ja hitro ''požirala'' ljudi in nismo tako dolgo čakali. Prvi dan smo bolj raziskovali, kam vse lahko gremo in podobne reči. Bilo je tudi zelo mrzlo, sama nosim dvojne rokavice, saj me že tako ali tako v roke zelo zebe naj bi imela nekakšno slabo prekrvavitev v rokah ali nekaj podobnega in še me je zeblo vsak dan. Prvi dan smo presmučali približno 35 km, to sem kasneje preverila na spletni strani Skiline. Ko smo prišli domov oz. v apartma v naš novi sedemdnevni dom, smo razpakirali, pojedli kosilo in se kasneje ulegli vsak v svojo posteljo in zadremali. Drugi dan ni bil nič posebnega, vse je bilo tako kot včeraj, le na smučišče smo prispeli prej in bila je megla, skoraj nič se ni videlo, smučali smo v koloni tako kot vedno in mama je bila zadnja. Sara (sestra), oče in jaz smo v maminih očeh divjaki, saj se ona smuča ''kot po jajcih.'' Čeprav je to leto bistveno napredovala le prva dva dneva, se je morala malo ogreti, vsaj tako ona pravi. No, da preidem k bistvu, bila je gosta megla in je mama padla. Ker je bila velika megla, je komaj našla smuči, mi pa smo se med tem že odpeljali naprej. Ker se pa vsake toliko malo ustavimo, pa smo hitro ugotovili, da je ni in jo počakali. Ta dan smo prevozili okoli 45 km. Tretji dan tudi ni bil nič posebnega razen tega, da smo našli kočico, v kateri smo tudi naslednje dni šli na čaj in nekaj pojedli. Sama sem dvakrat jedla pečen krompirček, ostale dni pa carski praženec. Ta dan pa smo prevozili okoli 60 km. Četrti dan sva se s Saro že naveličali voženj, zato sva začeli iskati manjše skakalnice in podobno. Čez neko prelomnico se je dalo zares fino skočiti, če si nanjo prihitel z malo večjo hitrostjo. Ta dan pa smo prevozili okoli 55 km.

134 Za peti dan se ne spomnim kaj omembe vrednega. Mogoče le to, da smo ugotovili, da so kuharji v ''naši'' koči Bosanci. Tudi oni so vedeli, da prihajamo nekje iz tega dela, najverjetneje so vedeli po jeziku. Od takrat pa smo vedno dobivali večje porcije. Tisti dan pa smo prevozili okoli 65 km. Glede šestega dne bi omenila samo to, da sva z Saro odkrili še dve večji skakalnici in da sem na eni od teh enkrat padla, ampak ni bilo sile. Nika Čelan, 7. a ZIMOVANJE NA POKLJUKI Kot vsako leto doslej sem se tudi letos udeležila zimskega vojaškega tabora na Pokljuki, ki je trajal od do Ponedeljek se je začel že ob 5.30, saj smo morali ob 7.00 že biti pred vojašnico v Mariboru, kjer nas je čakal avtobus. Kot skoraj vsako leto pa je tudi letos prišel z malo zamude, saj je bila na cesti velika gneča. Ko smo svoje potovalke in smučarsko opremo zložili v prtljažnik in se posedli v avtobus, nam je naš animator dal še zadnja navodila, potem pa smo se že odpeljali proti Celju, kjer je bila naša druga postaja. Ko smo prispeli v vojašnico Celje, pa je nastal problem, saj v prtljažniku ni bilo dovolj prostora za vso prtljago in smo jo morali zložiti na sedeže avtobusa. Potem pa smo končno krenili proti zadnji postaji, ki smo jo vsi nestrpno pričakovali proti Pokljuki. Čez kakšno uro in pol smo bili že pred našim hotelom oz. domom, kjer smo bivali vse do petka. Tam nas je že čakal drugi avtobus, ki je pripeljal otroke iz Ljubljane in Kranja. Počakali smo pred vhodom, da nas je vodja tabora razvrstil po sobah in nam dodelil animatorje oz. animatorke. Jaz sem bila s svojimi sostanovalkami zelo zadovoljna, saj sem vse poznala že iz prejšnjih taborov. Imeli smo eno uro, da se razpakiramo, potem pa mo odšli v jedilnico na kosilo. Po kosilu smo se pripravili za smučanje in odšli peš do smučišča (700 metrov). Ko smo prispeli, so nam razdelili karte in nas razvrstili v skupine za smučanje. Jaz sem bila v zeleni - najboljši skupini. Nekaj časa smo se smučali, potem pa smo smuči pustili v hišici na smučišču, sami pa se peš v smučarskih čevljih odpravili nazaj do doma. Tam smo še povečerjali, ob 22h pa šli spat, saj smo se morali v torek zbuditi že ob Torek ni bil nič posebnega, zjutraj smo odšli na zajtrk, potem smučat, kosilo, smučat, zvečer pa je sledil nočni pohod z baklami. Hodili smo eno uro po globokem snegu. Najbolj zanimivo pri tem je bilo, da nas je vodil vojaški poveljnik in da smo se ravnali po zvezdah. Izvedela sem veliko novega. Vrnili smo se okoli ure, da smo bili do 22. ure pripravljeni za spanje. Sreda je bila precej podobna torku, le da smo zvečer gledali nogomet.

135 Četrtek je bil najbolj razburljiv. Zjutraj smo imeli tekmo v veleslalomu, po kosilu pa smo starejše punce in starejši fantje pripravljali telovadnico za večerni ples. Obesili smo balone, na okna nalepili časopisni papir (še zdaj ne vem zakaj) in na steno nalepili napis»dobrodošli, zimovanje 2013«. Ko je bila telovadnica pripravljena, smo DJ-ju pomagali pripraviti njegove pripomočke, nato pa odšli na večerjo. Po večerji smo se zbrali v učilnici, kjer je bila podelitev medalj najboljšim trem smučarkam in smučarjem. Jaz sem dosegla drugo mesto. Po končani razglasitvi smo odšli na večerni ples v telovadnico, kjer je bilo super, le konec meni osebno ni bil preveč všeč. S plesom smo končali okoli polnoči. Ker pa je v domu veljal hišni red (ne razgrajaj po 22.00) si je Marcela (vodja tabora) izmislila igrico:»kdor prvi blekne«. Tisti, ki prvi reče katero besedo, gre v A položaj. A položaj je 30 trebušnjakov, ki jih šteje Marcela. To pomeni, da jih je po naše lahko tudi 50. Igrica je bila kar učinkovita, potem ko smo delali po 60, 70 trebušnjakov. Ugotovila sem, da še nikoli v življenju nisem bila tako dolgo tiho. Petek je bil najbolj neprijeten dan, saj je prišel čas za slovo. S težkim srcem smo se poslovili in sedli vsak na svoj avtobus. Pritekla je tudi kakšna solzica. Kot vsako leto sem na tem taboru uživala. Pogrešala bom vse prijatelje in prijateljice, ki so doma daleč od mene. Upam, da se bomo čim prej srečale in komaj čakam na naslednje leto. Tabor si bom najbolj zapomnila po igrici, ker je zelo učinkovita. Urša Zala Ačko, 7. a TEKMA V SREDIŠČU OB DRAVI Pred tremi meseci smo odšli v Središče ob Dravi. Tja smo prišli ob Najprej smo se preoblekli in nato ogreli. Ob smo začeli z tekmo. Čez pet minut je padel prvi gol. V naslednjih 8 minutah sta padla še dva gola, ki sem jih zadel jaz. Prvi gol je bil čudovit. Padel je tako, da mi je soigralec podal v sredino in sem z glavo dal gol. Drugi gol je bil izjemen, saj se je po mojem strelu žoga odbila med nogami od vratarja. Nato je soigralec dal še en gol. Tudi sam sem še dal en gol. Po vodstvu z izjemnim rezultatom 5:0 smo si zaslužili počitek. V garderobi je bilo dobro vzdušje. V drugi polčas smo odšli motivirani za zmago. V prvi polovici drugega polčasa smo zadeli kar 4 gole, a se je nato igra umirila. 10 minut pred koncem mi je soigralec podal odlično žogo, ki je nato lepo in

136 neobranljivo letela v gol. Po dveh minutah pa se je spet zatresla mreža. Žoga je lepo zavila v sredino in jaz sem jo samo poslal v gol. Tekma se je končala z rezultatom 11:0. Dal sem 5 golov, zato sem bil presrečen, saj sem postal tudi prvi strelec lige. Domov smo se vrnili polni sreče in motivacije pred naslednjimi tekmami. Kristjan Fridrih, 9. b TEHNIČNI DAN smo imeli učenci šestega razreda tehnični dan. Skoraj cela šola je pobirala odpadke na različnih krajih. Naš 6. b je pobiral odpadke okoli šole. Razdeljeni smo bili v štiri skupine. Imeli smo štiri barvne vreče. Rdeča je bila za nevarne odpadke, črna za mešane odpadke, rumena za plastiko in zelena za steklo. Ko smo končali s pobiranjem odpadkov, smo še lahko odšli pogledat delček Otroške varnostne olimpijade. Tam smo takrat gledali naš 4. a in 4. b. Naš 4. a je prve tri tekme izgubil, zadnjo pa so zmagali ter se uvrstili na 17. mesto. Bili smo ponosni na naš 4. a in na našo čistilno akcijo. Rebeka Arbeiter, 6. b Ljubezen Ljubezen je bolezen, ljubezen je slepa, ljubezen je nora. Ljubezen je lahko grda ali lepa, nas lahko prizadene ali osreči, lahko je laž ali resnica.

137 Ampak vedi vsaka punca, na koncu najde svojega princa na belem konju. Hana Sodin in Arlinda Osmani, 6.b MAMA Mama te velikokrat preseneti v svoji največji sreči. Ko te mama objame in stisne k sebi, se zaveš, kako rada te ima, ko se s tabo igra. Mama je bila srečna in vesela, ko te je prvič objela. Mama je lepa in urejena in ko jo pohvališ, se razveseli. Tjaša Krivec, 6. b

138 Moja mama Moja mama ni le vsaka mama, ona te razveseli, poskrbi za vse skrbi in me potolaži, če kaj mi prav ni. Ona je luč mojega življenja brez kakšnega grdega mnenja. Moja mama je včasih tečna, a vseeno je večna. Vitan Šlamberger, 6. b

139 Moja mama Moja mama je samo moja in od moje sestre in brata. Ona zna z vsemi, ona je učiteljica, ki te uči, je vzgojiteljica, ki te vzgoji. Ob strani ti stoji tudi takrat, ko nimaš prav, ko si bolan in imaš vročino, ona celo noč bedi. In mama, hvala ti! Arlinda Osmani, 6. b

140 MIHA IN ZAKLETI GRAD Bil je prvi dan počitnic. Miha je že bil pri dedku in babici. Njuna kmetija je zelo na samem. Babica mu je pripovedovala o gradu, ki je v bližini. Ta grad naj bi bil zaklet. Miho je to tako zanimalo, da je babico in dedka prepričal, da bi prespal pri gradu. Stara starša sta ga pospremila do gradu in mu pomagala nesti stvari. Ko sta dedek in babica odšla, si je zakuril ogenj, ker se je že temnilo. Potem je zaspal. Sredi noči je nekaj zaropotalo. Zbudil se je in je videl najprej samo senco, potem pa še visoko temno postavo. Prestrašil se je in zbežal na kmetijo starih staršev. Povedal jima je, kaj se je zgodilo.zjutraj sta morala dedek in babica iti po vnukove stvari, ker je Miha sklenil, da nikoli več ne bo šel na ta zakleti kraj. Miha še vedno ne ve, kaj se je zgodilo. Simon Lončarič, 6. b Moja sanjska šola Moja sanjska šola bi izgledala tako: -bili bi brez učiteljev, -imeli bi ure in ure igranja in športne vzgoje, -imeli bi Europark in bili bi bogati, -zunaj bi imeli bazene, igrišča, -učitelji bi bili prijazni in nam ne bi dajali nalog, -v šoli bi lahko imeli domače živali, -šola bi bila v resnici vila, -imeli bi računalnike in bi lahko celi dan bili na facebook-u. Rebeka Arbeiter, 6. b

141 MOJA SANJSKA ŠOLA Tako bi izgledala moja sanjska šola: -brez učiteljic, -ura bi trajala 5 minut, odmor pa 45minut, -ves čas bi bili na Facebooku, -lahko bi igrali igrice na telefonu, -vsak bi dobil svoj tablični računalnik, -v šolo bi hodili enkrat na teden, -šola bi se začela ob 11.00, končala ob 13.00, -ne bi bilo testov ali spraševanja, -učili bi se, kako moramo nakupovati oblačila, -jedli bi hitro hrano, -če bi bili dobri pri nakupovanju, bi dobili bone za Europark, -dobili bi dostop do voya, -obiskovali bi nas naši idoli, -ne bi dobivali ocen. Tjaša Krivec in Nuša Grifič, 6. b

142 Nujne spremembe : Moja sanjska šola - namesto matematike bi lahko bila telefonska vzgoja (učili se bi, kako uporabljati najnovejše telefone ipd.); - namesto slovenščine bi lahko bila vzgoja za igranje (igrali se bi celo uro); - namesto naravoslovja bi lahko bila računalniška vzgoja (na računalniku bi se učili, kako uporabljamo facebook); - namesto geografije bi pa imeli nakupovalno vzgojo (hodili bi po trgovini in nakupovali); - namesto časa za malico v šoli bi lahko odšli v restavracijo s petimi zvezdicami; - namesto zgodovine bi pa res lahko bila apple vzgoja (učili bi se o najnovejših apple izdelkih in kdaj bodo prišli na trg ); - učilnice bi bile iz stekla in bi se lahko med poukom pogovarjali; - učitelji bi bili roboti, ki nas bi poslušali in nam dajali petice; - vsi bi bili odlični; - v sredo ne bi bilo pouka, ampak bi bila vzgoja za facebook. Jaša Martinčič, 6. b MOJE SANJE Vsako noč se v sanje potopim in si nekaj lepega zaželim. Hitro, hitro zaspim in se do jutra ne zbudim. Vsake sanje pa niso lepe tako kot snežne kepe.

143 Lahko so grozne in celo nervozne. Moje sanje ne ukrade duhec, ki se imenuje Puhec, Ker jaz prej zaspim, kot se zbudim. Rebeka Arbeiter, 6. b Moja soba Moja soba je neurejena, velikokrat je zanemarjena. Groza je ta moja soba,

144 kot da prišla bi Vitan Šlamberger, 6. b Gozd V gozdu je lepo in zeleno, jeseni pa tudi rumeno. Tam živali se pasejo in lovci strašijo. Zeleno, zeleno je povsod in nihče ne smeti, svež zrak pa zažari v svetlobi sonca.

145 Zeleno, zeleno je povsod, vse je lepo kot gorovja in jezera. V gozdu ptice se lovijo in jeleni se naokoli podijo. Zeleno, zeleno je povsod. Ko veter zaziblje drevesa, ko iglice se spustijo, vidiš številna čudesa. Tilen Založnik, 6. b Moje sanjsko potovanje Bil sem na sanjskem potovanju, letel sem z letalom čez oblake, domišljal sem si ga le v spanju, tam ni bilo nobene spake! Ko izstopili smo iz letala, pred nami je sonce zasijalo, fant igral je na tolkala, sestra je prodajala padala. Zvečer prišli smo v hotel, večerjo smo dobili, gledali manjši smo motel, medtem steklenico vode smo popili.

146 Ko postalo je svetlo, na pot smo se odpravili, nahrbtnike pripravili, in sobo smo pospravili. Najeli smo si avto, vozili smo se od kraja do kraja, dokler nismo prišli do raja, tam se je čudila tudi sošolka Maja Jaša Martinčič, 6. b POTOVANJE To je mojo potovanje, sanjsko bi lahko rekli, je veliko praznovanje, saj ste vsi povabljeni. Jaz potujem v daljne kraje, kjer ljudje različni so, so prijazni in zabavni, nas v družbo sprejmejo. A kjerkoli si na svetu, dom vedno najlepši je. Simon Lončarič, 6. b

147 Na morju Na morje gremo vsako leto, tam kopamo se v morju, za večerjo imamo omleto in uživamo v obzorju. Na morju se sprostimo, karte tam zvečer igramo, skupaj se smejimo in odlično se imamo. Na morju žabice mečemo, za školjkami se potapljamo, palačinke pečemo in včasih se utapljamo. Ko počitnice se končujejo, vsi ljudje žalujejo, mi pa šotor pospravimo in domov se odpravimo. Jaša Martinčič, 6. b

148 MORJE MODRO, ZELENO, VELIKO IN ŠIRNO, VSE SKUPAJ JE ENO, MORJE TO MIRNO. TO ŠIRNO MORJE, VELIKO OBZORJE, VELIKI VALOVI SO KOT MORSKI TATOVI. Vitan Šlamberger, 6. b

149 Športni dan smo imeli učenci od 6. do 9. razreda športni dan. Razdelili smo se v dve skupini. Fantje so odšli na stadion, punce smo pa smo ostale v telovadnici. Tam smo imeli prvi dve uri igre z žogo. Igrali smo se med dvema ognjema in odbojko. Fantje so pa igrali nogomet. Potem smo se vsi zbrali pred šolo na malici. Za malico smo imeli sirove štručke in jabolčni sok. Po malici smo vsi 6. in 7. razredi odšli na stadion. Tam smo se usedli na tribune (veliko nas je bilo) in si odložili svoje stvari. Najprej so tekali učenci, ki so se prijavili na 60 metrov, potem pa na 300 metrov. Med njimi tudi naša sošolka Lana Ivič, ki je dosegla 1. mesto. Potem pa je bil še tek na 600 metrov, kjer je Noka Jurič dosegla 1. mesto med puncami in Jaša Martinčič 1. mesto med fanti. Sledil je še skok v daljino, višino in met žvižgača, nato pa smo se utrujeno vrnili domov. Tako je bilo tudi konec našega športnega dne. Arlinda Osmani, 6. b Poletna dogodivščina Končala se je šola, začelo se je poletje. Odšli smo na morje. Vozili smo se štiri ure. Prispeli smo v hotel. Imel je 4 zvezdice. Bil je prečudovit. Receptorka nam je dala ključe od sobe in s polnimi kovčki smo odšli do sobe. Oblačila smo razpakirali v omare in nato smo odšli na kosilo. Bilo je zelo dobro. Ko smo se najedli, smo se odšli kopat v morje. Plaža je bila peščena. Poiskali smo senco. Odšla sem se kopat. Nadela sem si potapljaško masko in se odšla potapljat. Videla sem veliko različnih rib in školjk. Videla sem tudi nekaj morskih zvezd. Medtem ko sem se kopala, sem spoznala novo prijateljico. Tako mi ni bilo več dolgčas. Do večera sva se potapljali in plavali. Ko se je dan končal, sem odšla v hotelsko sobo. Moja prijateljica pa je bila v sosednji sobi. Tako sva se lahko videli vsak dan do konca počitnic. Nuša Grifič, 6. b

150 KONEC ŠOLE ŠOLA ZDAJ ODHAJA IN POLETJE SEM PRIHAJA. NA POČITNICE BOMO ŠLI IN SE TAM ZABAVALI. VČERAJ SMO SE ŠE UČILI IN V ŠOLI SKORAJ ŽIVČNI ZLOM DOBILI, DANES PA POČIVAMO IN NA MORJU UŽIVAMO. NA MORJU ZABAVNO BO IN NE BO NAM VEČ HUDO. KOPAT SE BOMO ŠLI, TAM BOMO VESELI VSI. Vitan Šlamberger, 6. b