Feri Lainšček SANJE SO VEČNE Zbrane ljubezenske pesmi

Transkript

1 Feri Lainšček SANJE SO VEČNE Zbrane ljubezenske pesmi 1

2 Ne bodi kot drugi Prinesi mi rože, ki divje cvetijo, odpelji me v goro, kjer škrati živijo. Pokaži mi zvezdo z mojim imenom, zloži mi pesem z bizarnim refrenom. Povabi me včasih v kraje neznane, mi zjutraj pod okno pripelji cigane. Povej mi o sanjah četudi so grešne, zaupaj mi želje četudi so smešne. Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi, ljubezen ni reka, ki teče po strugi. Napravi to zopet, ne hodi po poti, saj sreča ni nekaj, kar pride naproti. Poljubi me nežno, ko drugi hitijo, povabi me v mesto, ko drugi že spijo. Usoda je živa in mrtvi junaki, naj še hrepenijo postaje in vlaki. 2

3 Dvojina To arabesko ljubezni, ki nama zdaj sveti, je mojster naslikal pred davnimi leti. Misterij dvojine, ki nikdar ne mine, prepoln je nemira, strasti in topline. V globinah ljubezni je skrita uganka, kaj vzame, kaj da ti usoda neznanka. Tam strogi sodnik je, ki tehta obljube, tam mila je vila, ki šteje poljube. Res svetle so zvezde, kometi barviti, srce pa edino, ki more ljubiti. Rojeni pod srcem, si k srcu želimo, tisoč in eno noč hrepenimo. 3

4 Vedno prvi Vedno si prvi prišel mi naproti, ko pot je zavila v neznano, moja je senca postala lisičja in noč je ležala nad mano. Vedno si prvi prinesel mi sonce in jutro z okusom poljuba, kaplja je topla drsela med nama in zvesta bila je obljuba. Vedno si prvi zaslutil nevihto in tisti moj strah za metulje, tvoja je misel drsela po robu, kjer z mano nihče ne potuje. Vedno si prvi dotaknil se kože in mravlje so šle po tej poti, našla sva najino drugo obalo, še zmeraj ji greva naproti. Med nama je nekaj, kar ni le beseda, iz take snovi je kot sanje, med nama so časi, ko skupaj molčiva in tiho verjameva vanje. 4

5 Pot Klic piščalke iz davnine in nad poljem glas zvonov. Potnik, ki po vodi hodi, ko na reki ni mostov. Ritem bobnov, ki donijo in nad mestom rock 'n' roll. Ladja, ki v nebo se dviga, zopet išče nov pomol. Žive so stopinje v prahu in skrivnosti so v sledeh. Dolgo že potuje iskra, ki jo nosiva v očeh. V sebi čutim še daljave in nemir minulih let. Le ob tebi se prebujam, kakor se odpira cvet. Včasih slišim klic demonov in nebeški smeh kitar. S tabo pa ustavljam ure, ki jih žene čas vladar. Ljubi me, kot sonce sije, me kot dež poljubljaj spet. Najin angel naj se vrača k reki še čez tisoč let. Vse se znova naj začenja in se tudi spet konča. Zmeraj naj ljubezen najde pot, ki vodi do srca. 5

6 Ljubim Ljubim svilo tvoje kože, ko po njej moj prst drsi, čutim tiste drobne mravlje, ki si iščejo poti. Ljubim toplo sled jezika, ki mi nežno šepeta, čutim plimo nore želje, ki prevzela je oba. Ljubim drugi breg pogleda, ko potem zapreš oči, čutim roko, ki je legla, kakor misel obleži. Ljubim zadnji rob dotika, ko potem že skoraj spim, čutim zopet da sem tvoja in da s tabo res živim. 6

7 Sposodim si Sposodim si star biciklín, nikogar z njim ne dohitim, nikogar z njim ne prehitim, le veter si v lase lovim. Sposodim si rumen dežnik, za senco je, ko sonca ni, za streho je, ko dežja ni, pokriva me in se vrti, vrti. Sposodim si še tebe kdaj, ne vprašaš me, kako in kaj, ne vprašaš me, od kod in kam, ne briga te, če pot poznam. Sposodim si poletni dan, ves sončen je in nasmejan, ves kuštrav je in razigran, in ti mu praviš dober dan. Sposodim si poletno noč, ko zvezde zrejo v nekoč, ko luna že odhaja proč, le ti mi šepneš lahko noč. Sposodim si še tebe spet, ne vprašam te, kako čez svet, ne vprašam te, od kod in kam, a vendar te nazaj ne dam. 7

8 Najin dan ni počesan V parku klop z menoj deliš, kupujeva si za drobiž, povabim te le k reki kdaj, ponuditi ti nimam kaj. Pa vendar z mano zopet greš po stezi kjer se mora peš, zopet greš na mojo stran, lepo ti tu mineva dan. V travi z mano rad ležiš, oblake z mano si deliš, naberem ti le rože kdaj, v pesek ti narišem kaj. Ponoči z mano zopet greš, kaj hoče noč že dobro veš, vračaš se v moj pristan, lepo te tu prebuja dan. Ker najin dan ni počesan, najin smeh ni zaigran, ker najin vrt ni ograjen, najin svet ni omejen. 8

9 Moj ljubi potuje Moj ljubi potuje s klavirjem na vlaku brez zadnje postaje, v daljavo z njim note bežijo, želijo še v druge si kraje. Moj ljubi verjame, da veter zapomni si vse melodije, raznosi jih kakor je treba, najlepšo pa zame kje skrije. Moj ljubi ve dobro, da vzamem si pesem namesto zlatnika, saj moje srce se napolni z lepoto, ki vseh se dotika. Moj ljubi me čakal bo zadnji v svetlobi na koncu obzorja, kjer note razpeta so jadra v glasbi neskončnega morja. 9

10 Najina noč Prišel si kot pride večer, prinesel si slutnjo in tihi nemir, sestavil si svet iz drugačnih besed, ujela sem vase tvoj svetli pogled. Kdo je začaral samotni kostel, kdo je naslikal panonski pastel, kaj sploh bilo je med zdaj in nekoč, kje sva iskala to najino noč? Prišla sva kot pride spomin, kot da le vračava se iz davnin, kot da že zrla sva neko jesen, v luno nad pusto meglenih kopren. Kdo je prekrižal v ravnici poti, kdo je odtisnil na kožo sledi, kaj naju čaka med zdaj in nekoč, komu bo ljuba ta najina noč? 10

11 Ti veš Ti veš, da so jutra kot majhni otroci in čista svežina odprtega okna je polna nemira. Ti veš, da kot sonce se znova rodiva in nočna tišina minulega dneva je brezno spomina. Ti veš, da ljubezen ni prava beseda in dolgi romani današnjega časa so polni praznine. Ti veš, da že dolgo sva sama na poti in da stopinje neznanega para so našli le redki. Zato me že stotič poljubiš kot prvič in najina zgodba se znova začenja. Med nama je zopet skrivnostna bližina in dan bo prepoln hrepenenja. 11

12 Drugi breg želja Ali naju nosi luna, ki je vajena vsegá ali pa je drobna zvezda, ki jo gledava oba? Ali naju vodi ptica, ki se jutra veseli ali naju žene veter, ki popotnike hladi? Ali naju vabi sonce, ki oblake pozlati, ali tihi let metulja, ki se cvetu veseli? Ali naju nosi reka, ki se zliva v ocean ali taka je usoda, ali pa je Peter Pan? Morda pa sva prispela tja na drugi breg želja, kjer je vse kot sva hotela in nikdár se ne konča? 12

13 Najine zgodbe Ko zopet poljubim te s prsmi, kot Eva je prva ljubila, med nama drsijo kresnice, nobena ne bo ugasnila. In tisti metulji v trebuhu, ki znova razpirajo krila, nad nama letijo kot ptice, nobena ne bo se zgubila. Ko zopet začutiva plimo in kakor divjad si dišiva, med nama je kaplja razlita, do jutra ostaja lepljiva. In tista zmečkana odeja, ki vročo goloto pokriva, je speča zastava ljubezni, ki novo že upanje skriva. Na kožo zapisane zgodbe v jeziku skrivnostne dvojine, so črke življenja in smrti v knjigi vesoljne praznine. In rože rdeče na grobu, ki včasih kot čudež cvetijo, so žarek ljubezni in smisla, ko sveče nekoč dogorijo. 13

14 Zima Ta zgodba je dolga kot stari roman, postopajo konji in zrejo tja v dan. Lisica pred lovcem tu več ne beži, ob ognju so kotli in vanje sneži. Na svetu je zima in polno snega, ostala sva sama na koncu vsega. Po robu zavesti drsijo sani, od želje še vroče so tvoje dlani. Stopinje še zadnje odhajajo proč, neskončna belina spreminja se v noč. V morju tišine in mrtvih stvari me ljubiš počasi kot sveča gori. Na duši je tvoji hudičev pečat, rodil si se grešen in zmeraj boš tat. Na koži so moji vseh časov sledi, nasmeh pa je večen in kar ne zbledi. Na svetu je zima in polno snega, ostala sva sama na koncu vsega. Se ljubiva tiho, kot tiho sneži, ljubezen kot dete med nama laži. 14

15 Bila je taka pesem K šla zvečer sem bosa tam preko mladih trav, še veter me je božal in dež mi je dišal. Globoko sem čutila, kako pomlad dehti, se duša mi zganila je tam med rožami. Piščalko si urezal je v vrbju mladi pan, zapiskal je v širjavi od lepega pijan. Bila je taka pesem, da koža se ježi, res vzelo mi je sapo in vrela mi je kri. Plesala sva do mraka, se gledala v oči, nato sva zrla v luno, ki je med zvezdami. Posuta vsa s poljubi, ki jih le strast pusti, zaspala sem v travi in še sem z angeli. 15

16 Afrodita Kot roža je cvetela in on ji je dišal po nečem iz spomina in vetru iz daljav. Tako ga je čutila, kot čutiš redko kdaj, ga s smehom je vabila in vabil ju je maj. Mehko mu je postlala, kjer ležal nikdar ni, vso svilo mu je dala in kožo, ki dehti. S strastjo ga napojila in šla mu je v kri, kot smola se stopila, ki vonja ne zgubi. Bilo je v tisti noči, ko luna moč ima, še spal je kakor angel, ko tiho je odšla. Le sled mu je pustila in vzela kos srca, vsa leta jo že išče, nihče je ne pozna. V spominu jo bo nosil vse svoje žive dni, iskal jo bo v nebesih, a tam je tudi ni. Bila je Afrodita, že drug obraz ima, kar hoče, to si vzame, se s tabo poigra. 16

17 Okus svobode Pot do tebe vodi skozi gozd čarobni, v njem so dobre vile in možje hudobni. Ko me nosi veter daleč prek ravnice, iščem te in kličem z glasom drobne ptice. Pot do tebe najti včasih ni mogoče, poštar pisma nosi, dati ti jih noče. Spet me vodi luna po neznani poti, prosim jo in upam, da mi greš naproti. Še si v mojih kartah skrita moč usode, senco greha nosiš in okus svobode. Tiho prideš vame, kakor klic divjine, kos srca mi vzameš in pustiš spomine. 17

18 Drugo ime Spet šlo je poletje, le jaz sem ostal, sem nosil kitaro, pa nisem igral. Na mojih se dnevih nabiral je prah, ti spet si prinesla ljubezen in strah. Prišla si kot ptica, ki dolgo leti, nihčè te ni čakal na robu noči. Ostala sva sama in daleč sva šla, samota je tvoja ob moji bila. Imela si solze in zvezde v očeh, skrivnost je ostala na tistih poteh. Prinesla si sanje in čisto srce, to jutro mi dalo je drugo ime. Je dan se prebujal, bil poln je vsegà, po dolgem sem času spet prosil boga, naj pamet mi vzame in sanje pusti, svobodna je duša, ki s tabo leti. 18

19 Skrivnost Prišla sem odeta s plaščem noči, kot luna sem polna čudne moči, dišim po skrivnosti drugih bregov, moj smeh je darilo dobrih bogov. Nastavljal si svoje lovske pasti, ujel si le mravlje mojih strasti, ostal boš od silne želje bolan, ljubezen boš zopet čakal zaman. Ljubezen gre gola preko resnic, ujeta v svetlobo drobnih kresnic, glasovi so njeni več od besed, za zmeraj pustila v srcu bo sled. 19

20 Žar ljubezni Spet je tista nora noč, ko kot luna polna vsega, dam ti svojo divjo moč in jo dajem zmeraj znova. Zver prebiva pod trebuhom živa, gladko njeno je telo demoni trgajo verige greha, padli angeli pojo. Divji ritem meri čas, noč je kratka, dan mineva, ko mi pamet vzame strast, vse je daleč, glas odmeva. Ljubim tvojo moško dlan, ki napenja svilo kože, vabim te na svojo stran z milim glasom rajske ptice. Mlečna cesta vodi preko mesta, zgoraj večno je oko, plesalca gola sva pod zvezdo, sence z nama rajajo. Daj mi daj, daj mi spet vroč pečat vroče želje, daj mi novi žar ljubezni. 20

21 Pusti mi krila Nocoj sem sanjala, da je prišel na okno tu angel bel, da bi te vzel. Med nama je ležala ljubezen strastna vsa, nekdo ponujal zanjo večnost je neba. Zrla sem skozi čas, rada bi se vrnila. Vzemi mi, vzemi vse, pusti mi moja krila. Našla sem divjo moč, gola sem te branila. Čutil si mojo dlan, noro sva se ljubila. Bojim se res včasih, da bo prišel med naju zakon krut, ki vse bo vzel. Zrla bom skozi čas, rada bi se vrnila. Vzemi mi, vzemi vse pusti mi moja krila. 21

22 Plenilci sanj Lepo mi je na ulici, nikogar ni le dež rosi. Imam srce, ki hrepeni in svojo stran v pravljici. Že dolgo vem, da plenilci sanj sledijo mi, mojih živih barv želijo si. Imam ime, ki zazveni in ljubico v množici. Ostal bom tu, jim zrl v oči, begunec sem, ki ne beži. 22

23 Proti vetru Ko bo konec pravljice, ko bom čudno ranjena, ko bo padal mrzli dež, veter pa se dvigal bo, hudo mi bo. Polna želja k tebi bom prišla, ker le s teboj bom hotela proti vetru. To bo najin boj. Če me ljubiš res, mi boš dal roko in ne bo te strah, ko pade noč. Ko bo šlo mimo tisoč vojsk, ko bo za nama tisoč cest in ena pot, polna tega zopet bom prišla. Tam kjer tedaj sem hotela proti vetru, zdaj bom tiha vsa. Ti boš čutil to, dal mi boš roko in ne bo me strah ko pade noč. 23

24 Skriti ljubimci Nevidne so hiše skritih ljubimcev in njihovi zvonci neslišni. Le rože ob zidu so bolj rdeče in njihovi listi zdravilni. Preklete so sobe skritih ljubimcev in njihova okna mižijo. Le rjuhe v omarah so tople od sreče in njihovi robčki dišijo Blatne so ceste skritih ljubimcev in njihova pisma zaprta. Le plastične vrečke so polne ljubezni in njihova srca odprta. Take so zgodbe skritih ljubimcev in njihovi konci zakleti. Zato je nesrečna ta pesem o sreči, ker ti je ne moreš zapeti. 24

25 Zgoraj Spodaj je mesto polno želja, zvezde pa zrejo v sobo za dva. Svet je v izložbah lep in bogat, tisoč je spodaj zaklenjenih vrat Spodaj je slepih tisoč poti, zgoraj so pticam znane smeri. Zopet v novicah bo mrtev junak, taksi ne vozi na najin oblak. Spodaj so strehe, vrata in dvom, mesto je tuje, najin ni dom. Dom te ljubezni je hiša iz kart, srčni aduti, drugo je škart. Noč je svilena, jutra še ni, demon ljubezni z nama bedi. Ljubiš me tiho, kot dela se dan, čuva te angel, od daleč poslan. 25

26 Bližina Na vrtu, ki ve za ljubezen, cvetijo le rože rdeče. V naročju te sanjske podobe umrla bi rada od sreče. Naj topli dež tvojih poljubov me sredi poletja ujame. Naj veter, ki dviga nevihto, še zadnjo tančico mi sname. Že dolgo si greva naproti in čutiva čudno bližino. Ko duša se duše dotika, beživa pred večno praznino. Ob tebi lahko še verjamem, da kaj se bo znova začelo. Da v sanjah bom zopet letela in vse bo spet smisel imelo. Pred jutrom, ki ve za ljubezen, nebo je pod kožo krvavo. Žarijo nad nama meglice in rosa je padla na travo. Naj skrita sled tvojih dotikov popelje v neznane me kraje. Naj zmeraj pred nama bo cesta in proga brez zadnje postaje. 26

27 Brez tebe Spet bova skupaj drsela tja proti robu najkrajše noči, prezgodaj bo ptica zapela, ljubezen imela bo volčje oči. Polzela bo rosa po travi, nov dan bo ugašal kresnice, dišalo bo jutro po kavi, prišle bodo sveže novice. Jaz pa si spet bom želela, da čas bi se najin ustavil, na rožnik ne bom več hotela, zaveso bo pajek napravil. Brez tebe tu vse gre po svoje in svet se drugače obrača, ko dan se začenja na dvoje spet misel le k tebi se vrača. 27

28 Sončna hiša Kaj vse je ostalo za nama, kje vse sva pustila sledi, kaj v sanjah mordà bo živelo, kaj v srcu počasi bledi? Ljubezen kot ptica pozimi na novo spet čaka pomlad, jaz hodim še zmeraj brez cilja, saj malo imam te še rad. Vidim te včasih na trgu, ki zjutraj je prazen in tih. Zazdi se mi večkrat ob glasbi, da najin ukraden je stih. Sezidal sem sončno ti hišo, ki tisoč že oken ima. Čez mesto na hrbtu jo nosim in upam da spet boš prišla. Kaj vse bo ostalo za zmeraj raztreseno kakor smeti, kaj vrne morda se čez leta, kot roža ki znova cveti. Končuje se igra na srečo, čas je da to si priznam, saj nimam več karte v talonu, le malo še rad te imam. 28

29 Maska Klovn si nasmeh bo narisal, pesnik pod laž se podpisal. Cirkus prodal bo predstavo, pesnik doživel bo slavo. Jaz pa ti masko bom snela, besedam ne bom več verjela. Ostala bom raje spet sama, ob cesti, ki teče med nama. Če sreča ne bo me hotela, hodila bom v dežju in pela. Hodila bom bosa po travi, poslušala veter kaj pravi. 29

30 Ledene rože Prinesel je fant ji ledene rože nekoč, na dlani snežinke in prazne sledi. Zdaj tiha je noč, počasi sneži, ljubezen je cerkev ki prazna stoji. Jutra bila so najlepša nekoč, zdaj so le nemi spomin iz davnin. Sanja križpotja in dolge poti, leto za letom se nič ne zgodi. Sije naj sonce in pride pomlad, jug naj odtaja na srcu pečat, koža naj njena omamno diši, princ naj jo najde in naj jo zbudi. 30

31 Demoni Iskala sva drugo obalo s pogledom osamljene ptice, ljubila molče se in strastno pod luno tam sredi ravnice. Šla sva po veter na goro, pustila vsa vrata odprta, dišala so jutra po naju, kot jabolka z rajskega vrta. Bila sva metulja v nevihti, begunca iz pajkove mreže, bežala sva bosa čez mejo s koraki ki nimajo teže. Šla sva po rožo čarobno v svetlobo na koncu hodnika, okusila strah in svobodo, kot slino na vrhu jezika. Ne puščaj me sámo z demoni, ko noč je svetlejša od dneva, še v meni zvenijo daljave in želja še kar ne mineva. Ne puščaj me sámo z demoni, ko v maju letijo kresníce, še z mano zaplešejo sence in nočne me kličejo ptice. 31

32 Kam pojde ljubezen? Ta misel je ptica, ki redko se vrne, že dolgo si bivši in čas je nekdanji, le ko na pómlad se veter obrne mi zopet po tebi dišijo kostanji. Odhajaš neslišno, kot prah se nabira, v spominu že skoraj nevidna je slika: na trgu nekdo se za mano ozira s pogledom, ki krilo premika. Blediva kot madež rdečega vina, že zdavnaj je fajront in šli so cigani, kam pojde ljubezen, ko gre iz spomina, kdo jo v brezpotju pogreje v dlani. 32

33 Ko srečaš me Ko srečaš me in mimo grem, le zdi se ti, da mimo zrem. Ko gledaš me in to ne vem, le zdi se ti, da druga sem. Pri meni je kot nekdaj vse, poznajo me še ulice. Pogosto se z gradu ozrem, ki dviga se nad mestom bel. Pogosto še k Prešernu grem, pod njo stojim, ki ji je pel, ponoči še sem s klošarji, tam doli ob Ljubljanici. Do jutra še si kdaj želim, da voda vzela bi spomin, a leta so, ki kar teko, kar z mano bo, to s tabo bo. Ko gledaš me in to ne vem, le zdi se ti, da druga sem, pri meni je, kot nekdaj vse, le ti si drug in nimaš me. 33

34 Ne vprašaj me Ne išči me na ulici, ki slepa je in ne živi, ne vračaj se na pločnike, ki dež jih kdaj opere le. Davno že odšel si vstran, navadil si se biti sam, dolgo že bledi spomin, grafiti so zbledeli z njim. Ne vprašaj me kako mi gre, ne vprašaj me, kako mi je, kako mi gre, tako mi gre, kako mi je, vseeno je. Le tisto pesem najino, staro pesem žalostno, mi lajnar včasih zaigra, kot bi jo igral za dva. 34

35 V molu Še zmeraj grem rada čez mejo, kjer mesto spreminja se v vas, med godci posedam v bifeju, ko poje obtolčeni bas. Za vinjak tu pesem se kupi, ki zmeraj drugače zveni, le vlak jo večerni kdaj zmoti, ki mimo postaje drvi. Nihče me ne vpraša kje hodiš, že dolgo pozabljen si brat, še čakam te včasih, da prideš za dušo s cigani igrat. Vse drugo že zdavnaj je pesem, ki v molu najlepše zveni, v spominu zamrznjene slike in želja ki več ne boli. 35

36 Ladjice želja Skrita roka bo sejala divje rože za vasjo, vodna ptica bo dobila belo perje med potjo. Modra reka bo nosila drobne ladjice želja, jaz pa znova bom iskala pot do tvojega srca. V tanke strune bom ujela žar pomladi in nebo, bom metulje privabila, ki en dan le letajo. V svojo pesem bom zložila barve sonca in dežja, o ljubezni tej bom pela, ki vse vzame in vse da. 36

37 Brezpotje Ljubil si te prazne hiše, ki čepijo za vasjo, vedel si kam zrejo okna, ko zvečer žari nebo. Trgal si mi divje rože, ki v koprivah rastejo, našel si mi kamen v reki, ki globok je kot oko. Slišal si v ravnici ptico, ko je ptiča klicala, plačal si ciganu struno, ki je zame počila. Nosil si v srcu pesem, ki jo znala sva oba, ciganka pa je vrgla karto, ki je nisva videla. Zopet tu cvetijo vrbe in meglice so čez prod, mlinar še me nate spomni in na vodi bel labod. Vabi me pomlad v brezpotje, kliče najin zvon želja, dolgo že prihajam sama, rada s tabo bi prišla. 37

38 Ljubezen je samotna vas Povej mu veter iz ravnic, kako je pod perutmi ptic, prinesi mi kdaj pod večer iz čárne reke rib nemir. Med sence je ujeta luč, moj ljubi je izgubil ključ, ne zmore biti zame mlad, v spominu le ima me rad. Ljubezen je zakleti grad, v njem je vse še od takrat, na mizi vse, kot je bilo tedaj za dva napravljeno. Povej mu veter iz daljav o vroči žeji mladih trav, prinesi mu kdaj iz noči jelenov klic in vonj sledi. V belem stišju poka led, ledena roža dela cvet, sneg se ulega na poti in še sneži in še sneži Ljubezen je samotna vas, s trstičjem jo obrašča čas, nihče ne bo več shodil pot, nihče ne posadil rož. 38

39 Postaja Ta proga in majhna postaja, čriček in mak na nasipu, vonj smole, ki v nosu ostaja in bela Marija na križu. V vetru razpeta drevesa, strah za metulje v nevihti, vsa nema grožnja slovesa in časi ki nočejo priti. Vse to je ostalo v meni kot sveča, ki ni dogorela, na mizi so listi rumeni in pismo je še brez imena. Morda si kdaj sam in se zganeš, ko veter oblake premika, še komaj spominu verjameš, ki roko s poljubom naslika. Ta proga in stara postaja, kjer vlaka nihče ne ustavi, že zdavnaj razpadla ograja in drobne spominčice v travi. Na žicah počivajo ptice, le misel spet krila razpira, nedolžna kot stare novice, ki več jih nihče ne prebira. Morda si kdaj sam in se zganeš, ko veter zaveso premakne, morda si kot jaz in verjameš, da še se lahko te dotakne ta proga in majhna postaja, čriček in mak na nasipu, vonj smole, ki v nosu ostaja in deklica v rožnatem krilu. 39

40 Snežinka Že leta in leta tako je kot lani: na pragu stojita in skupaj molčita, le bela snežinka topi se na dlani. Gospod je iz časa, ko padli so v vojni, gospa je z Balkana za balo prodana že vse je zdaj eno le angel je dvojni. Še zmeraj se gleda v njegovih očeh si trajno popravlja, zvečer se poslavlja, na tihem pa prosi za jutrišnji smeh. Še zmeraj pogreje ga njena bližina, ko slika zaniha posluša, če diha, v sen se ugreza z dotikom spomina. Že leta in leta tako je kot lani, spet zunaj je zima, star par mi pokima, le bela snežinka ostane se na dlani. 40

41 Bil sem srečen danes Šel sem gledat ptico, ki se z juga je vrnila, novo perje je dobila in še lepša krila. Šel sem gledat sestro, ko se zjutraj je zbudila, lepe sanje mi je rekla in me poljubila. Šel sem gledat reko, ki čez prod se je razlila, divje seme je prinesla in ga zasadila. Šel sem gledat ogenj, ki ga mati je prižgala, tople roke je imela in se mi smejala. Bil sem srečen danes, kot so srečni le Cigani, pridi ljuba zopet k meni, pridi in ostani. 41

42 Daljave Spet slutim da te vabijo daljave in taka me nemirna misel bega. Ti slišiš veter, ki premika trave in čutiš senco, ki na dušo lega. V spominu davnem ogenj se prižiga in divji vranci spet imajo krila, roj isker se nad belim dimom dviga, in divja češnja zopet bo rodila. Če znova bi prebredla čárno reko, do jutra z godci bi plesala bosa, ti druga roka slekla bi obleko in vročo željo bi hladila rosa. Če taka bi prišla po dolgi poti, se mati tvoja znova bi rodila, in ljubi bratje šli bi ti naproti, verjeli nebi kaj si izgubila. 42

43 Zate nocoj Zate nocoj bobni spet donijo. Veter pozna tvojo melodijo. Róžnik sem prosil naj zate cveti, še zemlja naj diši. Če bosa boš, kače sem pobral s poti, postavil sem brvi. Čakam te. Zdaj veš kako te čakam. Tebi pa se zdi, da ni poti, da sploh ni več sledi, in tvoj pogled zmeraj bolj je od strani. Tvoj led se ne topi. Čakal bom, zdaj veš, kako bom čakal. Kamen še takó nikógar ni, ne hiša ki stoji. Le klic noči zmeraj spet se ponovi in glas vse bolj zveni. 43

44 Sanje so večne Vabi me reka in modro nebo, veter nemirni mi svojo ponuja roko. Prosi me angel, ki ve za vse to, dan se prebuja in trave čarobne cveto. Jaz pa ne morem brez tebe več tja, strah me je tiste samote na klopi za dva. Nisem še kamen, ki mrtev leži, v meni spi ptica, ki misel jo nate zbudi. Ptica mojih želja, bela vrana srca. Pridi vsaj enkrat, poglej me v oči, beri mi z ustnic, prisluhni utripu krvi. Vzemi dotike vsaj moje nazaj, sanje so večne, z njimi potujemo v raj. 44

45 Sled spomina Tisti veter, ki bo nosil suho listje čez ravan, tisti veter bo že vedel, da sva upala zaman. Tista megla, ki prekrila bo ravnico najino, tista megla bo lebdela, kakor duša nad vodo. Sled spomina bo vodila preko hribov in mostov, modra reka bo vabila svoje ptice spet domov. Stari bo le ribič vedel, kaj sva si nekoč bila, ujeti bo še zadnjič skušal zlato ribico želja. Tista zima, ki bo zebla, da bo tudi v srcu mraz, tista zima bo nadela tej ljubezni bel obraz. Tista vrba, ki bo rasla sredi puste iz snega, tista vrba bo pa sama, kakor sama sva midva. 45

46 Nekoč se boš vrnil Nekoč se bom vrnil, kot vrne se vsak, po mnogih bom bitkah že stari vojak. Brez upov bom hodil in novih želja, nihče ne bo vedel, kje bil sem doma. Točaj mi bo stregel, ki bo še otrok, peljala neznana bo ulica v krog. Zaspalo bo mesto, ki moje več ni, le v sanjah iskal bom še stare poti. Srečal bom starko, ki mimo bo šla, prisluhnil bom glasbi, ki gre do srca. Spomin me bo ganil in čudni nemir, velika bo luna in pel bo skovir. Ljubezen umrla je tukaj nekoč, ni več se vrnilo, kar vzela je noč. Dišale so trave in mak je cvetel, le s tabo do reke nihče ni več šel. 46

47 Tiho bom igral Tiho bom igral, jokala pesem bo, ti ne joči kaj, te briga to. Bil sem kamen, ti to dobro veš, moja mala sestrica. Kaj so moje solze, kaj je moja bol, čutim veter, slišim glas neba, to so krila, ki te nosijo, zrasla so ti iz srca. Leti, leti, leti zdaj, nič ne boj se, ni poti nazaj. Tu me pusti, ne oziraj se, ko moja duša joče se. 47

48 Boža veter deklico Deklico veter boža, deklica z vetrom gre, črna jo žalost spremlja, stiska srce. Duša je njena bela, joče ker tebe ni, zate bogove prosi, srečo ti želi. Boža veter deklico v hladni zimski noči, solze grenke briše ji, pravi ji, ne joči. Boža veter deklico in pada beli sneg, sama je, čaka te, lepa kakor zarja. Sama je, čaka še, čakati ne neha 48

49 Stari godec Ko nad kozarci čistega vina gosli zvenijo z glasom spomina, stari se godec vase umika, skoraj negiben, kot da je slika. Srečnih ni pesmi nikoli pozabil, drobiž so mu dali, pa ga ni rabil, v duši njegovi so gnezdile ptice, ko jo je pustil tam sredi ravnice. Ene le pesmi ne more zapeti, težke so note, verzi zakleti, ostala je sama, ki res je ljubila, čakala je dolgo, ni pozabila. 49

50 Črni vran Polna luna mojo pot pozna, proti jutru skupaj bova šla. Sreče nimam, godec sem postal, ljubim pesem, sanje sem prodal. Tista zvezda tam žari kot ti, tam nebeške tvoje so poti. Moja duša, ki je kriva to, pa ne pojde níkdar na nebo. Nekoč, ko luna bo imela moč, tisoč zvezdic bo sijalo v noč. Sedel bo tam na veji črni vran, godca čakal bo nekdo zaman. 50

51 Ciganska balada V ravnici so hiše, nad hišami dim, v dimu so zvezde, nad zvezdami mlin. Tam ded moj je sedel na staro kolo, tobak si zasukal le z eno roko. Tam mravlje so v hišo napravile pot, divji so konji preskočili plot. Vino sta pila in dala srce, oče urezal v drevo je ime. Ognji so glasno goreli vso noč, luna imela je čudežno moč. Drugo je ljubil potem do krvi, mama mu dala je v rano soli. Sanje le skrival v otroško sem dlan, nemo kričal sem, da nočem drugam. Zorele so češnje in tekel je čas, kdo je naslikal mi drugi obraz? Pomoči ser zbujam in v mislih bežim, nikogar ne čakam, le tja si želim. V ravnici so hiše, nad hišami dim, v dimu so zvezde, nad zvezdami mlin. V mlinu je mlinar, ki zgodbo pozna, to noč naj požene vse mline sveta. Sovraštvo naj zmelje in tihi prezir, ljubezen naj trosi in sladki nemir. Ta gor naj me vzame in rad me ima, ciganska sem duša tu nisem doma. 51

52 Spomin Ko po nevihti še mokre so trave, metulji zaprti in spijo dobrave, v spominu je nekaj, kar niti ni slika, občutek, da veter ji krilo premika. Neznanka z drznim korakom dekleta že zdavnaj je v tuja brezpotja ujeta in želja, ki več je nihče ne opazi, ugaša kot mnogi že mrtvi obrazi. A ko trave po dežju dišijo oprane, spet rožnato krilo v vetru se zgane. 52

53 Sanje Zaprta so vrata in okno zastrto. Na vrvi spleteni med murvo in trto le veter poletni napenja perilo in sanja o nečem, kar ni se zgodilo. Po mleku so dojke dišale ponoči, žarel je polmesec in bil je pri moči, med je do jutra polzel med nogami, ko je ves blažen že spal ji na rami. V resnici pa sama s hotenjem v trebuhu si dan bo sladila le z medom na kruhu. 53

54 Ne čakaj Dolgo že v vrsti za srečno številko je stal, dolgo je upal, da karta bo prava in srčno bo damo izbral. Dolgo v pristanu je čakal na veter, ki ni ga bilo, dolgo verjel je, da čas kaj prinese, kaj pa bo samo prišlo. Zdaj padla je karta, ki več je obrnil ne bo, pod njo je usoda zapisana skrita in fant je z obrazom obrnjen v temo. Kaj pravi ta zgodba o dolgem življenju za nič? Ne čakaj v vrsti, ne bodi številka, ne daj da ti karte premeša hudič. 54

55 Kako je ljubezni ime On je bil star in tak čuden, ona pa skoraj gospa, imela sta vse in veliko, rada sta skupaj bila. Vlekel je pipo s pokrovom, ona pa majhnega psa, za njima kazali so s prstom, ko sta po ulici šla. Imela sta klopco v parku in v stari kavarni svoj kot, molčala sta dolgo ob mraku poslušala glasbo brez not. Takšna bila je ljubezen, mnogi so se ji smejali, takšna bila je ta sreča, mnogi je niso poznali. Potem pa je ona zaspala, tako je zaspala za skoz, on se je v beli obleki še zadnjič odpravil na most. Vsem je bilo malo čudno, da to še lahko se zgodi, v vodi pa nihče ni videl lučko, ki tam še gori. Edino je pevec zapisal to pesem v svoje srce, če kdaj bo kdo vprašal, kako je ljubezni ime. 55

56 Kam šli so demoni? Kam šli so demoni, ki bivajo v maskah, in kdo se tam vroče golote dotika? Kje koža svilena okopa se v mlakah in usta s poljubi razprejo do krika? Kje čaka jih kdo, ki ne ve za poraze in grehe jim vse bo odpustil še tokrat? Kdaj vidijo svoje resnične obraze - in čisto na koncu, kam pojdejo jokat? Tu spijo demoni in maske so prazne, kot liste v platanah jih veter obrača, le deklice zale od želje so blazne in ribič že dolgo brez sreče se vrača. Tod teče le reka, ki več ne poplavlja, in šaš se počasi umika v mrtvíce, tu suhega čolna nihče ne popravlja, le tja pod večerje minevajo ptice. 56

57 Drobiž Koga ujame poletna nevihta, komu bo dala zdaj roža ime, kakšna bo luna, ko pride čez reko, kdo bo narisal na vodi srce? Midva ne bova, ker čas se ne vrača, nama je v srcu ostal le drobiž, nimava zmaja, ki dela oblake, v sanjah so kače in teh se bojiš. Ogenj ciganski je takrat ugašal, kot bi umiral nesrečni otrok, noč je kričala, bežali so svati, najina želja bila je brez rok. Koga bo prva zbudila snežinka, komu bo kurent za srečo igral, kakšna bo roža ledena na oknu, kdo bo spet snežno kraljico izdal? Midva ne bova, ker čas se ne vrača, nama je včasih še znotraj hladno, nimava zvonca, ki zimo prežene, v vicah so mnogi končali tako. V pajkovi mreži visijo spomini, muha ujeta in košček srca, sama je ptica na robu obzorja, sama sem z mizo, le stola sta dva. 57

58 Tišina Med starci posedam na vrtu, kjer rastejo rože za vence, v pogledu tja proti obzorju vse daljše postajajo sence. Zapojem si tiho kot veter in skrivam pod krilom spomine, verjamem da čisto na koncu življenje bo polno tišine. Ti nimaš več belega konja in z grehi plačuješ svobodo, jaz nimam več tvoje ljubezni, vsi moji so venčki pod vodo. Že dolgo ni dame v tem špilu, taloni so vsi izigrani, pobegnil junak je iz zgodbe, končuje se črta na dlani. Za zmeraj so mrtve resnice, kot pisma ljubimcev v šatulji, le bog je še zmeraj na križu, iz črvov so včasih metulji. Letijo kot vešče k svetlobi, žarijo jim pisana krila, nobeden ni angel med njimi, nikogar ne čaka tam vila. 58

59 Nocturno Včasih grem na dolgo pot, sama prek ravnice, iz globine mojih sanj spet letijo ptice. Skrita roka angelska violino dviga, njena pesem ganjena duše se dotika. Pridi ljubi, pridi spet, pridi včasih v sanje sanje zmeraj pravijo, naj verjamem vanje. Čakam, kakor čaka noč jutro, ki še upa, duša moja ranjena je že polna strupa. Nad ravnico v megli violina poje, kamen bi že slišal to klic in tožbe moje. Pridi ljubi, pridi spet, po tej rožni poti in prinesi mlad obraz zopet mi naproti. To je moja zadnja pot, sveče so prižgane, moja pesem žalostna tukaj le ostane. 59

60 Želja Ti dolgo že hodiš brez cilja in sanje te več ne bolijo. V meni še gnezdijo ptice, ki zjutraj nad mestom letijo. Brez maske grem zopet čez mejo, kjer ognji še zmeraj gorijo. Verjamem, da igre ni konec in karte se znova delijo. Jaz ljubim še zmeraj daljave in v sanjah pripenjam si krila. Želim si da zjutraj brez želje se ne bi nikoli zbudila. 60

61 Breza Samotna se hiša je skrila za breg, že dež se počasi spreminja v sneg. V naročju je ruta in glava odkrita, le redko kdo pride, da skupaj molčita. Mineva življenje, živijo spomini, naj končno se duša spočije v tišini. Odšla je ljubezen, kot šlo je poletje, ostalo na vrtu le suho je cvetje. Samotna se hiša počasi ugreza, ostala na bregu le bela bo breza. Ji veter bo pravil, ko gnal bo oblake, bila je ljubezen, nikdar ne bo take. 61

62 Moj oče Moj oče prišel je iz zgodbe, ki tu je nihče ne pozna. Iz sanj si sezidal je hišo in včasih sva srečna bila. Ko streho iskala je ptica, ki daleč bila je doma, je toplo napravil ji gnezdo na dlani prav blizu srca. Za hribom, ki skriva daljave in ceste prepolne želja, zdaj rastejo rože v samoti posute s poljubi dežja. Na odru, ki nima zavese, spet bosa pred tujci stojim, v njegovo se kožo oblečem, ničesar se več ne bojim. Za zmeraj bo ptica ujeta v neskončno praznino neba. Moj oče se vrnil je v zgodbo, ki tu je nihčè ne pozna. 62

63 Ob Bregu Ko včasih ob bregu se Drava obrne, vrtinec tam drobni za hip se utrne. Prepolna nemira stojim ob očetu, ki roko otroško že stiska dekletu. Odhajam ujeta v kroge srebrne, vse z njimi mineva in nič se ne vrne. Ko včasih nad Dravo ležijo meglice spet vidim nad Bregom nevidne stopnice. Ne slišim korakov, saj nimajo teže, že dolgo so prazne vse najine mreže. Ostajam na bregu prepolna tišine, le val se spet vrača in nosi spomine. 63

64 Sanje ciganske deklice Moj sin bo prodajal balone in hčerka bo večkrat rodila. Ta zadnji bo mlajši od vnukov, velika bo moja družina. Moj dom bo kot pisana ladja, ki tisoč želja jo poganja, na njej bo kdaj potnik brez karte, pa tak ki mogoče le sanja. Moj mož bo imel več klobukov in srajco na prsih prešito, da druga srca mu ne vzame, da s kroglo ne bo kdaj prebito. Tam svet bo drugačen kot ta je, moj čas se ne bo tam porabil, kot tu se prehitro iztek, ker bog je na milost pozabil. In če bom pred jutrom umrla, prodajte te sanje Cigani, pustite mi dinar na grobu, saj kinč bo poceni spomladi. 64

65 Počasi Za šipo, kjer ni več izložbe, še vidim kdaj tvojo podobo. In ptice, ki letajo v paru, še kukajo v najino sobo. Nad strehami starega mesta nebo je prepolno spominov. In v parku, ki čaka še nate, razcveta bel grm se jasminov. Ta klop pa je ladja brez jadra, ki pluje le z letnimi časi. Novice mi veter prinaša in vse se dogaja počasi. Kot nove zastave ljubezni, se deklicam vijejo krila, le tvojih ne slišim korakov, še sled se je zdavnaj zgubila. Ker najin se dinar za srečo ni v ribico zlato spremenil, ostala za zmeraj je želja, ki čas jo bo nekam zaklenil. Še tisoč je zgodb, ki samotne tu tiho med nami živijo bojijo se cest in peronov, ko zdavnaj že več ne bolijo. 65

66 Bonaca Veter, ki je zibal barke legel bo na naše strehe, Sveti Rok bo vabil starke, da odpustil bi jim grehe. Jaz pa nema kakor skala, ki jo večno boža morje, tja ti bom poljub poslala, kjer gre sonce za obzorje. Tam je ladja, ki odnaša tvoje dneve, moje sanje. Noč me zmeraj znova vpraša, ali še verjamem vanje. Misel se kot val obrne in potuje skozi stene. Tam je ladja, ki se vrne, če boš slišal glas sirene. Luna, ki ne more spati, bo nad luko vse do zore. Kakšen bo ostal pred vrati, ni prešuštva brez pokore. Jaz pa sama kakor sveča bom počasi dogorela. Naj te daleč spremlja sreča, si še zjutraj bom želela. 66

67 Kresnice Ti veš kje te čakam, ko dan spet mineva in bele nad poljem ležijo meglice. Podoba še tvoja v spominu sameva in misel potuje tja preko ravnice. Nebo je neskončno in duša, ki upa, globoka kot reka. Sledi še dišijo in čez so mostovi za pot do človeka. Med rože in trave tu veter le dobre prinaša novice. Res svetle so zvezde in včasih do jutra letijo kresnice. Želim si, da prideš kdaj zopet po poti, ki nima križišča in vstran ne zavija. Še sanjah te vidim, ko greš mi naproti in senca se tvoja spet k moji privija. 67

68 Koraki Neil Armstrong je stopil na luno, Jan Palah zažgal se je v Pragi, a meni za zmeraj v ušesih ostali so tvoji koraki. Prišla si s perona brez kovčka, še ruta je lezla z ramena kako naj te kličem v spominu, saj nisem še vedel imena? Pred mano si vsa iz lepote, kot bog bi te zase napravil, a čudež je tudi, seveda, da čas sem s pogledom ustavil. Bežala sva v paru kot sraki in kradla zlato po Ljubljani, saj zlati bili so to časi kot tvoji arabski uhani. Bila sva premlada za srečo, ko v hiši iz kart sva živela kako naj te vprašam v spominu, če v sanjah nocoj si letela? Plesala sva sama v kavarni, pod streho dežja se ljubila, odšla sva iz zgodbe še mokra, nikoli se nisva vrnila. Kaj vse sem počel v tem času? Sovražil in ljubil sem leta misleč, da prišla boš kot takrat, še zmeraj sem gledal dekleta. Verjel, da ljubezen se vrne, kot ptice se vračajo z juga. Le tega ni v mojem spominu, kako si postajala druga. 68

69 Morda si nekomu kje zvesta in tvoji vsi srečno živijo? Morda si kdaj šla med obrazi, ki čudno se znani mi zdijo? A če bi kdaj slišal korake. bi vedel 69

70 Modra reka Zmeraj te še hodim čakat k modri reki najini. Njeni so valovi tihi, kot bili so tiste dni. Zopet včasih kamen vržem, ki takoj se potopi, jaz pa še na tihem upam, da spet prideš tudi ti. Zdavnaj tu so že zbledeli vsi spomini in sledi, jaz še zmeraj sem ob reki, kot kdaj ptica obsedi. Kmalu bo minila zima, v travah več ne bo snega, ena roža bo pa lepa, kot bi zrasla iz srca. Dolgo si že v drugi zgodbi, daleč tam si našel mir. Tudi če te zvezde gledaš, tam ne poje zdaj skovir. Kakšna pot bila je kriva, kakšen zakon te je vzel? Ko ljubezen je zgorela, v tebi je ostal pepel. 70

71 Le noč bo prespala ob meni Le noč bo prespala ob meni in soba bo polna tišine, ti jadral boš zopet brez vetra, iz sanj mi odnašal spomine. Tam polno je slik, ki živijo kot viže iz naše mladosti in bistri studenci pod goro, so polni še čiste radosti. Tam šla sem še zadnjič čez mejo in zate sem tiho prosila, a duša bila je že ptica in z gore se ni več vrnila. Ostani tam v svoji skrivnosti, le moje mi pusti spomine, naj polna sem tiste lepote, naj žalost nikoli ne mine. Le noč bo prespala ob meni in strah me bo čudne bližine, ti spet boš iz sanj mi odnašal teh časov nekdanjih drobtine. Tam divje še rastejo rože, med nama letijo kresnice, šumijo savinjski gozdovi, in zjutraj te zbujajo ptice. 71

72 Živela bo pesem o fantu s kitaro Ko zjutraj bo pesem že legla med sence na robu spomina, v kitari bo nekaj ostalo in zunaj bo čudna tišina. Na mizi bo mrtva resnica, kaj vse so nam vzeli in dali. Krčmar bo zaspal brez računa, le luzerji bodo ostali. Odšel bom iz tvojega mesta, tja proti svetlobi na koncu. Nekoč bom umrl za svobodo, na trgu, ki dviga se k soncu. Živela bo pesem o fantu, ki duše ni hotel prodati. Po ulicah vaših je hodil, ostal je za zmeraj pred vrati. Ko svet bo drugačen čez leta, ta pesem bo mogoče izpeta. Takrat boš spet noro ljubila, in zopet lahko boš verjela. Verjela boš lepim besedam, verjela boš zjutraj tišini. Verjela boš fantu s kitaro, ki tiho bo šel med spomini. 72

73 Druga obala Galebi letijo tam zgoraj k svobodi, tu sončni se zajčki še kopajo v vodi. Med naju pa senca večerna že pada, se vidi od blizu, da nisva si rada. Od daleč so pari prišli po spomine, zdaj zrejo tja v morje, ki skriva globine. Še nama ostala le sol bo na dlani, nevidni odtisi poljubov od lani. Kako ti naj rečem, da vem, kaj mineva, ko sonce zahaja in konec bo dneva. Neznanec boš zjutraj na drugi obali, ker tam te vratarji ne bodo poznali. Kako naj ti rečem, da vem, kaj imava, kako je ljubezni, ko sama kje tava. V peščenih se urah presipajo sanje, le redko ljubimci se vračajo vanje. Med skale kot ptice so sedli valovi, se gledajo v morju nebeški vozovi. Le pesem s terase, ki prosi za vino, ne more se zliti s to čudno tišino. Vse sladke besede le prazna so pena, odhajam kot tujka, ki nima imena. Kaj vzeli so časi in kaj so mi dali, molčala o tem bom na drugi obali. 73

74 Bila sem ti mlada Bila sem ti mlada, imela sem rada, moj vrt je pozimi cvetel. Ostale so sveče, še tople od sreče, ko ti si po prstih odšel. Postala sem vila, ki ni se vrnila, ko čas se je pravljic končal. Minila so leta, odšla so dekleta, nihčé ni v tej zgodbi ostal. Na drugem sem bregu še zmeraj tu sama, široka je rekla, ki teče med nama. Ni zlatih v njej ribic, ne ladjic želja le ribič samoten tu čez kdaj vesla. Jaz ljubim še jutra, ki čudno dišijo, skrivnosti v meglica in duše, ki spijo. Še v sanjah sem tvoja in tu bom ostala, poljub ti še zadnji nekoč bom poslala. Naj pesem gre v eter, naj nosi jo veter in moj ti prinese nemir. Boli naj resnica, osamljena ptica čez noč naj postne skovir. 74

75 Imajo nebesa naj zopet ušesa, kriči naj ljubezen nocoj. V moji obleki tam doli ob reki, naj senca zapleše s teboj. 75

76 Vrtovi brez cvetja Še zmeraj te sanjam in pišem ti pisma na listju jesenskem, ki tiho odpada. Predmestje je polno korakov in glasbe. Le v pesmi do jutra imava se rada. Minevajo ure brez tvoje ljubezni. So dnevi brez sonca, je konec poletja. Nikoli ne vprašaš, kam hodim zdaj jokat, ko sneg že pokriva vrtove brez cvetja. Ko gnezda so prazna, pomislim na ptice, ki veter jih dviga pod zimsko nebo. Ker ti jih ne vidiš na koncu te zgodbe bo Snežni kraljici pri srcu lepo. Nikoli ne rečeš, da včasih si sama, kot z mano so same vsakdanje poti. Ne slišiš zvonove zvoniti ponoči, in sence ne vidiš le zjutraj sledi. 76

77 Solze že snežinke so Zvezdice mežikajo, kadar rože plešejo kdor se z njimi zavrti, roža biti si želi. Mnogi potlej jokajo, mnogi potlej stokajo, vendar tu rešitve ni, roža je le kdor cveti. Vrtnice odcvetajo, tiho se obletajo, v novoletne jelke čar vodi naju čas-vladar. Leta se dodajajo, sanje se ponavljajo, tudi ti boš skoraj star, roža boš in boš vrtnar. Glej, globoko je nebo, beli mlini meljejo, tudi tebe vzamejo, ko ponudiš jim roko. Glej, globoko je nebo, beli mlinci padajo, tudi s tabo bo tako, solze že snežinke so. 77

78 Danes bom svečo prižgala Danes bom svečo prižgala, a ne bom je prižgala na grobu. Prižgala jo bom v parku, ob stari klopci na robu. Tam je od nekdaj posedal, tam se je družil z golobi, fant, ki odšel je ponoči, po svoji usojeni poti. Nikoli ne bo nihče vprašal, kaj so mu vzeli, kaj dali, nikoli ne bo nihče vedel, kaj si morda je kdaj želel. Imel je nebo nad Ljubljano, imel je oblake in veter, imel bo zdaj drobceno zvezdo, imel bo tam klopco in cesto. Danes bom svečo prižgala, a ne bom je prižgala le njemu. Prižgala jo bom tudi zase. Prižgala jo bom tudi zate. Prižgala jo bom, naj nam sveti. 78