UNIVERZA V MARIBORU Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnost EVANGELIČANSKA CERKVENA OBČINA MARIBOR 500 LET REFORMACIJE

Transkript

1 UNIVERZA V MARIBORU Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnost EVANGELIČANSKA CERKVENA OBČINA MARIBOR 500 LET REFORMACIJE Zbornik povzetkov Uredil Marko Jesenšek Maribor,

2 Častni odbor simpozija Borut Pahor, predsednik Republike Slovenije, predsednik Častnega odbora simpozija Akad. prof. dr. Tadej Bajd, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti Prof. dr. Igor Tičar, rektor, Univerza v Mariboru Prof. dr. Vladimir Bumbaširević, rektor, Univerza v Beogradu Prof. dr. Božidar Kante, dekan, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru Mag. Geza Filo, škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji Mag. Geza Erniša, častni škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji Zasl. red. prof. dr. Marko Kerševan, Univerza v Ljubljani Organizacijski in programski odbor simpozija Prof. dr. Marko Jesenšek, izred. član SAZU, prorektor, Univerza v Mariboru, predsednik Organizacijskega odbora simpozija Prof. dr. Irena Breznik Stramljič, prodekanka, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru Prof. dr. Jožica Čeh, predstojnica, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru Izred. prof. dr. Jonatan Vinkler, Fakulteta za Humanistične študije, Univerza na Primorskem Prof. dr. Alojz Jembrih, Univerzitetni center za protestantsko teologijo Matija Vlačić Ilirik, Univerza v Zagrebu Prof. dr. Ljiljana Marković, dekanka, Filološka fakulteta, Univerza v Beogradu Prof. dr. Maja Đukanović, Filološka fakulteta, Univerza v Beogradu Prof. dr. Vesna Polovina, Filološka fakulteta, Univerza v Beogradu Mag. Violeta Vladimira Mesarič, slovenska evangeličanska duhovnica, namestnica vojaškega vikarja v Slovenski vojski Mladen Kraljić, pomočnik glavnega tajnika Univerze v Mariboru, Oddelek za mednarodno sodelovanje 2

3 PROGRAM Četrtek, Velika dvorana UM Prihod udeležencev Otvoritev simpozija, pozdravni govori, glasbeni program Marko Kerševan: Lutrov/reformatorski»kopernikanski obrat«v teologij in habitus»modernega človeka« Teodor Domej: Verska in jezikovna raznolikost in (ne)strpnost v 18. stoletju Ziljski protestanti na prehodu iz»ilegale«v tolerančno obdobje Irena Bogoczova, Jana Raclavská, Jiří Muryc: Reformacja na Śląsku Cieszyńskim w kontekście miejscowej sytuacji Geza Erniša: Beseda in zakramenti v reformatorični Lutrovi teoligiji Martina Orožen: Husitsko gibanje na Češkem predstopnja evropske reformacije Odmor Sekcija A Dvorana Borisa Podrecce Gerhard Neweklowsky: Jezik hrvaških pesmaric 1609 in Alojzij Jembrih: Urach južnoslavenski prevoditeljski i izdavački projekt u doba reformacije Irena Špadijer: Reformacija i Sveta Gora jedno svedočanstvo Blanka Bošnjak: Trubarjeva pridižna besedila v kontekstu protestantizma Karel Gržan: 95 tez v sleherni čas Zlata Šundalić: O propovijedima iz Postille (1568) Antuna Dalmatina i Stipana Konzula Alenka Jelovšek: Poimenovanja Turkov in muslimanov pri Trubarju in drugih protestantskih piscih Sekcija B Dvorana Univerzitetna galerija Miran Štuhec: Literarna veda in Primož Trubar Jožica Čeh: Podoba reformacije v slovenskem pripovedništvu na prelomu iz 19. v 20. stoletje Silvija Borovnik: Reformacija v zgodovinskem romanu Ilke Vašte Gričarji Alenka Jensterle Doležal: Podobe protestantizma v slovenski književnosti zgodovinska dela Ivana Tavčarja Janja Vollmaier Lubej: Protestantska misel v literarnem delu Vinka Ošlaka Kosilo za udeležence simpozija Trstenjakova dvorana, UM 3

4 Sekcija A Dvorana Borisa Podrecce Marija Bajzek: Pogledi Madžarov na reformacijo v Prekmurju Klaudija Sedar: Po sledeh prekmurske reformacije György Rágyanszki: Martin Luter v prekmurski cerkveni književnosti v prvi polovici 20. stoletja Milena Blažič: Verski in pravljični motivi na panjskih končnicah Libor Pavera: Na okraj české reformace Emil Tokarz: Normiranje poljskega knjižnega jezika v času protestantizma Sekcija B Dvorana Univerzitetna galerija Jonatan Vinkler: Ali je mogoče o Lutru pisati enako kot v preteklosti imaginarij Lutra in Trubarja skozi premene časa in historiografskih paradigem Ľubomír Batka: Slovo Božie a slovo človeka. Lutherova reformačná teológia slova Aleksander Erniša: Teologija Primoža Trubarja v odnosu do Martina Lutra Fanika Vrečko: Jezik kot posoda Duha pri Lutru in Trubarju Gorazd Andrejč: Kritična samo-refleksija v protestantski misli Razprava Odmor Sekcija A Dvorana Borisa Podrecce Vlasta Kučiš: Die Lutherbibel im Zeichen der slowenischen Übersetzung Herta Maurer-Lausegger: Zum Protestantismus in Kärnten Werner Drobesch: Die Klagenfurter Landschaftsschule als geistig-kulturelles Zentrum des Kärntner Protestantismus Violeta Vladimira Mesarič: Žensko duhovništvo Jelena Kostić-Tomović, Branislav Ivanović: Martin Luther und die Reformation in den Augen von Germanistikstudentinnen und - studenten in Serbien Sekcija B Dvorana Univerzitetna galerija Sofija Bilandžija: Uticaji reformacije na jezik i pismenost u Skandinaviji Borko Kovačević: Multikulturni kontekst predavanja stranog jezika srbski jezik i uticaj reformacije Natalija Panić Cerovski: Tragovi reformacije u savremenom srpskom javnom diskursu Vesna Polovina, Aleksandra Vraneš: Današnji lingvistički pogledi o prevodima Biblije u vremenu reformacije Razprava Komorni zbor Hugo Wolf Koncert v Evangeličanski cerkvi (Trubarjeva ulica 1) 4

5 Petek, Sekcija A Dvorana Borisa Podrecce Matej Šekli: Odraz praslovanskega jata v jeziku prvih slovenskih knjig iz leta Vanda Babič: Odsev Stjepana Konzula v vzhodnoslovaniziranih izdajah hrvaških glagolskih besedil iz 17. in 18. stoletja Irena Orel: Skladenjske razlike v katekizmih slovenskih in hrvaških reformatorjev (Trubar 1550, Konzul 1564: pridiga De vocabulo fidei; Krelj, Vlačić 1566: Otročja biblija) Razprava Odmor Majda Merše: Vloga glagolov biti, dati, delati v glagolskem besedotvorju in pomenskosti slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja France Novak: Večpomenskost besed kot pomembna sestavina delovanja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja Andreja Legan Ravnikar: Neslovnični kvalifikatorji in kvalifikatorska pojasnila v zgodovinskem slovarju knjižnega jezika 16. stoletja Sekcija B Dvorana Univerzitetna galerija Andreja Žele: Knjižni jezik zožiti na jezikovni standard je to naš aktualni domet?! Igor Grdina: Trst, Bonomo in reformacija Simona Pulko, Melita Zemljak Jontes: Reformacija v učnem gradivu pri pouku slovenščine Maja Đukanović: Reformacija na Slovenskem obravnava pri pouku slovenščine kot tujega jezika Razprava Odmor Irena Breznik Stramljič: Funkcijska raznolikost obrazila -ec v tvorjenkah iz Besedja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja Mihaela Koletnik: Narečne prvine v evangeličanskem Düševnem listu Marko Jesenšek: Prekmurske protestantske pesmarice od Severja do Kardoša Razprava Zaključek simpozija Kosilo za udeležence simpozija Trstenjakova dvorana Voden ogled mesta (prijava do kosila) 5

6 KRITIČNA SAMO-REFLEKSIJA V PROTESTANTSKI MISLI Gorazd Andrejč, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za filozofijo, Koroška cesta 160, SI 2000 Maribor, ga344@cam.ac.uk Neizprosna usmerjenost h kritični refleksiji je kot ena vodilnih vrednot protestantizma rasla postopoma in bolj ali manj nenačrtovano. Kot pojasni zgodovinar Alec Ryrie, je protestantsko»vztrajanje na tem, da je vsa človeška avtoriteta začasna in nadomestljiva, in da je človeška vest, ki jo omejujejo le Sveto Pismo in Sveti Duh, končni razsodnik v verskih zadevah, pomenilo, da so protestanti, ki so poskušali nadzirati meje sprejemljive argumentacije, na koncu vedno izgubili«. Usmerjenost k kritični refleksiji v protestantizmu je analizirana na dveh ravneh: (1) v samo-kritičnem momentu znotraj protestantske teologije, npr. v doktrini»večne reformacije«ter v Tillichovi interpretaciji»protestantskega načela«kot teološke kritike vseh interpretacij (tudi lastne) v luči Nepogojenega; (2) v postopnem kulturnem in političnem razvoju družbe v protestantskih deželah v smeri svobodnega, neoviranega raziskovanja, svobode govora ter demokracije. Vrednota svobode, da mislimo odprto, kritično in oporekamo kateri koli avtoriteti, ter povezana vrednota argumentirane razprave, po kateri je argumentirano in odprto nestrinjanje sestavni del zdrave družbe, sta seveda že zdavnaj presegli cerkvene in tudi kulturno-protestantske okvire obe pa lahko bolje razumemo, če ju spoznamo (tudi) kot dediščino protestantizma. 6

7 ODSEV STJEPANA KONZULA V VZHODNOSLOVANIZIRANIH IZDAJAH HRVAŠKIH GLAGOLSKIH BESEDIL IZ 17. IN 18. STOLETJA Vanda Babič, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slavistiko, Aškerčeva 2, SI 1000 Ljubljana, vanda.babic@guest.arnes.si Skupno izhodišče povezanosti protestantske glagolske tiskarne Stjepana Konzula v Urachu in vzhodnoslovaniziranih hrvaških glagolskih besedil iz 17. in 18. stoletja zagotovo predstavlja fond glagolskih tiskarskih znakov, ki je po ukazu cesarja Ferdinanda II. avgusta 1626 pripotoval iz Gradca (del tudi z Reke) v Rim in kot osnova poslužil vsem hrvaškim glagolskim tiskom v tiskarni Congregatio de propaganda fide. V duhu, da je treba glagolske knjige natisniti v živem,»univerzalnem«in za večino uporabnikov razumljivem jeziku, saj bi bile le tako primerne za vse južne Slovane, morebiti pa bi lahko prodrle tudi na pravoslavni Vzhod, so v Rimu hrvaškoglagolski nabor znakov želeli dopolniti z grafemi ustrezniki značilnih cirilskih grafemov, kot so jih v svoji tradiciji poznali v vzhodnoslovanski redakciji cerkvene slovanščine 14. n 15. stoletja, torej z ustrezniki za cirilski (јеry), (paličasti ï), è (j), 2 (večji e ustreznik grške η), w (otъ ustreznik grške ω), ù (stcsl. št oz. vslov. šč), ü (palatalni redukcijski vokal), ú (velarni redukcijski vokal) in ý (jat). Pri usklajevanju glagolskega črkopisa s cirilskim je rimskim tiskarjem (v manjši meri Rafaelu Levakoviću, bogato pa izdajatelju Mateju Karamanu) poslužil prav Konzulov sistem oblikovanja značilnih grafemov z nadvrstičnimi znaki (s titlo, ostrivcem in pikicami), npr. pri grafemih x/, l/, n/, e/, e in N, s katerimi je hrvaški protestantski izdajatelj bodisi zaznamoval izpust črk, številčno vrednost, mehkost ali pa je z njimi ustvaril neodvisni znak za značilne hrvaškočakavske reflekse posameznih praslovanskih glasov. 7

8 POGLEDI MADŽAROV NA REFORMACIJO V PREKMURJU Marija Bajzek Lukač, Univerza Loránda Eötvösa, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske filologije, Múzeum krt. 4/D, HU 1088 Budap bajzek.maria@btk.elte.hu Prekmurski protestantski pisatelji so v 18. stoletju na območju zahodne Madžarske ustvarjali skupaj z madžarskimi in nemškimi evangeličani. Čas nastanka najpomembnejših del, vsebina, sporočilo in besedilne vrste kažejo, da so bili med seboj tesno povezani, vsi pa tudi močno navezani na nemške pietiste. Pogled madžarskih evangeličanov ter raziskovalcev na prispevek prekmurskih sovernikov ni natančno raziskan, manj znan/raziskan je predvsem njihov odnos do prekmurskih evangeličanov. Obravnavani madžarski avtorji so se pogosto sklicevali na nepoznavanje prekmurščine, zato so težko temeljito analizirali prekmurske protestantske avtorjev in njihova dela, oz. jih niso poznali prispevali pa so dragocene podatke, ki so bili pomemben vir za slovenske raziskovalce, čeprav so zaradi nepoznavanja slovenskega jezika in razmer v teh delih tudi številne napačne ugotovitve, ali pa so prekmurski evangeličani in njihovo delo, predvsem tiskane knjige) celo zamolčani. Zanimivo je, da so v madžarskem okolju ostala skoraj brez odziva tudi dela prekmurskih raziskovalcev, ki so napisana v madžarskem jeziku analiza kaže, da razlogi za tako nepoznavanje/zavračanje prekmrskih protestantskih piscev niso bili le jezikovni. 8

9 SLOVO BOŽIE A SLOVO ČLOVEKA. LUTHEROVA REFORMAČNÁ TEOLÓGIA SLOVA Ľubomír Batka, Univerzita Komenského, Evanjelická bohoslovecká fakulta, Katedra systematickej teológie, Bartókova 8, Sk Bratislava, batka@fevth.uniba.sk V prednáške sa budeme venovať vzťahu Božieho zjavenia a Písma v Lutherovej teológii. Prednášková, prekladateľská, editorská, katechetická práca reformátora sa točí okolo Biblie - Luther bol v prvom rade exegéta Biblie. Z prehľadu jeho prác je jasné, že najviac energie venoval výkladu Starej Zmluvy. Lutherov záujem o Bibliu nie je historický, či filologický. Písmo je miestom zjavenia Božej vôle pre Boží vyvolený ľud. Reformácia prináša nové a jasné vymedzenie obsahu zákona a evanjelia. Rozlišovanie zákona, ktorý obviňuje, usvedčuje a odsudzuje hriešnika a evanjelia, ktoré dáva ospravedlnenie a život, tvorí základnú chrbtovú kosť Lutherovej teológie a ovplyvnilo mnohých ďalších evanjelických teológov. Druhý dôležitý moment v Lutherovej hermeneutike predstavuje jasné rozlíšenie medzi slovami človeka a slovami Božími. Ide tu o otázku autority. Toto rozlíšenie má vážny dopad na biblickú hermeneutiku, pretože tým pádom nemôže byť každé slovo Biblie vnímané na rovnakej úrovni autority. Reformačná teológia učí diferencovať, pretože Lutherova hermeneutika presahuje rámec princípu sola scriptura. Treba pochopiť kontext sola scriptura, pretože samé o sebe vôbec nemusí znamenať reformačnú evanjelickú teológiu. Cieľom Lutherovej hermeneutiky bolo priviesť na svetlo Kristove evanjelium, ako je obsiahnuté v Písme svätom. Len ono dokáže byť tým efektívnym, činným a účinným prostriedkom spásy človeka. Obnovujúca moc Ducha Svätého je spätá so zvesťou evanjelia. 9

10 UTICAJI REFORMACIJE NA JEZIK I PISMENOST U SKANDINAVIJI Sofija Bilandžija, Univerzitet u Beogradu, Filološki fakultet, Katedra za germanistiku, Studentski trg 3, Beograd, sofija.bilandzija@fil.bg.ac.rs Iako se smatraju sekularnim društvima, u Danskoj, Norveškoj i Švedskoj je luteranizam neraskidivi deo verske, političke i kulturne tradicije ovih zemalja. U radu se osvetljavaju osnovni politički i kulturološki preduslovi koji su doveli do uvođenja luteranizma u zemljama Skandinavije, koji su ključni za razumevanje, na primer, toga zašto je reformacija u Danskoj i Švedskoj ponikla i iz narodnih luteranskih pokreta, dok je u Norvešku uvedena odozgo, kao rezultat politike danskog kralja Kristijana III, uz velike otpore duhovne elite. Fokus izlaganja je na uticajima koje je reformacija imala na jezik i pismenost u celoj Skandinaviji. Pod tim se podrazumevaju svakako prevodi Biblije na narodne jezike (u Danskoj tzv. Biblija Kristijana III u periodu , u Švedskoj Biblija Gustava Vase 1526/1541), nastali prema čuvenom Luterovom prevodu Biblije na nemački jezik, ali ne zanemarujući značaj i drugih Luterovih spisa za školstvo i društvenu zajednicu uopšte, budući da je upravo škola putem nastave maternjeg jezika imala zadatak da dopre do običnog stanovništva i omogući pouku u verskom sadržaju. U ovom periodu se primećuju i značajne inicijative na standardizaciji nacionalnih jezika, prvenstveno danskog i švedskog. U izlaganju se bavimo i uticajem novih ideja na širenje procesa štampanja knjiga, kroz koje je centralizovana vlast sprovodila i cenzuru, koja je u dansko-norveškoj kraljevini, između ostalog, bila omogućena i činjenicom da je stanovništvo zapravo govorilo jednim jezikom. U radu se bavimo i uticajem narodnih reformatora i narodnih crkvenih pokreta (npr. haugijanizma u Norveškoj) na važnost obrazovanja i pismenosti među običnim stanovništvom. 10

11 VERSKI IN PRAVLJIČNI MOTIVI NA PANJSKIH KONČNICAH Milena Mileva Blažić, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Oddelek razredni pouk, Kardeljeva ploščad 16, SI 1000 Ljubljana, milena.blazic@pef.uni-lj.si Poslikave na panjskih končnicah so del avtohtone slovenske kulturne dediščine in ljudske umetnosti. Začele so se pojavljati v 18. stoletju, razcvet so doživele v 19. stoletju, znanstveno obravnavo v 20. stoletju. Nastajale so na slovenskem etničnem ozemlju (Goriška, Koroška, Kranjska in Štajerska). Zbirko poslikanih panjskih končnic hrani Slovenski etnografski muzej (754 panjskih končnic). Na poslikavah se pojavljajo zelo različni (zgodovinski) motivi, npr. Arhimedova smrt, Fritedirk III. Pruski, Hudič vzame Napoleona, Pogodbeniki Svete Alianse, Vladarski par idr. Zanimivi so motivi eksotičnih živali, npr. Kamela in slon, Lev, Lov na severnega medveda, Lov na tigra idr. Nekateri motivi npr. za maj Personifikacija Pomladi, 1890 se navezuje na Botticellijevo Primavero (1482). Motivi se delijo na verske (stara in nova zaveza, svetniki idr.), posvetne (čebelarski, lovski, vaški, vojaški, zgodovinski in živali), fantastične (eksotični, pravljični, posmehljivi, smešenje krojačev/čevljarjev/žensk, živali v človeški podobi) in druge motive. Pravljični motivi so: Boj z ogromno žabo, Boj z zmajem, Godba pred peklom, Hudič in fanta pridejo k tericam, Hudičevska kozlovska vprega, Kmet opehari hudiča: zgodba v šestih slikah, Kmetje tečejo hudiče, Kralj Matjaž, Pegam in Lambergar in Zmaj. Motiv Lutra se pojavlja v zgodovinskih in fantastičnih motivih : Debeluh vozi svoj trebuh, Hudiča vozita Lutra in njegovo ženo Katrco v pekel; Hudičevska kočija vozi Lutra in njegovo ženo v pekel, Luter in Katrca se gostita, hudiča jima godeta; Luter in Katrca, Luter in njegova žena se gostita; Martin Luter z ženo Katarino na vozu s posiljonom v podobi vraga, ki jih vleče kozel. O motivu Lutra na panjskih končnicah so pisali S. Vurnik (1929), D. Globočnik (2005), G. Giesemann, 2007, G. Makarovič in B. Rogelj Škafar (2015) idr. Zanimiv je katalog razstave Bunte Bilder am Bienenhaus: Malerein aus Slowenien, 1987 (Munchen), v katerem so obravnavali tri panjske končnice (Hudiča vozita Lutra in njegovo ženo Katrco v pekel, Luter in Katrca se gostita, hudiča jima godeta in Martin Luter z ženo Katarino na vozu s posiljonom v podobi vraga, ki jih vleče kozel). Panjske končnice so slovenski unikuum, v poslikavah, ki so pripovedno strukturirane, se zrcali širši medkulturni prostor, verski, posvetni, pravljični, satirični idr. motivi. 11

12 REFORMACJA NA ŚLĄSKU CIESZYŃSKIM W KONTEKŚCIE MIEJSCOWEJ SYTUACJI JĘZYKOWEJ Irena Bogoczová, Jiří Muryc, Jana Raclavská, Ostravská univerzita, Filozofická fakulta, Katedra slavistiky, Reální 5, CZ Ostrava, irena.bogoczova@osu.cz, jiri.muryc@.osu.cz, jana.raclavska@osu.cz Śląsk Cieszyński to teren należący do 1918 r. do monarchii habsburskiej, a później do Polski i Czechosłowacji. Znaczącym faktem, wpływającym na wiele sfer życia społecznego, było zetknięcie się z ideami Marcina Lutra. Za początek reformacji na tym terenie uważa się rok Dopiero jednak umowa cesarza Józefa II z królem szwedzkim Karolem Gustawem zawarta w 1706 r. pozwoliła na budowę 6 protestanckich kościołów łaski, włącznie z kościołem w Cieszynie. Na dalszy rozwój ewangelickiego życia religijnego miał wpływ patent tolerancyjny wydany w roku Zezwolił odprawianie publicznych nabożeństw ewangelickich i zrównał prawa innowierców z katolikami. W latach kościół ewangelicki na Zaolziu niósł oficjalną nazwę Augsburski Kościół Ewangelicki na Wschodnim Śląsku w Czechosłowacji, później przyjął nazwę Śląski Kościół Ewangelicki Augsburskiego Wyznania. Po zmianach ustrojowych w 1995 r. kościół ten rozpadł się na dwa odłamy. Kościół na Śląsku Cieszyńskim poprzez liturgię i modlitwę nauczył tutejszych mieszkańców miłości do języka ojczystego, refleksji nad własną mową i jej znaczeniem w życiu człowieka. Dbałość o język zrozumiały dla prostych ludzi była od dawna wyróżnikiem etosu kościoła protestanckiego. 12

13 REFORMACIJA V ZGODOVINSKEM ROMANU ILKE VAŠTE GRIČARJI Silvija Borovnik, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Koroška cesta 160, SI 2000 Maribor, silvija.borovnik@um.si Pisateljica Ilka Vašte ( ) je bila ena najplodovitejših slovenskih romanopisk. Objavila je šestnajst knjig, med njimi deset obsežnih romanov na teme iz slovenske zgodovine. V času socialnega realizma, pa tudi pozneje, sredi prevladujočih modernističnih smeri v slovenski prozi, ki so edine veljale za moderne, je bila podcenjevana avtorica pri bralcih je bila priljubljena, v literarnih zgodovinah pa včasih ni bila niti omenjena. Gre za vprašanje, kje se skrivajo razlogi za to. Zanimiv odgovor ponuja njen zgodovinski roman Gričarji (1956), ki tematizira obdobje slovenske reformacije in protireformacije na Dolenjskem, pa tudi v širšem slovenskem prostoru. Naslonjen na zgodovinske dogodke je oblikovan kot pripoved o novomeški družini, o njenem vzponu in padcu. Delo sloni na številnih preverljivih zgodovinskih virih, napisano pa je z velikim smislom za fabuliranje, tako da je zanimivo še danes. Njegova funkcija ni le literarna, temveč tudi splošno izobraževalna. Članek ponuja odgovor na vprašanje, zakaj ta roman nikoli ni bil ponatisnjen. Miran Hladnik (Slovenski zgodovinski roman, 2009) je ugotovil, da literarna zgodovina in kritika nista dosledno in natančno spremljali luteranske tematike v daljši pripovedni prozi prisotno je bilo nazorsko nelagodje ob tej občutljivi temi. Zdelo se je, da bi bilo katoliško skupnost strah morebitne aktualizacije»heretične vsebine«kljub velikemu kulturnemu pomenu, ki ga je imel protestantizem za Slovence. Ilka Vašte je napisala roman, ki zgledno sledi pravilom žanra zgodovinskega romana. V njem je ob osebnih zgodbah nasnuta tudi družbeno-zgodovinska, v kateri se kot ena izmed osrednjih razpleta tudi zgodba o Primožu Trubarju, nastajanju prvih slovenskih knjig in nasilnem zatrtju reformacije. Ilka Vašte se je kot pripovedovalka postavila na stran protestantov in pokazala, kako je nasilna katolizacija poslabšala kulturni položaj Slovencev za daljše obdobje je bilo prekinjeno tiskanje slovenskih knjig, slovensko meščanstvo pa je prišlo pod nemški vpliv. 13

14 TRUBARJEVA PRIDIŽNA BESEDILA V KONTEKSTU PROTESTANTIZMA Blanka Bošnjak, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Koroška cesta 160, SI 2000 Maribor, blanka.bosnjak@um.si Pri Trubarjevem načrtu tiskov v protestantskem duhu je šlo prav gotovo za podmeno, da je katekizem izhodiščno temeljno besedilo. Gre za knjigo verskih in nravnih resnic, zato je bila namenjena za rabo bodisi v cerkvi bodisi zunaj nje. Med katekizemska besedila je bila v prvem (iz leta 1550) in zadnjem Trubarjevem katekizmu iz leta 1575 umeščena tudi pridiga; v obeh obravnavanih pridigah je v ospredju vprašanje vere. V prvem Katekizmu se pridiga nahaja znotraj t. i. praktičnega dela in je samostojno Trubarjevo delo: Pridiga o besedi vera in o navadah in čustvih, ki jih prava vera vzbudi v človeku, ob Kristusovih besedah:»o žena, velika je tvoja vera«. Zadnji Trubarjev katekizem iz leta 1575 velja za slovstveno izvirnega, teološko zanimivega in je eno najbolj polemičnih Trubarjevih del. Naslovna stran nosi slovenski naslov Katehismus z dvejma izlagama. Ena pridiga od starosti te prave inu krive vere, kerščovane, mašovane, češčena tih svetnikov, od cerkovnih inu domačih božjih službi, iz S. Pisma, starih kronik inu vučenikov vkupe zbrana. Ta mahina agenda, otročje molitve, skuzi Primoža Truberja. Zatem sledi vzporedni nemški naslov (v prevodu): Katekizem z razlagama gospodov Brenza in Vischerja, pridiga o izvoru in starosti prave in krive vere ter službe božje. Hišna tabla in mala Agenda. Za pridigo sta zanimiva slovenski nagovor oziroma uvod (Lubi krščeniki!), ki poudarja pravo luteransko vero in zavrača popačeno papeško, ter nemški predgovor oziroma posvetilo, kjer gre med drugim za utemeljitev t. i.»dolge pridige«in izpostavitev jezuitske nevarnosti. Za obema je še slovenski predgovor, ki je v večjem delu razlaga očenaša. 14

15 PODOBA REFORMACIJE V SLOVENSKEM PRIPOVEDNIŠTVU NA PRELOMU IZ 19. V 20. STOLETJE Jožica Čeh Steger, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Koroška cesta 160, SI 2000 Maribor, jozica.ceh@um.si Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je tema reformacije oziroma protestantizma pustila vidno sled v slovenskem pripovedništvu. Pisatelji (Anton Koder, Ivan Tavčar, Miroslav Malovrh, Milan Pugelj, Andrej Budal, Ivan Pregelj in drugi) so se prelomne dobe, ko smo Slovenci prvič dokazali, da smo del evropske duhovne, intelektualne in kulturne identitete, lotevali iz različnih razlogov. Opaziti je zanimanje za prelomno zgodovinsko obdobje sploh in za posamezne nosilce protestantizma kakor tudi metaforično rabo burne zgodovinske dobe za ubeseditev slovenskih ideoloških razprtij na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Tema slovenske reformacije je pri posameznih pisateljih različno ubesedena, vendar kljub izjemnemu kulturnemu pomenu v skladu z zmago rekatolizacije na slovenskih tleh in prepričanjem dela slovenske javnosti, da bi zmaga reformacije pri nas privedla do izbrisa slovenstva, največkrat negativno ovrednotena, predstavljena kot versko odpadništvo, krivoverstvo in podoba tujega. V prispevku je podoba reformacije podrobneje osvetljena v pripovednih delih Ivana Tavčarja, Milana Puglja in Ivana Preglja, ki tematizirajo rekatolizacijo, preganjanje, erotiko, versko gorečnost in vizije protestantskih pridigarjev, razlike med protestantsko in katoliško veroizpovedjo, ostanke protestantizma po odročnih krajih, zvestobo protestantski ideji, protestantizem kot tujo in krivo vero, nemški izvor reformacije v povezavi z germanizacijo idr. 15

16 VERSKA IN JEZIKOVNA RAZNOLIKOST IN (NE)STRPNOST V 18. STOLETJU ZILJSKI (SKRIVNI) PROTESTANTI NA PREHODU IZ»ILEGALE«V TOLERANČNO OBDOBJE Teodor Domej, Zentrumweg 14, A 9061 Celovec-Golovica, theodor@domej.at Na večini koroškega ozemlja, kjer je živelo slovensko prebivalstvo, je katoliška reforma zabrisala sledove slovenskega reformacijskega gibanja, le v okolici Podkloštra (Arnoldstein) se je v nekaterih družinah dve stoletji ohranjala preganjana verska dediščina. S pomočjo slovenskih protestantskih tiskov 16. stoletja so vztrajale v oporečni veroizpovedi, v pogojih konspirativnosti pa so gojile zametke slovenskega pismenstva, pobožnosti in oznanjanja božje besede. V zahodnem delu Ziljske doline na Koroškem, s središčem v Zagoričah (Agoritschach) in Sovčah (Seltschach), se je po objavi tolerančnega patenta oblikovala edina skupina evangeličanov slovenskega jezika na ozemlju notranjeavstrijskih dežel. Ker število njenih članov ni doseglo velikosti, ki bi dovolilo oblikovanje samostojne protestantske občine, se je kot podružnična občina priključila nemškemu Bleibergu. S tolerančnim patentom novoustvarjena dejstva so spremenila odnose na mnogih ravneh življenja. Eden izmed izzivov je bil jezikovne narave. Z njim so se spopadali v dvojezični protestantski občini na različne načine, o čemer pričajo zapiski v župnijski kroniki in drugi viri. Slovenski protestanti so želeli versko oskrbo v svojem jeziku. Leta 1784 so izšle Kristjanske bukvice, ponatis Dalmatinovega molitvenika (1584), neuresničen pa je ostal projekt izdaje katekizma in Svetega pisma Nove zaveze. Ohranjenih je tudi nekaj rokopisnih besedil. Ob njih se postavlja vprašanje, ali jih moremo prišteti k bukovniškemu slovstvu. 16

17 DIE KLAGENFURTER LANDSCHAFTSSCHULE ALS GEISTIG- KULTURELLES ZENTRUM DES KÄRNTNER PROTESTANTISMUS Werner Drobesch, Alpen-Adria-Universität Klagenfurt, Fakultät für Kulturwissenschaften, Institut für Geschichte, Universitätsstraße 65-67, A 9020 Klagenfurt, Werner.Drobesch@aau.at Im Rahmen der Ausbreitung und Festigung des lutherischen Glaubens kam dem Bildungs- und Schulwesen eine wichtige Rolle zu. Das gilt auch für Kärnten. Hier wurde in Klagenfurt auf Initiative des protestantischen Adels um 1550 als voruniversitäre Bildungssstätte eine»landschaftsschule«gegründet. Stufenweise wurde sie in den folgenden Jahren ausgebaut und zu einer wichtigen ideellen Stütze für die Kärntner Protestanten erhielt sie eine Schulordnung. Fünf Jahre später wurde die»landsschaftsschule«wie auch jene in Graz, Laibach/ Ljubljana und Judenburg am Brucker Generallandtag von Erzherzog Karl II. anerkannt. Basierend auf der gemeinsamen Schulordnung für die Steirmark, Kärnten, Krain und Görz setzte sich der Aufschwung fort errichtete man ein eigenes Gebäude (»Collegium sapientiae et pietatis«). Über den Fächerkanon, der gelehrt wurde, ist wenig bekannt. Jedenfalls durften keine Lehren, die vom protestantischen Bekenntnis abwichen, unterrichtet werden. Neben der konfessionellen Festigung war eine Gesamtbildung im humanistischen Sinne ein weiteres Lernziel. Dazu diente unter anderem die Beschäftigung mit dem Katechismus, der Unterricht in Mathematik, Moral, Astronomie, Musik, aber auch in der»deutschen«schreiberei. Es gab aber auch körperliche Ausbildung. Mit der»landschaftsschule«verbunden war ein Internat für ca. 20 Knaben, die»kostgeld«und»schulgeld«zu zahlen hatten. Aussagen über die Schülerzahl sind aufgrund der spärlichen Quellenlage schwierig. Primär war die»landschaftsschule«nicht für alle Bevölkerungsschichten gedacht, sondern für die Söhne des Kärntner Adels. Die Schüler bereicherten das städtische Kulturleben mit Aufführungen von Schauspielen oder kirchenmusikalischen Stücken. Der Kantor der»landschaftsschule«johannes Herold schuf ein bedeutendes Werk deutsch-evangelischen Kirchengesangs. Die Lehrerkräfte hatten ihre Ausbildung an den protestantischen Universitäten des Hlg. Römischen Reich erhalten. Unter diesen befanden sich teils bedeutende Gelehrtenpersönlichkeiten, so u. a. die beiden Rektoren Philipp Marbach oder Hieronymus Megiser, dessen Dictionarium quatuor linguarum (1592) das Slowenische auf eine Stufe mit Deutsch, Italienisch sowie Latein stellte. Am 1. Juni 1600 wurde das protestantische Kirchen- und Schulwesen im Zuge der gegenreformatorischen Maßnahmen von Erzherzog Ferdinand II. aufgelöst. 17

18 REFORMACIJA NA SLOVENSKEM OBRAVNAVA PRI POUKU SLOVENŠČINE KOT TUJEGA JEZIKA Maja Đukanović, Univerza v Beogradu, Filološka fakulteta, Oddelek za splošno jezikoslovje, Studentski trg 3, Beograd, Srbija, maja.djukanovic@fil.bg.ac.rs V prispevku je analiziran način predstavljanja reformacije in reformatorjev pri pouku slovenščine kot tujega jezika na treh ravneh: (1) na Filološki fakulteti Univerze v Beogradu, in sicer pri pouku slovenščine na lektoratih po svetu, (2) pri pouku slovenščine v Društvih Slovencev ter (3) pri letos ustanovljenem pouku slovenščine kot izbirnega jezika v srbskih osnovnih šolah. Slovenščina se kot tuji jezik poučuje na več kot šestdesetih univerzah po svetu, študij pa se udejanja na različnih ravneh in v različnem obsegu. Glede na to, da študentje, ki se na univerzah v tujini odločijo za učenje slovenščine, v dotedanjem šolanju večinoma niso imeli stika s slovenskim jezikom in ne poznajo slovenske kulturne zgodovine, je potrebno pri jezikovnih vajah predstavitvi zgodovino jezika, razvoj pismenosti, pomen določenih praznikov in podobno. Z obdobjem reformacije se študentje večinoma seznanijo v okviru predmeta, ki obravnava slovensko kulturo predstavljeni so štirje najpomembnejši avtorji iz tega obdobja (Trubar, Bohorič, Krelj in Dalmatin) ter njihov vpliv na razvoj knjižne slovenščine. S pomočjo osnovnih podatkov o reformaciji in kratkega pregleda življenja in dela reformatorjev se študentom nakažejo tudi temeljne razlike med pravoslavnimi in katoliškimi nazori (poudarjene so skupne značilnosti). Pri jezikovnih vajah se reformacija najpogosteje omenja ob naštevanju slovenskih praznikov, in sicer je študentom predstavljen Primož Trubar. Pri dopolnilnem pouku slovenščine v Društvih Slovencev po svetu, namenjenem otrokom slovenskega porekla, se, podobno kot pri jezikovnih vajah na univerzitetni ravni, reformacija omeni ob naštevanju praznikov učencem se na primeren način omeni pomen ohranjanja in razvoja pismenosti za kulturo enega naroda. Pri urah, ki so namenjene odraslim učencem, so teme v zvezi z reformacijo, reformatorji in razvojem slovenskega knjižnega jezika pogostejše, vendar na ravni, ki je primerna za učence, ki izhajajo iz različnih učnih okolij. Srbija sodi med zelo redke države, kjer je pouk slovenščine možen tudi v domačih osnovnih šolah, in sicer v okviru predmeta Materni jezik z elementi nacionalne kulture. Gre za izbirni predmet, namenjen predvsem pripadnikom slovenske narodne manjšine v Srbiji, lahko pa se ga udeležijo tudi drugi zainteresirani. Pripadniki slovenske narodne manjšine so večinoma pripadniki tretje, celo četrte generacija Slovencev v tujini, izhajajo iz mešanih zakonov, večinoma brez trdnih stikov s Slovenijo. 18

19 PRIMOŽ TRUBAR V ODNOSU DO MARTINA LUTRA PRI TEOLOŠKEM VPRAŠANJU OPRAVIČENJA Aleksander Erniša, Ministrstvo za obrambo, Generalštab Slovenske vojske, Vojaški vikariat, Vojkova cesta 55, SI 1000 Ljubljana, aleksander.ernisa@gmail.com Lutrov nauk o opravičenju je zaznamoval celotno teologijo protestantizma Lutrove smeri. Na reformacijsko dogajanje je vplivalo predvsem dojemanje odnosa človeka do Boga in/ali obratno. Reformacija si je prizadevala za obnovo/prenovo takratne Rimskokatoliške cerkve, pri tem pa ni šlo za ustanovitev»nove«cerkve obnova/prenova je potekala tudi na podlagi nauka o opravičenju, saj je bilo to»med vsemi reformacijskimi novostmi nedvomno glavno in osrednje vprašanje«. Vera je bila za reformacijo najpomembnejša gre za dojemanje vere, ki je iz kolektivnosti prenesena na posameznika (nenehno poudarjanje pomena vere, ki je ključnega pomena pri navezovanju»stikov«z Bogom). Eberhard Jüngel se je skliceval na Lutrove besede v Velikem katekizmu (»Kajti to dvoje, vera in Bog, spada skupaj«), zato je zapisal:»le vera pusti Bogu biti Bog.«Te besede nam danes še najbolj jasno povedo, zakaj je Luter tako vztrajal pri»sola fide«(»le po veri«) vera je bila ključna in reformatorji so to vztrajno ponavljali in jo zagovarjali. Trubar se je zelo dobro zavedal, da je nauk o opravičenju temeljni nauk protestantizma. S tem naukom se je srečal že zelo zgodaj, še pred pisanjem prve slovenske knjige Klugeja je ta nauk»premaknil, da se je odločil za luteransko Nemčijo, za Nürnberg«. 19

20 BESEDA IN ZAKRAMENT V REFORMATORIČNI LUTROVI TEOLOGIJI Geza Erniša, Evangeličanska cerkvena občina Moravske Toplice, Levstikova ulica 11, SI 9226 Moravske Toplice, info@eco-mt.si V evangeličansko luteranski tradiciji predstavljata oznanjevanje Božje besede in podeljevanje zakramentov dva osnovna temelja, na podlagi katerih je skupnost vernikov (congregatio sanctorum) označevana kot Cerkev,»kjer se evangelij čisto oznanja in uči in se zakramenti podeljujejo na podlagi evangelija«, kar se hkrati razume tudi kot sredstvo ali pripomoček Božje milosti s ciljem rešitve. Brez Božje besede ne bi bilo zakramenta, in brez zakramenta ne bi bilo cerkve. Božja beseda je v prvi vrsti zaobjeta v 66 kanoničnih spisih knjigah, katere imenujemo tudi Biblija ali Sveto pismo. Na to se je skliceval tudi Martin Luter, ko je Biblijo postavil za normo vseh norm (sola scriptura). Sveto pismo ima nadrejeni položaj nad vsemi ostalimi človeškimi ustanovami v Cerkvi. V reformacijskih spisih nikjer ne najdemo točne definicije pojma zakrament, kajti»reformatorjem ni šlo za besedno definicijo, temveč za notranjo, duhovno vsebino«zakramenta.»krst ni le navadna voda, temveč je voda zajeta v Božji zapovedi in povezana z Božjo besedo.«martin Luter v svojem spisu De captiviteta Babylonica ecclesiae praeludium rimskokatoliški Cerkvi očita, da Sveto večerjo drži v trojnem ujetništvu in v učenju o Sveti večerji zavrača tri starocerkvena učenja: (1) učenje o realni prisotnosti Kristusa v evharistiji, (2) učenje o maši, (3) podeljevanje in prejemanje pod obema podobama. Rimskokatoliška Cerkev od 4. lateranskega koncila (1215) zagovarja učenje o transubstanciaciji (t. i. preobrazba) elementov Svete večerje po duhovnikovi konsekraciji (blagoslovu) navaden kruh to preneha biti in postaja realno telo; podobno navadno vino po blagoslovu to preneha biti in se spremeni v realno Jezusovo kri. Zaradi tega posvečene ali blagoslovljene elemente evharistije rimokatoličani shranjujejo v tabernakelj, ki je v rimski Cerkvi predmet čaščenja in pred katerim mora katoličan obvezno poklekniti in se pokrižati. Reformacija je zavrnila staro cerkveno učenje o žrtvenem karakterju maše, kajti v njej prihaja do razvrednotenja Kristusove žrtve na križu. Reformacija poudarja, da je pri Sveti večerji resnično telo in resnična kri našega Rešitelja pod podobama posvečenega kruha in vina, zato»jih luterani ne žrtvujejo, ne zaklepajo in jih tudi ne nosijo v procesijah«. Jezus je prinesel zadostno žrtev za grehe enkrat za vselej. 20

21 TRST, BONOMO IN REFORMACIJA Igor Grdina, Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU, Novi trg 3, SI 1000 Ljubljana, Alma Mater Europaea-ISHI, Kardeljeva ploščad 1, SI 1000 Ljubljana, Peter Bonomo ( ) je na Slovenskem pretežno znan kot Trubarjev neformalni učitelj, dobrotnik in zaščitnik. Toda njegova vloga v zgodovini je mnogo širša. Kot človeku, ki je izhajal iz stare tržaške patricijske družine, mu je skorajda že vnaprej pripadala ugledna vloga v»mestu ob zalivu«. Kakor nasploh Tržačani, pa je bil tudi Bonomov rod politično neenoten eni so pripadali beneški, drugi pa habsburški»stranki«; Bonomo je že v mladosti (tudi zaradi družinske izkušnje) postal zagovornik pogledov slednje. Kljub temu pa je ves čas zagovarjal tržaško avtonomijo in se ni strinjal s tesnejšim naslanjanjem rodnega mesta na Kranjsko. Lahko domnevamo, da je bil to najpomembnejši razlog za Bonomovo pripadnost prohabsburškim krogom, saj Benečani mestom, ki so si jih podredili, niso puščali veliko prostora za samostojno odločanje. Bonomo je kot visok cesarski diplomat razumel kompleksnost habsbuške politike v obdobju»poslednjega viteza«maksimilijana I. mogoče je misliti na to, da sta mu prav položaj na dvoru in seznanjenost s problemi konglomerata dednih dežel odprla oči za stvarne razmere, s katerimi se humanisti, ki so bili zagledani v antiko, na nekaterih področjih niso obremenjevali. Bonomo je v poznejših letih zato lahko bil odprt tudi do pobud, ki so poudarjale pomen dejanskega stanja. To mu je tudi omogočilo odigrati pomembno vlogo pri osebnostnem oblikovanju Primoža Trubarja. Po vrnitvi v Trst je Bonomo v vodilnih mestnih krogih uveljavil svoje poglede; dotlej močna beneška "stranka" je postala zelo šibka. To je tržaško zgodovino zaznamovalo za nadaljnjih več kot 300 let. Pri prohabsburški orientaciji vodilnega tržaškega sloja potemtakem ni imela izključne vloge v zgodovinopisju močno poudarjana trgovinska politika cesarjev od Karla VI. dalje. 21

22 95 TEZ V SLEHERNI ČAS Karel Gržan, Škofija Celje, Prešernova ulica 23, SI 3000 Celje, grzank@gmail.com Nevzdržnost razmer v Cerkvi je pred 500 leti primoralo Martina Lutra, da je poslal nadškofu Albertu v Mainz protestno pismo s 95 tezami. Poziv Cerkvi, naj se vrne k nauku Svetega pisma, je bil glavni vzrok za številne novosti, ki so obogatile tudi naš prostor. Dan reformacije pa ni le spomin, ki vrednoti dogodek pred 500 leti, ampak mora biti tudi aktualizacija protesta proti družbeni deformaciji, ki je vzrok za stiske našega časa. Nevzdržnost današnjih razmer je vzrok za 95 tez,»pribitih na vrata svetišča neoliberalnega kapitalizma«. Gre za poziv, da se odvrnemo od krivičnega in zločinskega ekonomizma in ponovno obudimo nauk resnične ekonomije, ki je skrb za dom in ki poskrbi za vsakega (grško οικο: oiko hiša + νομός: nomó zakoni, pravila). Kot Martin Luter lahko izpeljemo pobudo za reformo iz evangelijev. V njih je Jezus predstavil podobo Boga kot Očeta. Če je Bog Oče, pomeni, da smo mi v medsebojni povezanosti drug do drugega odgovorni kakor bratje in sestre. Modreci preteklosti (Tales iz Mileta, Platon v Državi, pa Aristotel ) so za legitimno družbeno urejanje razmerij pojmovali le ekonomijo (skrb za slehernika), v nasprotju z ekonomizmom, ki so ga imenovali hrematizem (temelji na kopičenju in bogatenju posameznikov). Zaradi skrajno neetičnih principov so modreci hrematizem označili za nedopustnega. V ekonomiji omejuje pridobitništvo posameznikov skrb za vsakogar kopičenje je omejeno s pravili medsebojne spoštljivosti, pravičnosti in odgovornosti, medtem ko je v hrematizmu kopičenje in bogatenje posameznikov neomejeno. Svet danes obvladuje zločesti hrematizem, saj je legitimno, da ima osem ljudi toliko bogastva kot revnejša polovica človeštva. Izbranci zlorabljajo večino človeštva kot vir za nebrzdano kopičenje lastnega imetja. Brezdušni hrematistični zajedavski in izkoriščevalski odnos prav tako vlada vsem preostalim oblikam življenja, ki so zaradi tega bivanjsko ogrožene. Nelegitimnost hrematizma potrjujejo številna dejstva vsak dan umre zaradi revščine, ki je posledica globalnega krivičnega koncepta družbene ureditve več kot otrok. Če bi urejali razmerja po načelih ekonomije (skrb za dom, za slehernika), takšnih groznih dejstev bi ne bilo le za 10 odstotkov bi morali znižati izdatke za oboroževanje. Hrematizem nas zlorablja vzdržuje se, tako da se izdaja za ekonomijo in nam ponuja/vsiljuje»edine možne rešitve«. Prav je, da 500 letnico protestantizma počastimo z aktualnim protestom proti največji globalni prevari našega časa razgaliti je potrebno zločesti koncept hrematizma in se povrniti k resnični ekonomiji, ki je skrb za dom in ki poskrbi za slehernika! 22

23 POIMENOVANJA TURKOV IN MUSLIMANOV PRI TRUBARJU IN DRUGIH PROTESTANTSKIH PISCIH 16. STOLETJA Alenka Jelovšek, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Novi trg 4, SI 1000 Ljubljana, Skozi desetletja turške nevarnosti se je že pred Trubarjem pri piscih oblikoval bolj ali manj ustaljen nabor poimenovanj zanje. V uradnih spisih 16. stoletja so se največkrat omenjali kot dedni sovražnik krščanstva, sovražnik naše vere ipd. Nasprotno pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja v veliki večini najdemo le izraz Turki, ki lahko pomeni muslimana na splošno in se je uporabljal tudi za opisovanje zgodnjih obdobij muslimanske ekspanzije. To velja zlasti za tekste, namenjene naslovnikom, ki so bili dobro seznanjeni s turško nevarnostjo, saj je bilo v teh primerih poimenovanje z etnonimom zaradi neposredne izkušnje dovolj učinkovito samo po sebi. Kadar so bili naslovniki bolj oddaljeni (npr. brandenburški mejni grof in bavarski vojvoda v Trubarjevih posvetilih k dvema cirilskima tekstoma iz leta 1563), so občasno uporabljali slabšalne izraze ali izraze, ki poudarjajo sovražnost Turkov do celotnega krščanstva (dedni sovrag krščanstva, poglavitni sovražnik krščanskega imena). Kot izjemo je treba omeniti Dalmatina, pri katerem najdemo tudi v slovensko pisanih molitvah poimenovanja kot krijžejni erbov sovražnik, silni tiran, grozoviti krijžejni pes ipd. To splošno podobo potrjuje tudi analiza vzorca sočasnih nemških pisem in dokumentov deželnih stanov, ki prav tako izpričujejo splošno rabo izraza Turki za bližnje naslovnike in rabo ekspresivnih poimenovanj, ko je šlo za bolj oddaljene naslovnike, od katerih se je pričakovala pomoč v boju proti»dednemu sovražniku«. 23

24 URACH JUŽNOSLAVENSKI PREVODITELJSKI I IZDAVAČKI PROJEKT U DOBA REFORMACIJE Alojz Jembrih, Univerza v Zagrebu, Hrvaški študiji, Borongajska cesta 83d, HRT Zagreb, ajembrih@hrstud.hr Kad je riječ o spomenutom projektu u Urachu, onda se ima na umu hrvatski biblijskoprevoditeljski krug koji je u Ungnadovima prostorijama dvorca Amandenhoff pripremao za tisak knjige na glagoljici, ćirilici i latinici. Tom projektu je svakako predhodila zauzetost Primiža Trubara i Petara Pavla Vergerija ml, vojvode Krištofa i drugih pomagača i mecena diljem Njemačke. Bio je to projekt namijenjen južnoslavenskim tadašnjim narodima sa željom da dobiju Bibliju na razumljivom narodnom jeziku. Što se prevođenja tiče, najveći djelatni teret podnijeli su Stipan Konzul i Antun Dalmatin sa suradnicima, dakako, zahvaljujući Primožu Trubaru. Na temelju te činjenice, doista se može reći da je to bio prvi međunarodni izdavački projekt. Stoga je Trubar bio u pravu kada je zapisao kako se sveto biblijsko pismo in druge pobožne knjige (...) vtej hudih časih, prevajaju tudi v slovenski in hrvaški jezik in tiskajo v treh različnih pisavah, kar se, odkar svet stoji, še ni zgodilo (...). U referatu će biti osvjetljene još i druge okolnosti koje su pridonijele uspješnoj realizaciji spomenutoga prevoditeljsko-izdavačkoga projekta u Urachu od do godine. 24

25 PODOBE PROTESTANTIZMA V SLOVENSKI KNJIŽEVNOSTI ZGODOVINSKA DELA IVANA TAVČARJA Alenka Jensterle Doležal, Katedra jihoslovanských a balkanistických studií, Filozofická fakulta Univerzity Karlovy, Jana Palacha 2, CZ Praha 1, dolezalova.l@volny.cz Tema boja med protestanti in katoliki je navdušila tudi Ivana Tavčarja, ki je po smrti najpomembnejšega prozaika Jurčiča v slovenski književnosti oblikoval kanon zgodovinskega romana, povesti in novele na prelomu 19. in na začetku 20. stoletja. Konfliktno in travmatično obdobje protireformacije mu je pomenilo ne glavno, gotovo pa hvaležno snov. Na to tematiko se je osredinil v treh tekstih: v noveli Vita vitae meae (1883), v prvi noveli o Amandusu iz sklopa okvirne povesti V zali (Ljubljanski zvon, 1884) ter v romanu Grajski pisar (1889). Spretni pripovednik Ivan Tavčar s skrbnim opisom dogajanja in modernimi narativnimi prijemi ustvari prepričljivo socialno in kulturno sliko preteklega dogajanja, polnega nasilja in verskih ter drugačnih strasti. Tematizacija protestantov ni pozitivna, šele v zadnjem delu jih upodobi z večjimi simpatijami. Protestanti (»luteranci«) so predstavljeni kot fanatični duhovniki. Na drugi strani pa zaradi podobne nestrpnosti kritizira tudi katolike (»papiste«). Zgodbe se v romantičnem duhu vedno končajo tragično vita vitae meae je smrt. 25

26 PREKMURSKE PROTESTANTSKE PESMARICE OD MIHAELA SEVERJA DO JANOŠA KARDOŠA Marko Jesenšek, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Koroška cesta 160, SI 2000 Maribor, marko.jesensek@um.si Prekmurski protestanti so v tiskanih pesmaricah nadaljevali tradicijo prekmurskega rokopisnega obdobja, predvsem Martjanske pesmarice I, najstarejše ohranjene prekmurske rokopisne pesmarice. Stare prekmurske pesmi, ki so ohranjene v številnih rokopisnih pesmaricah Škafar (1978) jih v Bibliografiji prekmurskih tiskov navaja 61, so prekmurski protestanti vključevali v tiskane pesmarice, jih jezikovno popravljali in širili med Slovenci v Prekmurju ter tako vplivali na nastanek in razvoj prekmurskega knjižnega jezika. Mihael Sever je leta 1747 izdal učbenik Red zveličanstva, v katerem je objavil tudi 18 pesmi (nekaj je skoraj enakih kot v Martjanski pesmarici I) in 3 psalme. Števan Küzmič je za»slovenski narod«med Muro in Rabo prevedel 19 verskih pesmi (skoraj vse) iz nemščine in jih objavil leta 1754 v obsežni knjigi Vöre krščanske kratki navuk, tj. ob odlomkih iz Svetega pisma in prevedenega Lutrovega Malega katekizma. Pripravljal je tudi samostojno pesmarico (po prevodu Nouvega Zakona, 1771), ki jo je po njegovi smrti (umrl je 1779) dokončal Mihael Bakoš kot prva samostojna prekmurska protestantska pesmarica je Novi Graduval izšel leta 1789; v njem je objavljenih 374 pesmi in 10 psalmov, med njimi vse Küzmičeve, skoraj vse Severjeve in veliko pesmi iz rokopisne zbirke prekmurskega evangeličanskega duhovnika Blaža Berkeja (Slovenske Dühovne pesmi, ). Učitelj in levit Števan Sijarto je zbral 73 mrliških pesmi z notami in jih objavil leta 1796 Mrtvečne pesmi so bile še dvakrat ponatisnjene (1887 in 1910). Mihal Barla je bil»obnovitelj evangeličanske pesmarice«, ki je pisal madžarske in prekmurske pesmi, prevajal jih je iz madžarščine in tudi nemščine. Močno je izboljšal Bakošev prekmurski jezik (»ta slovenščina je nej bila prava«) in leta 1923 je na več kot 500 straneh objavil Krščanske nove pesmene knige. Janoš Kardoš, evangeličanski duhovnik na Hodošu, je prevajal v prekmurščino madžarske pesnike (npr. Aranyja, Gyulaija, Petőfija, Vajda in Vörösmartyja), v knjižni obliki pa je izdal dve pesmarici Krščanske cerkevne pesmi (1848) prinašajo več kot 500 pesmi, ki jih je večino prevedel iz madžarščine, nekaj pa jih je prevzel tudi po Bakošu in Barli; 88 mrliških pesmi pa je objavil v pesmarici Krščanske mrtvečne pesmi. 26

27 LUTROV/REFORMATORSKI TEOLOŠKI»KOPERNIKANSKI OBRAT«IN HABITUS»MODERNEGA ČLOVEKA«Marko Kerševan, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, SI 1000 Ljubljana, marko.kersevan1@guest.arnes.si Lutrov»povratek k čistemu evangeliju«je dobil najbolj pregnantno teološko formulacijo v štirih ekskluzivnih»samó«(sola gratia, solus Christus, sola fides, sola scriptura), ki jih treba brati in interpretirati v medsebojni povezanosti. Pri tem so možne različne povezave z različnimi poudarki in različnimi konsekvencami. Omejil bi se le na nekatere poudarke in konsekvence, ki so usmerjali h»kopernikanskem obratu (Kraus) v dojemanju krščanske religije in vernosti. Prvi vidik takega obrata je bil poudarek na človeku/verniku kot posamezniku, njegovi notranji veri in svobodi nasproti vsem zunanjim cerkvenim in družbenim avtoritetam pri tem. Drugi je verska usmeritev v posvetno dejavnost: krščanska religija ni več»storilnostno«usmerjena v onstranstvo in odrešenje; glavno področje vernikovega prizadevanja in storilnosti je posvetna dejavnost, delo in/kot poklic, v kateri preverja zaresnost svoje vere in hvaležnost za odrešenje. Radikalizirana kristocentričnost je usmerjala k odpovedi od pričakovanja, da bo Bog kot vzvišena moč posegal v človekove posvetne težave in jih odpravljal. V tem svetu je človek samostojen in sam odgovoren. Navedene usmeritve so v sozvočju z individualizmom, delovno/proizvodno in potrošniško tostansko usmerjenostjo in sekularnostjo, kot značilnostmi»forme mentis«,»duha«(weber, Troeltsch),»habitusa«(Bourdieu)»modernega človeka«. Nesporno je, da so prispevale k njihovi uveljavitvi v kontekstu drugih modernizacijskih procesov in dejavnikov: kot njihova opora, spodbuda, lahko tudi alibi. Ali lahko reformacijska miselnost danes prispeva ne k nerealni in neželjeni odpravi k reformaciji sodobnega individualizma, proizvodno/potrošniške usmerjenost, sekularnosti, da se znebijo svojih pervertiranih oblik: brezobzirnega egoizma, globaliziranega in univerzaliziranega potrošništva, razpoložljivosti vsega za interese kapitala in privilegiranih posameznikov? 27