OCENE IN PORO^ILA. Jezik in slovstvo, let. 49 (2004), {t. 1

OCENE IN POROÎLA Michael Reichmayr, Ardigata! Krucinal! Ein slowenisches Schimfwírterbuch, basierend auf Arbeiten von J. Matl (1897 1974) zum deutsch-slawischen Sprach- und Kulturkontakt. Gradec: Znanstvena zbirka Pavlove hi{e, 1. knjiga, 2003. 424 str. Knjiga Ardigata! Krucinal! s podnaslovom Glosar slovenskih zmerljivk na osnovi dela Josefa Matla o nem{ko-slovanskem jezikovnem in kulturnem stiku je prirejena disertacija avstrijskega prevajalca, u~itelja in svetovalca za sloven{~ino Michaela Reichmayrja. Napisana je v nem{~ini, dodan pa ji je obse`nej{i povzetek v sloven{~ini. Delo zajema tri poglavja, {tiri dodatke, seznam uporabljenih virov in bogato bibliografijo ter nekaj fotografij. Prvo poglavje (18 102) govori o ìvljenju in delu Josefa Matla. Na za~etku nas avtor seznanja z zgodovinskim razvojem [tajerske, rojstne pokrajine J. Matla, nadaljuje z razvojem slavistike v Avstriji, nato pa podrobno potujemo skozi pomembne postaje Matlovega ìvljenja. Posebna pozornost je posve~ena njegovemu znanstvenemu in pedago{kemu delu, bil je namre~ univerzitetni profesor, literarni in kulturni zgodovinar, balkanolog, ~lan {tevilnih znanstvenih dru{tev v Avstriji in drugod. Reichmayr poudarja Matlovo metodiko in didaktiko, ki kaè na odli~nega u~itelja, bil pa je tudi»posrednik in povezovalec jugovzhodnega evropskega raziskovanja«(372) in prispeval k»znièvanju doma~ih predsodkov v nem- {ko govore~em prostoru nasproti vzhodnim sosednjim deèlam«(373). Pri svojem delu se je navezoval na avstrijsko slavisti~no {olo, na Kopitarja, Miklo{i~a, Jagi}a in Murka. Zaradi izvirnosti dela in velikega {tevila u~encev, ki jih je vzgojil Matl, Reichmayr govori kar o»matlovi {oli«. Drugo poglavje (106 148) je namenjeno predstavitvi nem{ko-slovanske diglosije. V prvem delu nas avtor popelje skozi razvoj besed windisch/wendisch in slowenisch. Od zgodnjega srednjega veka do 19. stoletja je bil izraz windisch/wendisch povsem nevtralna oznaka za slawisch slovanski. Da gre res za sinonim k slovanski/slovenski, kaèjo nekateri toponimi kot Windisch Grätz, Windische Bu he itd. Kasneje je ta izraz dobil dva dodatna podpomena. Ozna~uje govor ljudi, ki ìvijo na avstrijskem Koro{kem in znajo»slovansko materin{~ino«(376), niso pa se u~ili slovenskega knji`nega jezika to po avtorju potrjuje jezikovno-sociolo{ka {tudija, izvedena okoli Bistrice na Zilji, iz leta 2001. Drugi podpomen je izrazu windisch pripisal è Gutsman, ki je sku{al ustvariti»koro{ki naddialektni kulturni jezik kot razli~ico sloven{~ine«(377), kar pa mu ni uspelo. Izraz windisch je politi~no obarvan {ele v za~etku 20. stoletja in prav J. Matl je o tem poro~al avstrijskemu statisti~nemu uradu, ~e{ da je oznaka windisch v o~eh Nemcev dobila podcenjujo~ odtenek, ki ozna~uje tudi socialno ni`ji poloàj, manjvrednost, in da je bilo na tej podlagi»skonstruirano politi~no eti~no lo~evanje med Vindischarji in Slovenci«(379), kar je postalo tudi uradna teza nacisti~ne politike na tem podro~ju. Jezik in slovstvo, let. 49 (2004), {t. 1

98 Ocene in poro~ila V drugem delu drugega poglavja se z avtorjem podamo na pot izposojenk in tujk, tuj~enja in purizma v nem{ko-slovanskem prostoru. Prikazana je zgodovina raziskovanja nem{ko-slovenskih izposojenk. Ta se za~enja v avstrijski slavistiki z Miklo- {i~em, posebej pa je opozorjeno na {est Matlovih dejavnikov, po katerih se sposojenke {irijo: ìvljenjska simbioza (obojestranski jezikovni vpliv, posebej v ljudskem in pogovornem jeziku), dràva, vojska, cerkvena terminologija, gospodarstvo in izobrazba. Tretje poglavje (148 316) nosi naslov Affektivischer Wortschatz im Slowenischen, Reichmayr v povzetku govori o afektivnem besednem zakladu oz. o sposojenkah ekspresivnega besedi{~a. Prvi del tega poglavja prina{a podatke o tovrstnih besedah, o njihovem zbiranju in raziskovanju pri Slovencih, osrednji del pa je t. i. glosar afektnega besednega zaklada v sloven{~ini. Reichmayr podrobneje razpravlja o izrazih psovka, kletvica, preklinjanje, àljivka, zmerjanje za nem{ke Schimpfwort, Fluch, Beleidigung, Schelte. Govori o neenotni rabi teh izrazov in navaja dokaze slovenskih jezikoslovcev (npr. A. Vidovi~ Muha, 2000), da Slovar slovenskega knji`nega jezika (SSKJ) ne lo~uje ali slabo lo~uje med temi izrazi, dolo~enim zvezam pa celo pripisuje neustrezno oznako, npr. naj (ga) koklja brcne kletvica ali mandi (te) gleda psovka (389). Osnova avtorjevega slovarja je Matlovo delo, Reichmayr pa upo{teva {e Breznika (razpravo o psovkah je Reichmayr na{el med [trekljevo zapu{~ino), Karni~arja, Franca in Vilka Novaka, Megiserja, Gutsmana, Pleter{nika in SSKJ, za vzporedne oblike v nem{~ini Wo rterbuch der bairischen Mundarte in Oesterreich in za mad- àrski jezik Ungarische-deutsches Wo rterbuch. Seznam na koncu knjige sicer dokazuje, da je avtor pregledal tudi mnogo druge ustrezne, predvsem pa novej{e literature. Glosar, ki ga je na tak na~in ustvaril, zajema skupaj 1447 izto~nic slovenskega zgodovinskega in sodobnega ekspresivnega besedja z razlago pomena. V 60 slovarskih pojasnilih so navedeni zgodovinski dokazi iz ~asa do 19. stoletja. Za 211 vnosov je avtor odkril vzporedne oblike izven sloven{~ine, velika ve~ina je nem{kih, nekaj malega madàrskih, italijanskih, tur{kih in nekaj iz slovanskih jezikov. V nadaljevanju tretjega poglavja Reichmayr precej pozornosti namenja tipologiji zmerljivk. Navaja najpogostej{a tematska podro~ja: vera in cerkev, po~utje, ljubezensko ìvljenje, druìna in vsakdan, izobraèvanje in poklic, politika, vojna, pravni spor. V njegovem slovarju tako najdemo pisano paleto izrazov. ê nanje pogledamo s stali{~a sodobnega slovenskega bralca, lahko re~emo, da je v njih veliko takih, ki jim ne znamo (ve~) dolo~iti pomena ali vsaj ne vemo, kje bi besedo uporabili (npr. benda, berdija, kverha), takih, za katere bi se iz sobesedila morda dalo ugotoviti, zakaj so slab{alne (npr. jajce, ~esen, orgle), veliko pa je seveda takih, ki so kot pejorativne takoj prepoznavne tudi danes (norec, pol`, rit). Prvi dodatek na koncu knjige prina{a povzetke {tirih pogovorov z Matlovimi kolegi oz. sodobniki (S. Hafner, S. D. Vo lkl, E. Ertl, F. Martl, sin). V drugem dodatku so naslovi Matlovih predavanj z univerze med letoma 1928 in 1970, v tretjem pa naslovi disertacij, ki jih je Matl ocenil. êtrti dodatek prina{a podatke o prispevkih, nekrologih in drugih spisih o Matlu.

Ocene in poro~ila 99 Delo M. Reichmayrja je vsekakor pomemben prispevek k prou~evanju nem{ko-slovenskih jezikovnih stikov ali kot pravi avtor sam da je njegov»poskus tipologije in interpretacije predstavljenega besednega gradiva / / razumeti kot skromen prispevek k {e manjkajo~i primerjalni raziskavi te jezikovne plasti oz. postopkov, ki so tipi~ni za izposojanje afektivnega besednega materiala«(398). Toliko bolj smo takih prispevkov lahko veseli, ~e prihajajo (tudi) izpod peresa tujih raziskovalcev. Mateja Ho~evar Gregori~ Nova Gorica mateja.hocevar-gregoric@guest.arnes.si William W. Derbyshire, with the help of Marta Pirnat Greenberg: A Learner s Dictionary of Slovene, with Words in their Inflected Forms. Bloomington, Indiana: Slavica Publishers, 2002. 228 str. Pri ameri{ki zalo`bi Slavica Publishers je leta 2002 iz{el slovar sloven{~ine za tujce (pedago{ki slovar, namenjen tujim govorcem sloven{~ine), ki ga je sestavil William W. Derbyshire s pomo~jo Marte Pirnat Greenberg. Vsebuje pribli`no 5000 slovenskih besed, pomensko pojasnjenih z angle{kimi prevedki (ponavadi je navedena ena angle{ka ustreznica, redkeje dve), in podrobne podatke o naglasu in oblikoslovnih oblikah, ki jih najdemo tako v slovarskem delu kot v angle{ko pisanih navodilih za uporabo slovarja, kjer so paradigme natan~no opisane. V uvodu je avtor zapisal, da je slovar namenjen u~e~im se na vseh stopnjah jezikovnega znanja, da so v slovarju zajete mnoge najpogosteje rabljene besede v sloven{~ini, pa tudi tiste, za katere so zna~ilne razne nepravilnosti oziroma odstopanja od oblikovnih vzorcev, in da uporabnikom omogo~a pravilno nagla{evanje in tvorbo pravilnih besednih oblik, saj vsebuje najpogostej{e sklanjatvene in spregatvene vzorce sloven{~ine. Kriterij pogostosti je v sodobni leksikografiji, ki se ukvarja s preu~evanjem in z izdelavo slovarjev za tujce, izredno pomemben, saj najpogosteje rabljene besede, besedne zveze in oblike predstavljajo tipi~no jezikovno rabo, ki se jo tuji govorci u~ijo najprej, ker je s tem znanjem mo`no najhitreje razumeti besedila in se uspe{no sporazumevati v tujem jeziku. Pri pregledovanju ocenjevanega slovarja lahko upravi~eno podvomimo o tem, da so v slovar resni~no vklju~ene (aktualno) najpogostej{e besede. Gradivo, iz katerega je bilo besedi{~e izbrano, namre~ sestavljajo anonimen seznam najpogosteje rabljenih besed, narejen v Ljubljani v sedemdesetih letih prej{njega stoletja, in nekateri slovni~ni priro~niki sloven{~ine, med drugim tudi slovnica A Basic Reference Grammar of Slovene (1993) avtorja W. W. Derbyshira. Po preverjanju v korpusu FIDA lahko zatrdimo, da slovar vsebuje tudi tiste besede, ki jih sodobna raba ne izkazuje ali jih izkazuje v zelo majhnem {tevilu, nekaterih precej bolj rabljenih besed pa v geslovniku ne najdemo. Kot izto~nice se tako npr. pojavijo nedovr{na oblika glagola zapomniti si (zapominjati si), ki je v korpusu ne najdemo, glagol primeriti v pomenu narediti primerjavo, ki ima v korpusu le en zadetek, pridevnik komoden v pomenih lagoden in udoben, ki ima v kor-

100 Ocene in poro~ila pusu skupaj {est zadetkov, pri ~emer pa v slovarju ni izto~nice lagoden, ~eprav korpus izkazuje precej pogostej{o rabo te besede (216 zadetkov). Problemati~no je tudi {tevilo besed, ki so vklju~ene v slovar 5000 je zelo majhna {tevilka in predstavlja zelo bazi~no besedi{~e, ki lahko zadostuje le za~etnikom (za primerjavo: angle{ki enojezi~ni slovarji za tujce vsebujejo tudi po 80.000 in ve~ izto~nic). Avtor se zaveda, da bi marsikdo verjetno èlel v slovarju najti {e kak{no besedo ve~, vendar pa je prepri~an, da vklju~ene besede ponazarjajo {iroko paleto naglasnih in pregibnih mo`nosti sodobne sloven{~ine in da na tej podlagi uporabniki lahko razumejo in tvorijo pravilne oblike tudi tistih besed, ki jih v slovarju ni. Slovar je skratka namenjen u~enju naglasnih in oblikoslovnih vzorcev in je neke vrste slovni~ni priro~nik. Nastanek slovarja je povezan prav z delom za zgoraj omenjeno slovnico: avtor se je za ta projekt odlo~il zato, ker je pri pisanju slovnice ugotavljal, da SSKJ in Slovenski pravopis ne dajeta popolne informacije o naglasu in pregibanju besed, tuji govorci pa (tako) nimajo primernega priro~nika, kjer bi na{li natan~ne slovni~ne podatke o besedah. Katere vire je Derbyshire sicer uporabljal pri pisanju slovarja, v uvodu ni zapisano, se pa za informiranje o sodobni sloven{~ini in slovni~nih oblikah zahvaljuje M. Pirnat Greenberg, kar je navedeno è na naslovnici. Iz uvoda je razvidno, da je jezikovne podatke ~rpal tudi iz SSKJ, ki je bil zadnji razsodnik v vpra- {anjih, kjer avtorjevi viri niso bili enotni. S tem pa so povezane tudi nekatere napake: pri dolo~anju naglasa se pojavljajo pri tistih besedah, kjer {iroki e stoji pred raznozlo`nim j in {iroki o pred raznozlo`nim v v SSKJ so namre~ ti glasovi ozna~eni z ostrivcem, ki sicer ozna~uje dolgi ozki izgovor, vendar je v uvodu zapisano, da je variantni knji`ni izgovor v teh poloàjih tudi {irok (Slovenski pravopis 2001 predpisuje le {iroki izgovor, saj naj bi bila oìna zastarela). V uvodu Derbyshirejevega pedago{kega slovarja pa je zapisano le, da ostrivec ozna~uje dolìno in ozko kvaliteto, zato je pravilna izgovorjava uporabnikov vpra{ljiva (npr. séja, gradóvi). Pri besedah in oblikah, ki jih v SSKJ ni, pa lahko najdemo tudi nepravilno mesto naglasa (npr. Hrvática namesto Hrvatíca) ter zastarele in neobstoje~e slovni~ne oblike (npr. pri glagolu mo~i velevnik: mozi, mozite, mozimo, moziva, mozita in namenilnik: mo~). Izgovorjava razen naglasa ve~inoma ni zapisana, le v uvodu so na kratko razloèna pravila izgovarjanja. Ker razlaga ni natan~na in ker uporabniki slovarjev nimajo navade brati uvodov (vsaj tako potrjujejo {tevilne raziskave po svetu), je za pravilen izgovor potrebno kar dobro znanje o slovenskem glasoslovju (za~etniki imajo tako npr. lahko velike teàve pri artikulaciji besede v h, saj ni nikjer zapisano, kako se izgovori»dolgi r«, ljubezen pa bi na na podlagi uvodnih navodil prav lahko izgovarjali wjubezen). Veliko ve~ja pozornost je namenjena oblikoslovnim podatkom. Slovarski del je sestavljen iz {tirih stolpcev: v prvem so slovenske izto~nice, v drugem ustrezni angle{ki prevedki, tretji in ~etrti pa sta namenjena slovni~nim informacijam. V tretjem stolpcu izvemo, v katero besedno vrsto spada izto~nica (npr. in CONJ), pri ~emer medmeti z izjemo pozdravov v slovar niso uvr{~eni, ~lenki so ozna~eni kot prislovi (npr. celó, seveda), predikativna raba pa je ozna~ena le izjemoma (npr. pri izto~nici v{e~ z opombo in zgledom To mi je v{e~). Poleg besednovrstne dolo~itve

Ocene in poro~ila 101 so v tem stolpcu tudi podatki o tem, s katerim sklonom se veè predlog (npr. kljub PREP, DAT), kak{na je primerni{ka oblika prislova ali pridevnika pri stopnjevanju z obrazili (npr. blizu ADV COMP bliè/bli`je), pri kakovostnih pridevnikih je zapisan tudi vrstni (npr. lep, -a, -o lepi; lep{i, -a, -e), pri {tevnikih pa, ali je glavni ali vrstilni, saj je to pomembno za pravilno sklanjanje. Ve~ o sklanjatvah vrstilnih in glavnih {tevnikov tipa pet je zapisano v navodilih pred slovarskim delom, kjer je tudi nekaj opomb o njihovi vezljivosti, v geslu pa imajo tovrstni {tevniki kazalko, ki usmerja na navodila. Sklanjatveni vzorci glavnih {tevnikov od ena do {tiri (s kak{no opombo o skladenjski vezljivosti, npr. da je dva dvojinski {tevnik in da so samostalnik, pridevnik in glagol ob njem tudi v dvojini, ponazorjeno z zgledom: Dva gospoda sta pri{la) pa so navedeni kar pod izto~nico àl tudi napa~no: obliki za srednji spol {tevnika eno je pripisan vzorec za ènski spol. Nekaj podatkov o zaimkih se prav tako najde spredaj v navodilih, zaradi razli~nih sklanjatvenih vzorcev pa so ti ve~inoma ponazorjeni kar v slovarskem delu, kjer je v tretjem stolpcu tudi ozna- ~eno, za katero vrsto zaimka gre (osebni, oziralni, svojilni, vpra{alni, nedolo~ni, kazalni), tam, kjer je potrebno, pa je vklju~en tudi podatek o spolu, osebi in {tevilu (npr. ti PRON; PERS; 2. SG). Zelo podrobno so predstavljeni tudi samostalniki in glagoli. V tretjem stolpcu imajo poleg besednovrstne oznake mo{ki samostalniki tudi podatek o podspolu ìvost/ neìvost, mnoìnski samostalniki o {tevilu, glagoli pa o vidu (npr. potnik NOUN, AN; kon~ati VERB, PF), v ~etrtem stolpcu pa so {e natan~neje ozna~eni s t. i. slovni~nimi kodami. Kode izto~nice uvr{~ajo v sklanjatveno- in spregatveno-naglasne vzorce, ki so natan~no opisani v navodilih. Samostalniki so uvr{~eni v tri sklanjatve, ozna~ene z rimskimi {tevilkami, spol ponazarjajo male za~etnice, naglasni tip, premene ali podalj{ave osnove pa arabske {tevilke. Tako na primer koda Im1 pomeni, da se samostalnik sklanja kot potnik, je mo{kega spola in ima nepremi~ni naglasni tip. Pri mo{kem in srednjem spolu je navedena le ena sklanjatev prva mo{ka oziroma srednja, pri samostalnikih tipa vojvoda pa je navedeno, da se lahko sklanjajo tudi po ènski sklanjatvi (to opozorilo je zapisano v slovarskem delu pri izto~nici kolega, ostali samostalniki tega tipa imajo kazalko). Sicer pa imajo samostalniki mo{kega in srednjega spola po {tiri vzorce: nepremi~ni naglas na osnovi (potnik, leto), premi~ni/me{ani (jezik, srce), kon~ni{ki naglas (steber, sence) in podalj{ava osnove (grad, ime). @enski sklanjatvi sta dve (ozna~eni z II in III), prva je razdeljena v {tiri vzorce glede na naglasni tip (knjiga, steza, gora) in premeno osnove (breskev), druga v dve glede na naglas (korist, stvar). Pri kon~ni{kem naglasu je sicer zapisano, da je zelo redek in da se te besede lahko sklanjajo tudi po nepremi~nem naglasu, in tudi v slovarskem delu je to ozna~eno. Nasploh so dvojnice, premene, spremembe naglasnega mesta oziroma kakr{nakoli odstopanja od navedenih vzorcev ozna~ena, problemati~no pa je to, da so zapisana na razli~nih mestih (v navodilih, na enem ali ve~ mestih v geslovniku) in je potrebno precej listanja, da uporabnik najde podatke, ki jih potrebuje. Tudi vklju~evanje danes redkih oblik sili k vpra- {anju, ali uporabnik z omejeno sporazumevalno zmo`nostjo res te informacije potrebuje, saj naj bi se tujci (najprej) u~ili tisto, kar je v jeziku tipi~no. Vpra{ljiva je tudi uporabnost slovni~nih kod. ê so v tretjem stolpcu oznake pravzaprav okraj{ave slovni~nih terminov (npr. PRON za pronoun zaimek, IMPF za imperfective nedovr{ni ) in na ta na~in razumljive tistim, ki te jezikoslovne izraze poznajo, pa

102 Ocene in poro~ila kode IIIf3 ali V3A ne asociirajo na nobeno obliko in zahtevajo nujno listanje po navodilih. Ve~inoma leksikografi tako ozna~evanje slovni~nih lastnosti opu{~ajo, saj so kode nerazumljive, raziskave pa so tudi pokazale, da je tak{no brskanje po slovarju prezamudno in zato marsikateri uporabnik do teh informacij ne pride, ~etudi v slovarju so, slovar pa uporablja na primer samo za to, da si razlo`i pomene besed. Derbyshirejev slovar je vsekakor zelo podroben pri opisovanju oblikoslovnih lastnostih izto~nic, tudi glagolov. Glede na nedolo~ni{ko in sedanji{ko obliko so razvr- {~eni v enajst spregatvenih vzorcev, ti pa se nadalje delijo {e glede na naglas, tako da je skupaj osemnajst glagolskih skupin. Podrobno so opisane v navodilih, v slovarskem delu pa imajo glagolske izto~nice poleg slovni~ne kode naveden tudi vidski par ter zapisane nekatere glagolske oblike, ponekod celo cel spregatveni vzorec, drugje samo kazalko na eno od izto~nic z enakimi oblikami. Pri tistih geslih, kjer so (vsaj) nekatere oblike zapisane pod izto~nico, je dolgotrajno brskanje po slovarju uporabniku lahko prihranjeno, slovni~ne kode pa niso ni~ bolj pomenljive od samostalni{kih (zgoraj navedena V3A pomeni, da gre za glagol, ki se sprega kot besneti in ima stalen naglas na osnovi). Slovar, ki je nastal z namenom, da bi tujcem pomagal pravilno nagla{evati besede in tvoriti pravilne slovni~ne oblike, je pri popisovanju paradigem in paradigemskih izjem zelo natan~en in iz~rpen, `al pa iz~rpnosti ni najbolje uskladil s preglednostjo in jezikovno aktualnostjo, ki jo sicer v uvodu obljublja. Zaradi tega se v slovarju pojavljajo besede in oblike, ki so v sloven{~ini redke ali sploh ne (ve~) izkazane, prikazane pa so kot nevtralne, saj so kvalifikatorji, ki bi ozna~evali omejenost rabe, redki (npr. fajn je ozna~en kot pogovorna beseda). Poleg tega zaradi majhnega {tevila izto~nic, ki so ve~inoma pojasnjene z enim samim pomenom, in osredoto~enosti na slovni~ne oblike lahko zadovolji le omejeno {tevilo tujcev, ki se u~ijo sloven- {~ino. Vsi tisti, ki se sloven{~ino u~ijo zato, da bi se z njo lahko uspe{no sporazumevali (in takih je iz leta v leto ve~, ve~ina sodobnega pou~evanja pa si za cilj postavlja razvito sporazumevalno zmo`nost), pa bodo morali po~akati na obse`nej{i slovar, ki bo prikazoval aktualno rabo sloven{~ine in dajal podrobnej{e informacije o pomenih, poleg skladenjske vezljivosti pa prikazoval tudi pomensko dru`ljivost izto~nic (kolokacije) in njihovo rabo v zunajjezikovnih okoli{~inah. @e dalj ~asa je znano, da samo natan~no poznavanje slovni~nih zakonitosti za razumevanje in uspe{no uporabljanje jezika ne zadostuje. Tadeja Rozman Ljubljana tadeja.rozman@cmok.si

Ocene in poro~ila 103 Miran [tuhec, Slovenska esejistika v drugi polovici dvajsetega stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 2003. 356 str. Miran [tuhec, izredni profesor na katedri za slovensko knjièvnost Pedago{ke fakultete Univerze v Mariboru, avtor {tevilnih strokovnih ~lankov, v katerih raziskuje slovensko literaturo predvsem 19. stoletja ter avtor monografije Naratologija: med teorijo in prakso iz leta 2000, s katero je na reprezentativnih delih slovenske knjièvnosti 19. in 20. stoletja uveljavil naratolo{ki koncept raziskovanja literarnega besedila, je s Slovensko matico lani poskrbel za nov zalo`ni{ki, predstavitveno in strokovno zahteven podvig. Od poletja naprej nam je na voljo monografija z naslovom Slovenska esejistika v drugi polovici dvajsetega stoletja. Ker je esejistika tematsko izjemno razvejano podro~je in hkrati miselna ter estetska dejavnost, ki se je v drugi polovici dvajsetega stoletja v slovenskem literarnem prostoru izjemno razbohotila, avtor kljub naslovu monografije, ki na prvi pogled obljublja pregled slovenske esejistike v celoti, upo{teva s stali{~a esejistike le najobse`nej{e in tudi najrelevantnej{e gradivo ob hkratnem upo{tevanju selekcije piscev. V uvodu monografije avtor predstavi koncept predstavitvenega dela ter merila izbora obravnavanih piscev in njihovih besedil. Monografija tako obravnava esejistiko, ki je po svoji problematiki v glavnem razporejena v trikotniku ~lovek knjièvnost narod. Avtor pregleduje esejistiko, v kateri je izpostavljena bivanjska problematika, hkrati pa upo{teva tudi tisti njen del, ki se ukvarja s posameznimi osebnostmi. Tu gre za posamezne, ve~inoma znane osebnosti, namen esejev pa je poudariti posebne osebnostne lastnosti, njihove zna- ~ajske poteze ter njihov pomen. Nekatere avtorje, kot so Marjan Roànc, Jani Virk, Taras Kermauner, Alojz Rebula, zaposlujejo vpra{anja smrti, odnos med mo{kim in ènsko, odnos ~loveka do boga in nenazadnje ~lovekova minljivost v odnosu do ve~nosti. Nadalje upo{teva esejistiko, ki vklju~uje problem knjièvnosti v zelo {irokem pomenu: od razmi{ljanja in teoretiziranja, v smislu ontolo{kih in fenomenolo{kih razprav o knjièvnosti v posameznih besedilih, do razpravljanja o statusu literature v dru`bi ter na podro~ju estetike in kritike. V okviru zadnjega ~lena trikotnika, ki je prav tako vplival na vsebinsko podobo monografije, narod, avtor v izbrani esejistiki odkriva vpra{anja naroda, narodnosti in jezika, ki so prisotna è pri generacijsko (naj)starej{ih obravnavanih avtorjih, npr. France Vodnik, Edvard Kocbek, do generacijsko mlaj{ih piscev, kot so Matja` Kmecl, Vinko O{lak, Drago Jan~ar, Denis Poni`. Ta ~len {e posebej izpostavi razmerje Slovenci : Jugoslovani/Evropa in s tem povezane osamosvojitvene in poosamosvojitvene procese. Slovenska esejistika v drugi polovici dvajsetega stoletja je sestavljena iz dveh delov. Prvi del je teoreti~no zastavljen. V tem delu je namenjen prostor vpra{anjem terminologije, avtor predstavi temeljne pojme: esej, esejistika, esejiziranje in esejisti~nost. Prikazano je stanje po letu 1950 na podro~ju slovenske esejistike. Avtor opozarja na koli~insko precej obse`no (pol)literarno ustvarjalnost, ki je prav tako tudi tematsko razpr{ena, pri ~emer bralca opozori, da ni vsako besedilo esej, ~eprav je morda tako naslovljeno. Avtor i{~e vzroke za to navidezno neskladje in dopu{~a mo`nost krivde prav v zdruèvanju razli~nih literarnih zvrsti in ànrov. Glede na to dejstvo je ve~ kot primerno poimenovanje esejistika, ki dopu{~a odstopanja od poe-

104 Ocene in poro~ila tolo{kih dolo~il kot samostalnik esej. Avtor dopu{~a mo`nost mejnih primerov, ki so kljub temu uvr{~ena v monografijo. Ob tem je potrebno izpostaviti, da avtor v Slovenski esejistiki v drugi polovici dvajsetega stoletja ne pregleda esejev, ki so izhajali v revialni obliki, temve~ so temeljni vir monografije esejske zbirke. Vsa upo{tevana besedila so osvetljena z ve~ vidikov: tematskega, problemskega, idejnega, nekatera tudi s slogovnega in jezikovnega. Ker pa je avtorjev namen posredovati bralcu prvo informacijo o posameznem besedilu, so eseji predstavljeni predvsem z vsebinskega vidika. Obravnavana besedila v monografiji so ilustrirana z navedki, ki so hkrati nosilci zna~ilnosti pi{~evega jezika in sloga. Monografija postavi slovensko esejistiko v drugi polovici dvajsetega stoletja v dokaj skromen zgodovinski okvir vse do devetdesetih let, ki so prinesla Roàn~evo nagrado, vsakoletni nate~aj za najbolj{i slovenski esej. Miran [tuhec v prvem delu monografije sku{a odgovoriti tudi na vpra{anje, kaj je esej, ~eprav monografija ni namenjena izklju~no iskanju odgovora na to vpra{anje. Avtor pri tem ugotavlja, da je razlag na vpra{anje, kaj je esej, toliko, kot je teoretikov, ki so se ukvarjali s tovrstno literarno dejavnostjo. Hkrati omenja razlage eseja nekaterih tujih teoretikov, kot so Theodor Adorno, Max Bense, Gerhard Haas, Milivoj Solar ter razlage slovenskih teoretikov, npr. Janka Kosa in Joèta Poga~nika. Drugi del monografije je namenjen pregledu oz. predstavitvi esejistike {tiriinpetdesetih avtorjev, ki so v monografiji generacijsko razvr{~eni. Izbor esejev, ki jih je avtor monografije upo{teval kot tista besedila, ki naj kaèjo na esejisti~no podobo posameznega pisca, pa so bila izbrana na podlagi stali{~a, da morajo ti eseji pokazati v prvi vrsti avtorsko poetiko in hkrati po mo`nosti ilustrirati tudi tematske, slogovne in jezikovne zna~ilnosti slovenske esejistike, njeno tipologijo ter odstopanja od nje. Ta del avtor za~enja s predstavitvijo esejisti~nega dela Josipa Vidmarja, prevajalca in dramaturga ter najbolj znanega in prepoznavnega slovenskega literarnega kritika. Njegovo obse`no esejisti~no delo se ukvarja z vsemi pomembnej{imi vpra- {anji, ki so zadevala Slovence; njihovo knjièvnost, kulturo, jezik in narodnost. Vladimir Kralj je zaradi zagovarjanja umetni{ke kvalitete besedila ve~krat prihajal v spore s kulturno politiko in z njenimi ideolo{kimi zahtevami. Miran [tuhec predstavi njegovo esejisti~no delo, ki je zbrano v knjigah Dramatur{ki vademekum, Pogledi na dramo, ter posamezne eseje Razmi{ljanja o sodobni ameri{ki dramatiki, Estetski pogovori s samim seboj, Esej o dramati~nem, v katerih je Vladimir Kralj ve~inoma razpravljal o svojih estetskih stali{~ih in branil svoje poglede na dramatiko. France Vodnik je ve~ino svojih esejev napisal pred letom 1950, ker pa so bila na tak ali druga~en na~in izdana po letu 1950 in ker prina{ajo kljub zgodnjemu nastanku dokaj aktualna vpra{anja, jih je Miran [tuhec uvrstil v svojo monografijo. Edvard Kocbek je bil eden izmed {tevilnih slovenskih mislecev, ki so v besedilih razmi{ljali o medvojnih in povojnih likvidacijah in kljub nedoumljivosti sku{ali utemeljiti justifikacijo likvidacij. Z eseji O poeziji, Tri obdobja moje poeti~nosti, Pesnik kristjan, Razmi{ljanje o [paniji, Misli o jeziku in s {tevilnimi drugimi se je Kocbek dotaknil vseh pomembnej{ih tem, o katerih so razmi{ljali mnogi esejisti po letu 1950. Monografija Slovenska esejistika v drugi polovici dvajsetega stoletja nadalje predstavi esejisti~no bero Rude Jur~eca, Antona Ocvirka, Filipa Kalana Kumbatovi~a in Joèta Udovi~a, ki mu je bil esej, tako kot mnogim ostalim, sredstvo za iskanje ìvljenjske poti. Imanentno povezanost jezika, naroda in knjièvnosti je v miselni prozi

Ocene in poro~ila 105 izraàl Boris Pahor, ki se je zelo glasno ukvarjal z odnosom slovenske dràve do obeh narodnih manj{in. Predstavljena je tudi esejistika Joèta Kastelica, Draga [ege, Joèta Javor{ka, ~igar esejistika je obogatena z enciklopedi~nim znanjem ter ìvim besedjem iz latin{~ine, franco{~ine ali italijan{~ine, nadalje esejistika Du{ana Pirjevca, Bojana [tiha, ki je v slovenski esejistiki prepoznaven po duhovitem, ìvahnem in pogosto izzivalno satiri~nem osebnem slogu. Poleg Boruta Pahorja ve~ji dele` narodnostne in manj{inske problematike v esejih omenja tudi Alojz Rebula. Monografija prina{a njegove eseje Na slovenskem poldnevniku, Orodje lu~i in orodje teme, Od misli do besede ter Izviri slovenske duhovnosti. Predstavljeno je delo manj znanega literarnega ustvarjalca Vladimira Kosa, ki se je po letu 1945 odlo~il za ve~desetletno misijonarsko in u~iteljsko ìvljenje na Japonskem, zato se v njegovih esejih mo~no prepleta Slovenija z Japonsko z razli~nih aspektov kot npr. v eseju Japonski primer. Osrednja tema njegovega esejskega razmi{ljanja je problem slovenskega ideolo{kega, verskega in politi~nega spora. Tej temi, {e posebej problemu narodnih sporov med partizani in domobranci, se je posvetil v besedilu V drugi~ prevedena pesem. Nadalje monografija prina{a esejistiko naslednjih avtorjev: Franceta Papeà, Herberta Grüna, Cirila Zlobca, ~igar esejistika izraà njegovo svetovnonazorsko podobo v treh segmentih, tj. vitalizem, odgovornost in svobodoljubje, ki pride najbolj do izraza v pisanju o narodu. Univerzitetni profesor Boris Paternu je v slovenskem literarnem prostoru {e posebej znan po velikem {tevilu razmi{ljanj o Francetu Pre{ernu, esejistika Toneta Pav~ka pa je prepoznavna zaradi velikokrat liriziranega sloga ter pi{~evega uporni{kega zadrèvanja v bliìni ìvljenjske radosti in naravnih mo~i, ki dajejo smisel ~loveku v najhuj{ih ìvljenjskih stiskah. Kot glavno zna~ilnost esejev Lojzeta Kova~i~a Miran [tuhec navaja avtobiografsko perspektivo, ki Kova~i~u omogo~a pristno in poglobljeno refleksijo sodobnega sveta, esejistiko dramatika in dramaturga Primoà Kozaka ob knjigi Peter Klepec v Ameriki pa ozna~i za slogovno uravnoteèno, jezikovno natan~no in brez nepotrebnih miselnih zastranitev. Ob esejisti~nem delu Marjana Roànca avtor monografije ugotavlja, da se je v slovenski esejistiki prav Marjan Roànc utemeljil kot najbolj prepoznaven pisec. Diskretna distanca od sprotnih kulturnih, politi~nih in narodnostnih dogodkov mu je omogo~ala trdna eti~na in duhovna na~ela. V nadaljevanju je v monografiji predstavljeno esejisti~no delo naslednjih avtorjev: Milo{a Mikelna, Tarasa Kermaunerja, Janka Kosa, Kajetana Kovi~a, Joèta Poga~nika, Joèta Snoja, Matjaà Kmecla, Vladimira Sruka, Du{ana Jovanovi~a, Nika Grafenauerja, Andreja Inkreta, Ale{a Bergerja, Milana Dekleve, Andreja Medveda, Bo{tjana M. Zupan~i~a, Vinka O{laka, Aleksandra Zorna, Draga Bajta, Draga Jan~arja, Denisa Ponià, Janeza Strehovca, Edvarda Kova~a, Branka Gradi{nika. To so pisci, ki so ve~inoma ustvarjali v korelaciji ~lovek knjièvnost narod in ob {tevilnih esejih sku{ali oblikovati lastno poetiko. Miran [tuhec drugi del pregleda slovenske esejistike v drugi polovici dvajsetega stoletja zaklju~i z esejistiko generacije {estdesetih let, ki vse bolj poudarja, da je esejistika podro~je, kjer pride do veljave svobodna ustvarjalnost. Tudi ta generacija razmi{lja o bivanjskih temah, kulturnih problemih Slovencev, dilemah sodobne knjièvnosti, amerikanizaciji Evrope, jugoslovanski napetosti in o postmoderni dobi. Avtor predstavi naslednje pisce: Mirana Ko{uto, Ale{a Debeljaka, Toma Virka, Alojza Ihana, Uro{a Zupana, Janija Virka, Matevà Kosa, ki je pripravil antologijo slovenskega eseja devetdesetih let v angle{~ini.

106 Ocene in poro~ila V zaklju~nem povzetku Miran [tuhec zari{e zgodovinski razvoj slovenskega eseja od prvih posameznih esejskih prvin v Linhartovem besedilu Versuch einer Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der südlichen Slaven Österreichs ter v ôpovem besedilu Geschichte der slawischen Sprache und Literatur, prek besedil Ivana Cankarja, Izidorja Cankarja ter Ivana Preglja, v katerih se esejske sestavine oblikujejo v esejsko formo, do desetletij pred drugo svetovno vojno in ponovnega porasta {tevila esejev v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja. Miran [tuhec v monografiji Slovenska esejistika v drugi polovici dvajsetega stoletja predstavi esejisti~no delo {tiriinpetdesetih avtorjev, v njej ob kraj{em teoreti~nem uvodu bralca seznani z vsebinsko predstavitvijo {tevilnih esejisti~nih besedil in poetiko posameznih avtorjev. Monografija Slovenska esejistika v drugi polovici dvajsetega stoletja predstavlja pomemben prispevek k spoznavanju in vrednotenju slovenske esejistike. Anita Vodi{ek [olski center Celje, Poklicna in tehni{ka elektro in kemijska {ola anitavodisek@hotmail.com Jaroslav Peregrin, Úvod do teoretické sémantiky (Principy formálního modelování významu). Praha: Nakladatelství Karolinum, 2 2003. 195 str. Avtor knjige Úvod do teoretické sémantiky (Principy formálního modelování významu) Jaroslav Peregrin kot predavatelj pomenoslovnih teorij è uvodoma predstavi pomenoslovje izrazito interdisciplinarno posebej izpostavi interdisciplinarno kri- ànje logike in jezikoslovja, ki ima svoje za~etke è v sedemdesetih letih. Poudarja tudi nujnost predstavitve tovrstnih interdisciplinarnih ugotovitev in nujnost njihove uporabe najprej pri prou~evanju lastnega jezika. Knjiga, ki je kot priro~nik za {tudente jezikoslovja prvi~ iz{la leta 1998 in je predstavljana izdaja iz leta 2003 è predelana in dopolnjena razli~ica, ponuja tudi relevanten izbor predvsem pomenoslovne strokovne literature zahodnoevropskih in ameri{kih avtorjev (181 188). Sicer pa je knjiga razdeljena na osem kraj{ih vsebinskih poglavij, ki v stilu u~benika deloma pou~ujejo, deloma predstavljajo in komentirajo (naslovi poglavij so zaradi splo{ne razumljivosti in v prid natan~nej{e informiranosti na{teti kar v ~e{~ini): 1. Úvod: Co je to sémantika? (Uvod: Kaj je to semantika?, 1 16), 2. Prolegomena: Od Frega do Montagua (Od Fregeja do Montagueja, 17 37), 3. Extenzionální model významu (Ekstenzionalni pomenski model, 39 80), 4. Intenzionální model významu (Intenzionalni pomenski model, 81 104), 5. Hyperintenzionální model významu (Hiperintenzionalni pomenski model, 105 135), 6. Dynamické modely významu (Dinami~ni pomenski model, 137 159), 7. Sémantika vmmty pvirozeného jazyka (Vybrané speciálnmj{í problémy) (Pomenoslovje stavka naravnega jezika (Izbrani posebni problemi), 161 172), 8. Pro~ vlastnm význam modelujeme? (Zakaj pravzaprav modeliramo pomen, 173 179), sledijo Literatura (181 188), Imenski seznam (189 193) in Slikovna priloga (195).

Ocene in poro~ila 107 Knjiga priro~nik pou~uje od najosnovnej{ih opredelitev pojmov do komentiranja posameznih jezikovnih pojmov in pojavov. V prvem uvodnem poglavju Kaj je to semantika? avtor po drugih jezikoslovcih in logikih (M. Bréale, R. Carnap, J. J. Katze idr.) razlaga cilje razli~nih pomenoslovnih teorij, razmerja med pomenom in zgradbo, med pomenom in resni~nostjo, med pomenoslovjem in logiko, in interpretira, v~asih tudi reinterpretira, definicije osnovnih pojmov pomenoslovnih teorij kot sinonimija, antonimija, pomenska podobnost/razli~nost, ve~pomenskost, redundanca, pomenska resni~nost ipd., razli~ne vrste pomenov, ki lahko ozna~ujejo vsebine predmetnega, pojavnega in mi{ljenjskega sveta. Pri stav~nih povedih se lo~ujejo pomensko resni~ne (6) oz. tudi nujno resni~ne stav~ne povedi (6), ki so zaradi svojih pomenskih sestavin, ne glede na okoli{~ine, vedno resni~ne oz. veljavne, in izku- {enjsko resni~ne stav~ne povedi (6) oz. pomensko nedeterminirani stavki (6), ki so /ne/resni~ni glede na konkretne okoli{~ine, npr. nujno resni~na je poved Glavno mesto ê{ke republike je mesto nasproti izku{enjsko resni~ni povedi Glavno mesto ê{ke republike je Praga (6). T. i. nujna resni~nost stav~nih povedi je v celoti del pomenoslovja, medtem ko to ne velja za t. i. izku{enjsko resni~nost. V okviru strukturalnega pomenoslovja so uporabljeni strokovni izrazi kot kompozicijsko na~elo (10) na~elo sinonimne zamenljivosti (11). Po nem{kemu logiku G. Fregeju avtor poudari, da se pomenoslovje oz. pomen ne sme zamejiti na subjektivne predstave, temve~ mora biti objektivnej{i. Poleg tega je potrebno pri pomenu opozoriti {e na smisel, tj. na kak{en na~in je dolo~en pomen posredovan. Poljskega logika A. Tarskega avtor navaja kot zagovornika formalizacije pomenoslovja in uvajanja pomenoslovnih metod v logiko. V zvezi z»matematizacijo jezikoslovja«avtor omenja skladenjske zgradbe N. Chomskega s pripombo, da je bil pristop Chomskega k pomenoslovju sprejet z manj{im navdu{enjem kot njegov pristop k skladnji. Pomembno je poudariti spoznanje, da je oblikovanje pomenov lahko osnovano na teoriji modelov v logiki. V sestavi povedja oz. povedka (uporabljani strokovni izraz je výrokový po~et, 25) se lo~ujejo povedkove stalnice (25) in logi~ni operaterji (25). Na{tete sestavine povedja oz. povedka avtor podrobneje obdeluje v posameznih poglavjih pri predstavljanju razli~nih pristopov k pomenoslovju: ekstenzionalni oz. {iritveni/referen~ni pristop v ekstenzionalnem pomenskem modelu, intenzionalni/ determinativni pristop v intenzionalnem pomenskem modelu, hiperintenzionalni pristop v hiperintenzionalnem pomenskem modelu, dinami~ni pristop v dinami~nem pomenskem modelu. Pri vseh na{tetih pristopih ~e je govora o teoreti~ni semantiki in o razli~nih pomenskih modelih pa je nujna ~imbolj osmi{ljena in jasna povezava med umetelnim/formalnim jezikom in naravnim jezikom. Pri ekstenzionalnem pristopu je poudarjena elementarna obravnava jezika v razmerju poimenovanje : denotat in merilo resni~nostne vrednosti stav~nih povedi z oznakami za resni~no (V) in neresni~no (F), npr. Umberto Eco je italijanski pisatelj (V) nasproti Umberto Eco je ameri{ki igralec (F) ipd. Prehodi in vzajemne odvisnosti razli~nih resni~nostnih vrednosti F V so obravnavani v konjunkcijskih (Λ), disjunkcijskih (V) in implikacijskih ( ) stav~nih razmerjih (50 52) z dodatnimi opozorili, da npr. povedi tipa ê je Umberto Eco igralec, potem sem jaz pape`! (F, F V) niso istovetne s primeri kot ê deùje, potem je mokro ipd. T. i. absolutno resni~na vrednost in relativno resni~na vrednost sta prikazani z matri~nimi stavki kot ê je x ~lovek, je umrljiv (absolutno resni~na trditev, ozna~evanje splo{nega, univerzalnega )

108 Ocene in poro~ila nasproti x je pisatelj in mislec (relativno resni~na trditev, ozna~evanje skonkretiziranega bivanja ) (56 57). [e posebej pa pomensko- kot strukturnoskladenjsko pomembnost razli~nih vlog v besednih zvezah in stavkih poudarja t. i. kategorialna gramatika, ki jo je l. 1953 osnoval izraelski logik in jezikoslovec Y. Bar-Hillel omenjena slovni~na teorija namre~ eksplicitno opozarja na odlo~ilnost skladenjskih vlog pri opredeljevanju t. i. ~istih kategorij in mo`nih kombiniranih kategorij, kamor bi verjetno sodil tudi povedkovnik. Ravno zaradi morebitne natan~nej{e opredelitve povedkovnika se zdi vidik kategorialne slovnice uporaben. Izraànju aktualnega sveta v okviru ekstenzionalnega pristopa se pridruì {e izraànje potencialnega sveta oz. predmetnosti intenzionalni pristop je torej, poenostavljeno re~eno, zrelativiziran ekstenzionalni pristop k mo`nemu/potencialnemu svetu. Pri intenzionalnemu pristopu je dodana naklonskost oz. operatorji naklonskosti: nikalnosti, nujnosti in mo`nosti. V zvezi s t. i. modalnimi operatorji avtor opredeljuje pojem modalne logike (84 89). V nadaljevanju podrobneje predstavlja in komentira in intenzionalno logiko ameri{kega logika R. Montagueja (92 95), ki intenzionalne pomenske pristope izpeljuje iz ekstenzionalnega pristopa kot izhodi{~nega za analizo naravnega jezika, in {e t. i. globalno intenzionalno logiko oz. globalni intenzionalni pristop ~e{- kega logika P. Tichega, ki v nasprotju z R. Montaguejem pot od izraza k ustrezni logi~ni formuli, mimo analiz naravnega jezika, obravnava kot nekaj intuitivno samoumevnega (100 103). Kot posebnost, izven razmerij med mo`nimi svetovi, so opredeljena lastna imena, ki so nekak{ni ustaljeni zakodirani ozna~evalci konkretnih posameznosti oz. posameznikov. Stopnjevanje intenzionalnega pomenskega modela je izraèno predvsem v smislu poudarjanja strukturalnega vidika oz. s t. i. intenzionalno izomorfemskostjo nem- {kega logika R. Carnapa, kar vodi k hiperintenzionalnemu pristopu. Ta za nujni pogoj vi{jestopenjske sinonimnosti besednozveznih in stav~nih enot postavlja tudi ~imve~jo strukturnoskladenjsko podobnost (107). Drevesne strukture v skladnji so vodile tudi v primerjalno izdelavo drevesnih struktur v pomenoslovju v t. i. (drevesne) globinske strukture oz. logi~ne forme po N. Chomskem ali tektogramati~ne strukture po P. Sgallu (110 111). Avtor zgoraj na{tete pomenske pristope in razmerja med njimi osmi{lja s posplo{eno ugotovitvijo, da je stav~na poved odraz realne situacije; izhodi{~e usmeritve od ekstenzionalne k intenzionalni obravnavi pa je védenje, da poleg aktualne predmetnosti/pojavnosti obstaja tudi mo`na oz. potencialna predmetnost/pojavnost. Sledi {e predstavitev dinami~nega pomenskega modela, ki predpostavlja, da je jezik dinami~ni sistem od tod izhaja tudi teorija diskurza in t. i. situacijska semantika kot eden izmed na~inov korespondence z resni~nostjo. Pri dinami~nem pomenskem pristopu je poudarjen tudi informacijski vidik. Ob pomenoslovju stavka naravnega jezika, strukturalnem pomenoslovju in upo{tevanju aktualne ~lenitve se na koncu pojavi {e vpra{anje»uporabnosti«omenjanih pomenskih modelov tudi za ra~unalni{ke obdelave. Po avtorju obravnavani pomenski modeli, {e zlasti intenzionalni pomenski model, niso ugodni za ra~unalni{ko uporabo, medtem ko so t. i. reprezentan~ni modeli è do neke mere izdelani oz. prilagojeni tudi za ra~unalni{ko obdelavo Priro~nik s predstavitvijo in komentiranjem razli~nih pomenoslovnih teorij, z interdisciplinarnimi razmerji med logiko in jezikoslovjem, neposredno ne ponuja upo-

rabljivih metodolo{kih pristopov, opozarja pa na mo`ne pomenoslovne vidike obravnav vedno bolj so prisotne te`nje, tudi zaradi prevladujo~ih ra~unalni{kih obdelav, po ~im ve~jem strukturnem discipliniranju oz. formalnem modeliranju pomenja; to so neke vrste nadgradnje dosedanjemu strukturalnemu pomenoslovju. V okviru omenjanih sformaliziranih pristopov k pomenoslovju je, vsaj posredno, ponujenih tudi nekaj uporabnih vidikov oz. mo`nosti, kako razlagati razli~ne pomenskoskladenjske vloge. Andreja @ele In{titut za slovenski jezik Frana Ramov{a ZRC SAZU andrejaz@alpha.zrc-sazu.si Ocene in poro~ila 109 Posvet o dilemah pre~rkovanja iz nelatini~nih pisav, Ljubljana, 12. november 2003 Na pobudo Centra za preu~evanje kulture in religije je 12. novembra 2003 na Fakulteti za dru`bene vede potekal posvet o dilemah pre~rkovanja iz nelatini~nih pisav. Udeleìli so se ga univerzitetni profesorji, prevajalci, lektorji in drugi strokovnjaki, ki se pri svojem delu sre~ujejo s to problematiko. Posvet je bil zami{ljen kot polformalno sre~anje in med udeleènci se je razvila zanimiva diskusija. Vsi so se strinjali, da gre za pere~ problem, saj se, zlasti preko medijev, vedno pogosteje sre~ujemo z besedami iz jezikov z nelatini~nimi pisavami. V precepu se pogosto znajdejo tudi strokovnjaki, pa naj gre za sinologa, ki pi{e strokovni ~lanek o Kitajski, ali za sociologa, ki bi v svoji knjigi o verstvih pri pre~rkovanju besed iz nelatini~nih pisav rad uporabil sistem, ki bo sprejemljiv tako za strokovnjake kot tudi za druge bralce. Odgovore na teàve s pre~rkovanjem naj bi dal Slovenski pravopis, ki je po definiciji normativni priro~nik. Vendar pa v praksi opaàmo neenotnost pri pre~rkovanju, v~asih celo pri isti besedi. Rezultat je seveda zmeden uporabnik, saj se lahko zgodi celo to, da v nekaterih primerih ni ve~ mogo~e ugotoviti, za koga (ali kaj) pravzaprav gre. Zaradi nesistemati~nega pre~rkovanja se nekateri udeleènci posveta zavzemajo za mednarodno uveljavljene oblike pre~rkovanja sinologi na primer za kitaj{~ino zagovarjajo izklju~no pinjin. Vendar pa se tu pojavlja problem izgovora dolo~ene besede. Ali Slovenci res znamo prebrati besedo, ki je pre~rkovana v pinjin? Udeleènci so opozarjali tudi na naravno te`njo jezika po podoma~itvi zapisa in izgovora besed, sploh pri besedah, ki se pogosteje rabijo in s~asoma postanejo del slovenskega jezika. Osnovna dilema je torej: zvestoba izvirniku, kadar uporabimo mednarodno veljavno in uveljavljeno pre~rkovanje, ali sloven{~ini prilagojeno pre~rkovanje, s pomo~jo katerega bo besedo znal prebrati tudi nestrokovnjak za dolo~en jezik. Z izvirnim zapisom se torej izognemo dvoumnostim, hkrati pa uporabniku jezika oteìmo izgovor besede, ki mu pri podoma~enem zapisu ne bi delal teàv. O tem, katere besede so se v zapisu è podoma~ile, bi morala odlo~ati ve~inska raba (zdi se, da pravopis

110 Ocene in poro~ila pri tem ni bil vedno uspe{en). Nekateri udeleènci so menili tudi, da so sestavljavci pravopisa pri podoma~itvi {li nekoliko predale~, kar je verjetno eden od vzrokov za neenotno rabo. Od sestavljavcev pravopisa udeleènci posveta pri~akujejo, da bodo v prihodnje {e bolj sodelovali s strokovnjaki za posamezne jezike in skupaj {e enkrat premislili pravila za pre~rkovanje (seveda ob upo{tevanju rabe). V ~asu do nove izdaje pravopisa pa si udeleènci èlijo, da bi se s konkretnimi primeri lahko obrnili na kak{no spletno stran ali forum, kjer bi te dileme re{evali strokovnjaki. Udeleènci posveta so sestavili tudi izjavo, ki so jo naslovili na In{titut za slovenski jezik Frana Ramov{a pri ZRC SAZU. Mojca @agar Ljubljana mojca.zagar@email.si IZJAVA Podpisani udeleènci posveta o dilemah pre~rkovanja iz nelatini~nih pisav, ki se je zgodil 12. novembra 2003 na Fakulteti za dru`bene vede, ugotavljamo, da kljub splo{nim na~elom za obravnavo pisav pri prevzemanju poimenovanj iz tujih jezikov, ki jih najdemo v Slovenskem pravopisu, to podro~je v sloven{~ini ni zadovoljivo re{eno, saj tako praksa pisne sloven{~ine kot tudi Slovenski pravopis sam odkrivata {tevilne nedoslednosti. Z njimi se pogosto sre~ujemo pri svojem (tako prakti~nem kot teoretskem) delu, zato pozivamo In{titut za slovenski jezik Frana Ramov{a pri ZRC SAZU, da nadaljuje z izdelavo jasnih pravil prevzemanja tujih besed, ali konkretneje, da: 1. ponovno presodi pravila za pre~rkovanje v Slovenskem pravopisu in oblikuje poseben dodatek, v katerem poda jasna izgovorna pravila tudi za jezike, ki do sedaj niso bili obravnavani (npr. tibetan{~ina...), 2. pri vpra{anjih, povezanih s konkretnimi jeziki, aktivno sodeluje s strokovnjaki za ta podro~ja (arabisti, indologi, sinologi, japonologi ipd.), 3. vzpostavi na~ine, prostore in kanale komuniciranja med razli~nimi strokami, ki jih ta problematika zadeva npr. redna vsebinska sre~anja in spletna stran, na kateri bi lahko zainteresirani dobili konkretne informacije, hkrati pa bi tam lahko javno potekale tudi strokovne debate o dilemah prevzemanja tujih besed. Podpisniki: dr. Ale{ ^rni~, sociolog; Mojca @agar, {tudentka slovenistike; mag. Ale{ Poga~nik, urednik; Vlasta Pacheiner-Klander, indologinja; dr. Andrej Beke{, japonolog; dr. Monika Kalin Golob, jezikoslovka; dr. Andrej Ule, filozof; Mateja Reven Petrov~i~, sinologinja; Vesna [ajn, sinologinja; Maja Veseli~, sinologinja, etnologinja in kulturna antropologinja; Tinka Delakorda, sinologinja in japonologinja; Ralf êplak Mencin, kustos kultur Azije in Oceanije; Mojca Savski, prevajalka; dr. Marjan Smrke, sociolog; Biljana Du{i}, prevajalka in zdravnica; Metka Bartol,

Ocene in poro~ila 111 urednica in lektorica; Viktorija Jereb, lektorica; Marjetka Perme, prevajalka in lektorica; Tanja Kozina, prevajalka in lektorica; Nikola Petrovi}, prevajalec in lektor; Nu{a Radinja, lektorica; dr. Andrej Pinter, komunikolog; Ma{a Gedrih, sociologinja in filozofinja; @iva Vidic Licul, {tudentka sinologije in sociologije kulture; Primo` Ponikvar, {tudent filozofije in francistike; Tina Poberaj; Matja` Trontelj. Izjavo sopodpisujemo tudi zainteresirani strokovnjaki, ki smo bili k posvetu povabljeni, vendar se ga zaradi razli~nih razlogov nismo mogli udele`iti: dr. Bojan Baskar, antropolog in mediteranist; dr. Mojca Ter~elj, etnologinja in kustosinja; Nata{a Terbov{ek-Coklin, primerjalna jezikoslovka; Suzana Koncut, prevajalka; Ljubica Klan~ar, prevajalka; Andreja More, lektorica.